Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Za zvišani del odškodnine na revizijski stopnji gredo tožniku zamudne obresti le od sodbe prve stopnje dalje.

Glede zgodnejšega teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine na prvi stopnji in zvišane na drugi stopnji, revizija ni dovoljena, ker sodišči o tem delu tožnikovega obrestnega zahtevka sploh nista odločili.

Izrek

I. Revizija se zavrže glede zamudnih obresti od prisojenih 7.300.000 SIT za čas od 2.6.1998 do 27.2.2001. II. V ostalem se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej glasi: "1. Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: Tožena stranka mora plačati tožniku 8.300.000 SIT in mu povrniti 363.045 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku za plačilo še nadaljnjih 4.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1998 dalje se tožbeni zahtevek zavrne.

2. V ostalem delu se tožnikova pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka mora povrniti tožniku 52.000 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2002 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

III. V še preostalem delu se revizija zavrne.

IV. Tožena stranka mora povrniti tožniku 21.685 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V prometni nesreči 1.8.1996 je toženkin zavarovanec z nasproti vozečim avtom zbil tožnika, ki se je pravilno po svojem voznem pasu peljal s kolesom z motorjem. Tožnik se je hudo telesno poškodoval in od toženke zahteval plačilo 13.100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 6.500.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 2.100.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 1.100.000 SIT za strah 300.000 SIT, od zahtevanih 4.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2.500.000 SIT in od zahtevanih 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000 SIT. Zato je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 5.500.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 dalje, torej od dneva izdaje sodbe, v presežku za plačilo še nadaljnjih 7.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1998 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo na 3.500.000 SIT, za strah na 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 800.000 SIT. Zaradi zvišanja za skupno 1.800.000 SIT je na novo izoblikovalo izrek sodbe prve stopnje in z njim toženki naložilo, da mora plačati tožniku 7.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 dalje, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 5.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1998 dalje pa je zavrnilo in drugače odločilo o pravdnih stroških. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje izpodbija zavrnilni del te sodbe, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo, da se mu prisodi vseh zahtevanih 13.100.000 SIT odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tudi za čas od 2.6.1998 do 28.2.2001 v letni višini 13,5 %. V razlogih obširno in podrobno opisuje obseg in intenzivnost posameznih oblik nepremoženjske škode, poudarja svojo starost v času škodnega dogodka, našteva številne življenjske omejitve, med katere šteje tudi nesposobnost za gradnjo hiše in v zvezi s tem graja drugačno stališče pritožbenega sodišča, omenja težave pri navezovanju stikov z dekleti oziroma pri iskanju stalne partnerke zaradi svoje skaženosti itd. Tožnik v nadaljevanju omenja tri primere iz prakse pri Okrožnem sodišču v Celju, ko so oškodovanci pri enaki ali celo manjši škodi dobili višjo odškodnino, kar prikazuje z lastno valorizacijo prisojenih zneskov in preračunavanjem v nemške marke. Zato je bila tožniku prisojena bistveno prenizka odškodnina. Tožniku je znano načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od pravične denarne odškodnine po 1.1.2002, vendar se s tem mnenjem ne strinja. Razlogi za določitev tega datuma so neprepričljivi, oškodovanci, katerih terjatve so dospele v plačilo pred tem datumom, pa so sedaj postavljeni v neenakopraven položaj in ne bodo prejeli nobenega plačila za uporabo svojega denarja. Zaradi drugačnega stališča tožnik temu ustrezno oblikuje svoj revizijski predlog, sicer pa terja odgovor revizijskega sodišča, zakaj mu ne gredo obresti že od zahtevanega datuma.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena glede zamudnih obresti od prisojenega zneska 7.300.000 SIT že za čas od 2.6.1998 do 27.2.2001, v ostalem delu pa je delno utemeljena.

V začetku te odločbe je revizijsko sodišče natančno povzelo izreka sodb obeh sodišč, torej kaj točno sta prisodili in kaj sta zavrnili. V sodbi sodišča prve stopnje manjka odločitev o delu tožbenega zahtevka za zgodnejši začetek teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Tožnik ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe. Tudi v uvodu svoje pritožbe pri opredeljevanju obsega pritožbenega izpodbijanja in v pritožbenem predlogu se s tem vprašanjem ni ukvarjal. Glede na tako opredelitev obsega pritožbenega izpodbijanja se s tem vprašanjem ni ukvarjalo niti pritožbeno sodišče. Pri delnem zvišanju odškodnine je na novo izoblikovalo izrek spremenjene sodbe prve stopnje tako, da je tožniku prisodilo zamudne obresti od vse prisojene glavnice od dneva izdaje sodbe prve stopnje, zavrnilo pa presežno zahtevano glavnico z zamudnimi obrestmi od te glavnice od dejansko zahtevanega datuma 2.6.1998. Tožnik ni predlagal niti izdaje dopolnilne sodbe druge stopnje. Šele v reviziji prvič v predlogu revizijske odločitve izrecno zahteva tudi drugačno razsojo o zahtevanih zamudnih obrestih od celotne zahtevane glavnice, torej tudi od prisojenega zneska.

Vendar v izreku sodbe druge stopnje ni odločitve o zahtevanih zamudnih obrestih od prisojene glavnice za čas od 2.6.1998 do 27.2.2001. Zato je revizija v tem delu vložena proti neobstoječi sodbi, torej proti taki, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti in je na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP nedovoljena.

V ostalem delu je revizija delno utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o prejšnjem zelo aktivnem rekreaktivnem ukvarjanju tožnika s športom kar petkrat na teden po nekaj ur, opustitvi košarke, prestanih petih operacijah namesto štirih, o težavah zaradi skaženosti in navezovanju stikov z dekleti (tožnik ima po lastni izpovedi sedaj stalno dekle, s katero želi zasnovati družino) in podobno. V zvezi z onemogočeno gradnjo hiše v lastni režiji revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da ta trditev v postopku na prvi stopnji ni bila niti konkretizirana niti objektivizirana. Revizijsko sodišče pri primerjanju prisojenih odškodnin v drugih zadevah ni moglo uporabiti v reviziji ponujenih treh primerov, ki niso konkretizirani niti z opravilnimi številkami, v revizijski presoji naj bi bil le eden od njih, opredeljeni niso niti z opisom poškodb, časom izdaje sodbe prve stopnje, načinom valorizacije itd. Kot vedno je revizijsko sodišče tudi v tej zadevi opravilo primerjavo z zadevami iz računalniške baze o negmotni škodi, kjer so primeri opredeljeni z vsemi potrebnimi podatki in ki so s preračunom prisojenih zneskov v število povprečnih plač iz časa vsakokratnega sojenja na prvi stopnji uvrščene v skupni imenovalec. Opravilo je primerjavo tudi s primeri iz knjige mag.

Dunje Jadek Pensa o denarnih odškodninah, ki je dostopna širšemu krogu uporabnikov od računalniške evidence tega sodišča. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 20 let in je delal kot steklar. Diagnoza njegovih poškodb je bila: dvoetažni prelom desne stegnenice, zlom levega acetabuluma, poškodba levega bedernega živca lažje stopnje, udarninsko razpočne rane na čelu, levi obrvi, bradi, vratu, levi podlakti, desni goleni, palcu desnega stopala, globoke odrgnine v predelu desnega kolena. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, prestati je moral najprej tri operacije v splošni anesteziji, po vložitvi tožbe pa je prestal še četrto operacijo zaradi korekture nepravilno zaraščenega zloma stegnenice. Po dogodku so mu v lokalni anesteziji kirurško oskrbeli tudi številne rane. V bolnici je bil skupaj 50 dni, dva meseca in pol je moral uporabljati invalidski voziček, približno 9 mesecev bergle, prejel je transfuzijo, jemal številna zdravila, prestal veliko število rentgenskih slikanj, EMG preiskavo, hodil na številne kontrolne preglede, v zdravilišču je bil 14 dni, opravljal je in še opravlja vsakodnevne vaje za krepitev oslabelih mišic itd. Tožnik je trpel telesne bolečine različne intenzivnosti v daljšem obdobju, ki je upoštevaje prvo in dopolnilno izvedensko mnenje, ki ju obe sodišči sprejemata, in upoštevaje bodočo operacijo zaradi odstranitve osteosintetskega materiala res trajalo okoli 400 dni, kot omenja revizija, od česar je bilo obdobje hudih bolečin 25 dni. Tožnik bo lažje telesne bolečine trpel tudi v bodoče ob obremenitvah nog, z leti pa se bodo bolečine intenzivirale v poškodovanem levem kolku. Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče druge stopnje tožniku odmerilo 3.500.000 SIT odškodnine.

Tožnik se je ob trčenju z nasproti vozečim avtomobilom hudo prestrašil, nato pa ga je bilo strah pred številnimi operativnimi posegi in tudi za sam izid dolgotrajnega zdravljenja. Zato mu je sodišče druge stopnje odškodnino iz tega naslova zvišalo na 500.000 SIT.

Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki se kaže predvsem v omejeni notranji rotaciji poškodovanega levega kolka. Nepravilno zaraščen zlom desne stegnenice je povzročal hiperekstenzijo desnega kolena, ki je trajala do jeseni 1998, ko je uspela korekturna operacija.

Posledice poškodbe tožnika omejujejo pri vsakodnevni daljši hoji, hoji po brežinah, vzpenjanju na višine, poklekanju, počepanju, določenih rekreativnih športih itd. Tožnik je invalid III. kategorije in svojega dela steklarja ne more več opravljati, zato je sedaj na prekvalifikaciji za elektronika. Izvedenec je zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil s 25 %. Tožnik je opustil drsanje, smučanje in hojo v hribe, tudi z gasilstvom se ne ukvarja več. Pri tej obliki škode je sodišče druge stopnje ocenilo, da predstavlja v sodbi prve stopnje prisojenih 2.500.000 SIT pravično denarno odškodnino.

Tožnik ima brazgotine na čelu, bradi, vratu, levem komolcu, levi podlakti, pod desnim kolenom, na spodnjem delu desne goleni, palcu desne noge, ki so posledica globokih odrgnin in udarno razpočnih ran, pa tudi postoperativni brazgotini na desnem stegnu. Zaradi skaženosti trpi in bo trpel duševne bolečine. Iz tega naslova je sodišče druge stopnje tožniku odškodnino zvišalo na 800.000 SIT.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je tudi po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pravilno uporabilo ob delnem zvišanju zahtevane odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Prej povzete dejanske ugotovitve o teh oblikah nepremoženjske škode ne utemeljujejo prisoje višje odškodnine. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da ima tožnik poškodovani obe spodnji okončini in tudi ne njegove starosti ter z njo povezanega trajanja bodoče škode. Ob primerjavi odškodnin s prisojami v primerljivih odškodninskih zadevah je zato revizijsko sodišče v tem delu tožnikovi reviziji delno ugodilo in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.000.000 SIT, torej na 3.500.000 SIT. Pri tem je ugotovilo, da tudi celotni prisojeni znesek 8.300.000 SIT ustreza siceršnji prisoji odškodnin za take poškodbe.

Vprašanje zgodnejšega začetka teka zamudnih obresti je glede na nedovoljeni del revizije lahko aktualno le glede zamudnih obresti od sedaj zvišane odškodnine za 1.000.000 SIT. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v tem delu neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Na tožnikove podobne razloge je pooblaščencem tožnika odgovorilo že v mnogih drugih odločbah (na primer II Ips 265/2001, II Ips 603/2001). Obširnejši odgovor tudi v tej zadevi zato ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse res narekujejo spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Prav iz tega razloga se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Upoštevaje vse te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred navedenim datumom. Zato revizijsko sodišče ponovno in kljub tožnikovemu nestrinjanju z načelnim pravnim mnenjem poudarja, da bi drugačna odločitev o zamudnih obrestih od sedaj zvišanega zneska 1.000.000 SIT v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče tožnikovo zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377., 378. in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP in določb 154. člena ZPP je presojalo tudi stroškovno odločitev obeh sodišč. Zvišanje prisojene odškodnine na revizijski stopnji je narekovalo drugačno odločitev o vseh pravdnih stroških. Revizijsko sodišče je upoštevalo odmero pravdnih stroškov vsake stranke na prvi stopnji, zaradi spremenjenega uspeha, ki sedaj na prvi stopnji znaša 63 %, pa je po delnem pobotu stroškov odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 363.045 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji. Ker je obseg pritožbenega izpodbijanja predstavljal znesek 7.600.000 SIT, tožnik pa je glede na revizijsko zvišanje uspel z zneskom 2.800.000 SIT, znaša njegov pritožbeni uspeh 37 %. Pri takem načinu obračuna (ki je enak obračunu stroškov na prvi stopnji) bi toženka morala povrniti tožniku 50.568 SIT. Ker je pritožbeno sodišče za izračun stroškov na prvi in drugi stopnji uporabilo dva različna načina, znašajo pritožbeni stroški po njegovem izračunu 52.000 SIT. Ta znesek je revizijsko sodišče povzelo, saj ob reševanju tožnikove revizije ne more določiti nižjih stroškov. Obseg revizijskega izpodbijanja je znašal 5.800.000 SIT, tožnik je uspel z 1.000.000 SIT, torej s 17 %. Njegove sedanje stroške je revizijsko sodišče na podlagi določb Odvetniške tarife odmerilo na 127.560 SIT in nato upoštevaje njegov revizijski uspeh odločilo, da mu mora toženka povrniti 21.685 SIT revizijskih stroškov.