Jedro

Pri dodelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada so bili upoštevani zakonski pogoji, zato tožbeni ugovori niso utemeljeni. Vsak od komasacijskih udeležencev - solastnikov lahko vloži samostojno pritožbo. Zato upravni organ ni dolžan pozivati pritožnika na dopolnitev pritožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Komiteja za družbeno planiranje in gospodarski razvoj občine z dne 18.11.1988 (točka 1. izreka) in zavrnila pritožbo zoper odločbo komisije za izvedbo komasacijskega postopka na komasacijskem območju ... - ... skupščine občine z dne 4.9.1986 (točka 2. izreka). V obrazložitvi odločbe glede zavrnitve pritožbe tožena stranka ugotavlja, da je iz odločbe komisije za izvedbo komasacijskega postopka in iz priloženih načrtov razvidno, da so vložili tožniki 12 parcel na 8 lokacijah, iz komasacijskega sklada pa so dobili 6 parcel na 5 lokacijah. Skupna površina vloženih parcel je znašala 110.630 m2 in skupna vrednost 5621959 cenilnih enot, skupna površina dodeljenih parcel znaša 106.617 m2, skupna vrednost pa 5618265 cenilnih enot. Ob upoštevanju, da je bil od skupne površine in vrednosti vloženih parcel odštet odbitek za jarke in poti, ki znaša na danem območju 4,6 %, se izkaže, da ima dodeljeno zemljišče za 1 % večjo skupno površino in za 0,1 % manjšo skupno vrednost od vloženega. Toženi organ je tudi upošteval navedbo v pritožbi, ki se nanaša na oddaljenost ter izračunal, da so bila vložena zemljišča oddaljena od doma tožeče stranke približno 950 m, dodeljena zemljišča pa so oddaljena približno 780 m in so tako za približno 160 m bližja. Dodeljeno zemljišče torej ustreza vsem pogojem, ki jih določa 88. člen zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79 in 11/81) za pravilno razdelitev zemljišč iz komasacijskega sklada. Dodeljeno zemljišče je zaokroženo, ima približno enako vrednost in površino kot vloženo zemljišče, razlika v vrednosti in površini sta namreč minimalni, poleg tega pa je tudi bližje domu tožeče stranke. Zato ni bilo mogoče ugoditi želji pritožnika, da se poveča dodeljena parcela št. 787 za cca 10 a. Zoper odločbo tožene stranke v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena, je tožeča stranka sprožila upravni spor, zaradi kršitve procesnega prava in materialnega prava. V tožbi navaja, da bi tožena stranka morala pritožbo prvega tožnika B.W. šteti tudi kot pritožbo tožnic M. in T.W. Uvod izpodbijane odločbe je v neskladju z obrazložitvijo. V uvodu je kot pritožnik naveden samo tožnik B.W. , obrazložitev pa kaže na to, da je tožena stranka ocenjevala zakonitost prvostopne odločbe s stališča vseh treh tožnikov. Tožnik je imel od obeh tožnic splošno pooblastilo za ureditev komasacije. Če je tožena stranka menila, da se pritožba nanaša samo na tožnika, bi ga morala po določbi 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku, na to opozoriti in ga pozvati na morebitno dopolnitev pritožbe. Kršitev materialnega prava pa tožeča stranka utemeljuje s tem, da ne drži trditev izpodbijane odločbe, da se je oddaljenost dodeljenih parcel zmanjšala za 160 m. Tožnikom je bilo dodeljeno zemljišče parc. št. 897 na kraju (del) kot je bila parcela št. 644, dovoz in odvoz do oziroma iz dodeljene parcele (prej parcele št. 220) je veliko daljši kot sta bila prej. Prvostopni organ tudi ni zgradil sosedu J.Š. pot do njegove parcele, zaradi česar ta sosed vozi do svoje parcele po zemljišču tožeče stranke. Tožena stranka tudi neutemeljeno zavrača predlog tožnikov, da ni mogoče povečati za 10 a dodeljeno parcelo št. 787, ki je ob domačiji, na račun zmanjšanja najbolj oddaljene dodeljene parcele št. 897. Teh 10 a ob domačiji tožnikom več pomeni, ker zemljišče uporabljajo kot vrt, kot skoraj cela parcela v taki oddaljenosti, kot je parcela št. 897. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo v točki 2. izreka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Pritožbe, ki jo je vložil prvi tožnik dne 6.10.1986 zoper odločbo prvostopnega organa (navedeno v 2. točki izreka izpodbijane odločbe), toženi organ ni mogel šteti tudi kot pritožbo druge in tretje tožnice. V upravnih spisih te zadeve namreč ni nobenega pooblastila tožnic za zastopanje oziroma vlaganje pritožbe. V pritožbi je naveden kot pritožnik le tožnik B.W., on je pritožbo podpisal in tudi iz vsebine pritožbe ne izhaja, da jo vlagajo vsi trije tožniki. Ker lahko vsak od solastnikov - komasacijskih udeležencev vloži samostojno pritožbo, tožena stranka ni bila dolžna v smislu 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku tožečo stranko pozivati na dopolnitev pritožbe. Tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka po 1. odstavku 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj je izrek izpodbijane odločbe jasen in tudi ni v nasprotju z obrazložitvijo odločbe. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožena stranka odločila le o tožnikovi pritožbi, tožnici pa se v obrazložitvi izpodbijane odločbe omenjata le kot solastnici zemljišč, ki jih je tožnik vložil oziroma dobil iz komasacijskega sklada. Zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, niso utemeljeni.

Po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor glede kršitve materialnega prava. V komasacijskem postopku ni mogoče upoštevati vseh želja vseh komasacijskih udeležencev. Sodišče pa v upravnem sporu glede delitve zemljišč iz komasacijskega sklada lahko presoja le ali so bili pri tej delitvi upoštevani vsi pogoji, ki jih določa že citirani 88. člen zakona o kmetijskih zemljiščih. Sodišče ugotavlja, da so bili ti pogoji (čimbolj zaokroženo zemljišče, približno enake skupne vrednosti, enake katastrske kulture in približno enake lege, kot so bila vložena zemljišča) pri tožeči stranki upoštevani. Oddaljenost dodeljenih zemljišč se računa za vsa zemljišča kot celoto in ne samo za posamezne parcele. V zvezi s tožbenim ugovorom, da sosed vozi preko zemljišča tožeče stranke, pa sodišče pripominja, da tožeča stranka ni dolžna tega trpeti, če pot ni bila ustanovljena in če gre za samovoljno ravnanje soseda.

Glede na navedeno izpodbijana odločba ni nezakonita, zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe navedenega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).