Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotoviti stanje upnikove terjatve do dolžnika na dan začetka prisilne poravnave (glavnica plus zamudne obresti plus stroški izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi), skladno s 1. odst. 62. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.).

Izrek

Pritožbi upnika in pritožbi dolžnika se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) delnemu umiku upnika ter ugovoru dolžnika ugodilo in s sklepom o izvršbi opr.št. Ig 02/00281 z dne 4.2.2003 dovoljeno izvršbo spremenilo pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr.št. St 5/2003 z dne 30.6.2003, kot je določeno za upnike v razredu A tako, da je izvršbo nadaljevalo v roku enega leta od pravnomočnosti prisilne poravnave (ki je postala pravnomočna dne 11.9.2003), le še za znesek, ki znaša 20 % zneskov:

- 381.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

5.9.2002 do 27.2.2003 - 496.632,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

26.9.2002 do 27.2.2003 - 69.069,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

14.11.2002 do 27.2.2003 - 457.284,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

30.11.2002 do 27.2.2003. Od tako dobljenega zneska gredo upniku zamudne obresti v višini temeljne obrestne mere, veljavne na dan 9.5.2003, za čas od 28.2.2003 do plačila, vse zmanjšano za dne 4.3.2003 plačani znesek 19.500,00 SIT; II.) v presežku izvršbo po sklepu o izvršbi z dne 4.2.2003, opr.št. Ig 02/00281, ustavilo.

Proti navedenemu sklepu je, smiselno glede njegove I. tč., upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo (v kateri navaja, da se pritožuje tudi zoper sklep z dne 7.4.2004, vendar sklepa s tem datumom v spisu ni) in predlagal njegovo razveljavitev. Meni, da odločitev ni pravilna in dodaja, da je upnik dne 28.2.2003 s strani dolžnika prejel plačilo

63.333,75 SIT, dne 4.3.2003 znesek 19.500,00 SIT, dne

7.3.2002 (verjetno prav: 2003) pa znesek 1.055.000,00 SIT.

Sodišče pa nepravilno teh plačil ni upoštevalo in je torej nezakonito dovolilo nadaljevanje izvršbe za znesek 20 % od celotne terjatve, čeprav je kot rečeno, upnik prejel delno plačilo svojih terjatev. Sodišče bi moralo delno ustaviti izvršbo za plačane zneske, ne pa da je dovolilo nadaljevanje izvršbe tudi za te že plačane zneske pod pogoji sklenjene prisilne poravnave. To bi pomenilo, da bi bil dolžan upnik dolžniku vrniti znesek, ki bi presegal 20 % terjatev, kar je nezakonito.

Proti navedenemu sklepu je, glede njegove I. tč., dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; hkrati je predlagal povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je izpodbijani sklep napačen, saj je prvostopno sodišče v njem navedlo, da je dolžnikovemu ugovoru ugodilo, vendar pa dejansko z njim ni v celoti odločilo o dolžnikovem ugovoru.

Dolžnik je v ugovoru ugovarjal dejstvo, da je bila nad dolžnikom uvedena in pravnomočno zaključena prisilna poravnava in dejstvo, da je B.K., kateri je sodišče v izvršitev posredovalo izvršilni sklep opr.št. Ig 2002/00281, po nalogu sodišča iz dolžnikovega računa po začetku prisilne poravnave in po prekinitvi postopka po izvršilnem sklepu, že prisilno nakazala upniku znesek 1.137.833,75 SIT (dne

28.2.2003 znesek 63.333,75 SIT, dne 4.3.2003 znesek

19.500,00 SIT ter dne 7.3.2003 znesek 1.055.000,00 SIT), kar izhaja tudi iz potrdila navedene banke opr.št. 760-PT.

Dolžnikov ugovor je bil tudi, da je bila njegova obveznost do dolžnika že v celoti plačana, in sicer celo preplačana, kar izhaja tudi iz predloženih listin. 100 % obveznost dolžnika po izvršilnem sklepu je znašala na dan 27.2.2003 skupaj 2.044.865,34 SIT. Obveznost po potrjeni prisilni poravnavi v višini 20 % je znašala na dan 28.2.2003 skupaj

408.973,05 SIT. B.K. pa je po nalogu sodišča iz dolžnikovega računa na upnikov račun odtegnila znesek 1.137.833,75 SIT.

Zamudne obresti v višini temeljne obrestne mere veljavne na dan 9.5.2003 od 28.2.2003 do plačila so znašale 261,73 SIT.

Skupaj je bil tako dolžniku neupravičeno preveč odvzet znesek 728.598,97 SIT, ki jih je dolžan upnik dolžniku vrniti. Prvostopno sodišče bi moralo navedena dejstva ugotoviti ter v celoti razveljaviti sklep o izvršbi in postopek zoper dolžnika ustaviti. Vendar pa je z izpodbijanim sklepom odločilo, kakor da bi moral dolžnik upniku še dodatno plačati v izpodbijanem sklepu navedene denarne zneske, kar pa je nepravilno. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da dolžnik upniku ne dolguje ničesar več in da je le upnik tisti, ki dolguje dolžniku znesek 728.598,97 SIT s pripadajočimi pripadki.

Pritožbi upnika in dolžnika sta utemeljeni.

K pritožbi upnika: Pritožba sicer nima prav v delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi ni upoštevalo (tudi) dne

4.3.2003 plačanega zneska 19.500,00 SIT; ta znesek je upoštevan, saj je sodišče prve stopnje v I. tč. izreka navedlo, da se izvršba nadaljuje za 20 % tam navedenih zneskov - vse zmanjšano za dne 4.3.2003 plačani znesek

19.500,00 SIT. Vendar pa pritožba glede preostalega dela, kolikor uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi dveh plačil, ki jih je upnik prejel iz naslova po sklepu o izvršbi izterjevanega zneska, dne 28.2.2003 (63.333,75 SIT) in dne 7.3.2003 (1.055.000,00 SIT), smiselno opozarja na kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); gre za to, da je upnik že z vlogo z dne 13.3.2003 glede navedenih dveh prejetih plačil umaknil predlog za izvršbo in bi moralo sodišče prve stopnje zato v tem delu ustaviti izvršbo (2. odst. 43. čl. ZIZ), ne pa da jo je z izpodbijanim delom nadaljevalo po pogojih potrjene prisilne poravnave, brez da bi navedeno okoliščino upoštevalo. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep v navedenem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s

15. čl. ZIZ).

K pritožbi dolžnika: Kar se tiče pritožbenih trditev v smeri, češ da je bil dolžniku z računa s strani banke prisilno odvzet znesek

1.137.833,75 SIT (dne 28.2.2003 znesek 63.333,75 SIT, dne

4.3.2003 znesek 19.500,00 SIT ter dne 7.3.2003 znesek

1.055.000,00 SIT), je (z izjemo zneska 19.500,00 SIT), sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka, ker teh plačil pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo, čeprav je v tem delu upnik delno umaknil predlog za izvršbo - kar je pritožbeno sodišče navedlo že v okviru obravnavanja upnikove pritožbe. Okoliščina o opravljenih treh delnih plačilih že v času po začetku postopka prisilne poravnave (ta postopek je bil začet 27.2.2003, vsa tri plačila pa so bila opravljena po navedenem datumu, in sicer: 28.2.2003,

4.3.2003 in 7.3.2003), pa postavlja pod vprašaj odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnik dolguje upniku še zneske, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu. Dolžnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti stanje upnikove terjatve do dolžnika na dan začetka prisilne poravnave (glavnica plus zamudne obresti plus stroški izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi), skladno s 1. odst. 62. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.).

Od tako ugotovljenega zneska je po sklepu o potrditvi prisilne poravnave dolžnik dolgoval 20 % z zamudnimi obrestmi v višini TOM (veljavne na dan 9.5.2003), za čas od

28.2.2003 do plačila (2. odst. 62. čl. ZPPSL). Prvo delno plačilo je bilo opravljeno 28.2.2003, zatem pa še dve plačili (4.3.2003 in 7.3.2003) in bo sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi o tem, ali je dolžnik dolžan še kaj plačati oz. ali je izterjava zneskov zoper njega sploh še utemljena, upoštevati vsa tri navedena plačila. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s

15. čl. ZIZ).