Jedro

Z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje pretrgano, in sicer na podlagi 365. člena v zvezi s 367. členom OZ. Enake učinke kot tožba v smislu 365. člena OZ ima namreč tudi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. V primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, se v skladu s 367. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, oziroma z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (prvi odstavek izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača znesek 44.934,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 33.718,09 EUR od dne 20. 10. 2017 dalje do plačila ter od zneska 11.216,15 EUR od dne 21. 10. 2017 dalje do plačila, v presežku (glede plačila zneska 7.752,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da posojil ni bilo in se sprašuje, ali je tožnik, v kolikor bi zatrjevane zneske res izročil toženki, le-tej dal darilo, glede katerega si je kasneje premislil. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožniku glede izročitve denarja, višine zneskov in določitve zapadlosti. Razen trditev tožnika, navedenega v postopku niso potrdili niti neposredni niti posredni dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zgolj, da sodišče prve stopnje tožniku verjame, da se je toženka zavezala v roku dveh let zneske vrniti, in da je vedel, da toženka denarja nima (31. in 38. točka obrazložitve). Zato je po mnenju pritožbe nelogičen zaključek, da bi brez vsake priče, pogodbe ali podpisa tožnik posodil denar toženki, ki ga očitno ne more vrniti. Po lastnih trditvah je tožnik vedel, da naj bi toženka potrebovala milijon evrov za celotni nakup. Tako je jasno, da tožniku v roku dveh let posojil tudi ne bi mogla vrniti, če bi to obljubila, in bi ji zato vseeno dal posojilo. Poleg tega, da izročitve in višine zneskov denarja ni mogel potrditi nihče od zaslišanih prič, v kazenskem postopku tožnik tudi ni zatrjeval izrecne ustne obljube toženke, da bi naj zneske vrnila v roku 2 let, in to skupaj z obrestmi in stroški, ampak to zatrjuje šele v predmetnem postopku, brez dokazov.

Nadalje pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 574. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker rok za vračilo posojila nikoli ni bil določen. V skladu z navedeno zakonsko določbo in sodno prakso se šteje, da prične zastaralni rok teči po izteku dvomesečnega roka po tem, ko je bila posojilna pogodba sklenjena oziroma ko je bilo posojilo dano. Sodna praksa (VSL I Cpg 1288/2017 z dne 6. 8. 2017, VSRS Sodba II Ips 404/2008 z dne 17. 6. 2010) je namreč že večkrat zavzela stališče, da v kolikor rok za vrnitev posojila ni določen ali določljiv se šteje, da bi posojilodajalec lahko zahteval izpolnitev obveznosti (torej vrnitev posojila) že naslednji dan od dneva, ko je bilo posojilo dano, terjatev pa bi ob upoštevanju roka, ki ga določa 574. člen OZ zapadla v plačilo po preteku dveh mesecev od sklenitve posojilne pogodbe. Če bi tožnik toženki posodil denar za nakup vrelca v Avstriji, bi mu bilo že v letu 2015 (ko sta bila še v dobrih odnosih) jasno, da do nakupa vrelca ne bo prišlo, pa takrat ni zahteval vračila posojila. V tej zvezi se pritožba sklicuje na odločbo VSL Sklep I Cp 803/2018. Nadalje navaja, da ne drži, da bi tožnik toženko kadarkoli pozival na vračilo, upoštevaje domnevno ustno obljubo glede datuma vračila, ampak je brez poziva zoper toženko začel kazenski postopek. Ob zapadlosti posojil, kot jo zatrjuje tožnik in zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, pravdni stranki nista imeli več stikov, zato ne more biti verodostojno zatrjevanje, da naj bi tožnik toženko ustno opominjal in so bila domnevna posojila oziroma vračila že v času začetega kazenskega postopka zastarana in do pretrganja sploh ni moglo priti. V kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu opr. št. I K 26654/2019 je tožnik uveljavljal premoženjskopravni zahtevek iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, v predmetnem postopku pa gre za zahtevek iz naslova posojilnih pogodb iz leta 2015, zato po prepričanju pritožbe ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Pogoj za uporabo 353. člena OZ je, da je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, pri čemer mora biti le-to ugotovljeno s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Toženka je bila v kazenskem postopku oproščena, zato ni pogojev za uporabo daljšega zastaralnega roka oziroma daljšega roka za vložitev tožbe, ki jo je sicer vložil v roku 3 mesecev po zaključku kazenskega postopka.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijano odločitev je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Podane niso niti preostale pritožbeno (smiselno) zatrjevane niti uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP1 presodilo izvedene dokaze (listine ter izpovedi pravdnih strank in prič) ter ugotovilo: - da sta imeli pravdni stranki v relevantnem času oseben, prijateljski odnos; - da je tožnik dne 19. 10. 2015 najel kredit v višini 26.000,00 EUR, pri čemer je toženka kot solidarna porokinja jamčila za vračilo tega kredita; - da je tožnik dne 20. 10. 2015 od odvetnice A. A. prejel denarna sredstva v višini 11.216,15 EUR; - da tožnik navedenih denarnih sredstev v relevantnem obdobju ni potreboval za svoje potrebe in osebno ni bil v dolgovih; - da je toženka jeseni 2015 potrebovala denarna sredstva za nakup zemljišča z vrelcem mineralne vode v Republiki Avstriji, v tej zvezi je zbrala sredstva za kavcijo v višini 100.000,00 EUR; - da toženka iz njej lastnih finančnih sredstev ni bila sposobna zagotoviti 100.000,00 EUR kavcije, saj svojih privarčevanih denarnih sredstev ni imela, s krediti pri banki je lahko pridobila zgolj 45.000,00 EUR, preostanek 55.000,00 EUR pa na drug način, ki ga ni uspela dokazati.

7. Na podlagi navedenih (posrednih) okoliščin, in sicer da je tožnik zbral denar v zgoraj navedeni višini, čeprav ga zase ni potreboval, toženka pa denarja ni imela (razen 45.000,00 EUR), ga pa je potrebovala za nakup vrelca mineralne vode, pri čemer je tudi plačala kavcijo v višini 100.000,00 EUR, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je tožnik toženki izročil navedena denarna sredstva z namenom, da bo lahko plačala kavcijo za nakup vrelca, saj se je poleg tega že v fazi pridobivanja informacij in sklepanja prodajne pogodbe za nakup vrelca vedelo, da bo denarna sredstva za plačilo 100.000,00 EUR kot tudi za plačilo preostanka kupnine, toženka pridobila od tožnika (kar sta potrdila priči B. B.). Glede na navedeno ter odnos med pravdnima strankama v relevantnem obdobju, je logičen in življenjsko sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sledi tožniku, da je navedena zneska dne 19. 10. 2015 oziroma 20. 10. 2015 na zaupanje izročil toženki v roke kot posojilo, ona pa mu je ustno obljubila, da mu ga bo vrnila v roku dveh let skupaj z obrestmi in stroški. Glede višine vtoževanih zneskov je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da toženka le-tem ni obrazloženo ugovarjala. Tako ne drži, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožnika glede izročitve, višine zneskov in določitve zapadlosti, ter da razen trditev tožnika navedenega niso potrdili niti neposredni niti posredni dokazi. Tako pritožba tudi neutemeljeno navaja, da posojil ni bilo, da je nelogičen zaključek, da bi tožnik brez prič, pogodbe ali podpisa posodil denar toženki, ki ga očitno ne more vrniti, ter da bi izročena zneska lahko predstavljala darilo. Prav tako pritožba ne more uspeti z navedbami, da tožnik v kazenskem postopku ni zatrjeval obljube toženke, da mu bo zneske vrnila v roku dveh let, skupaj z obrestmi in stroški.

8. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je terjatev zastarala, ker rok za vračilo posojila ni bil določen. Pritožba si namreč zmotno razlaga določilo 574. člena OZ in sodno prakso, da v tem primeru prične zastaralni rok teči po izteku dvomesečnega roka po tem, ko je bila posojilna pogodba sklenjena, oziroma ko je bilo posojilo dano. Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec v skladu z drugim odstavkom 574. člena OZ vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne. V tej zvezi je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 404/2008 z dne 17. 6. 2010 pojasnilo, da v primeru pasivnosti upnika začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. Začetek teka zastaranja je torej v tem primeru odvisen od tega, kdaj bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti, in od primernega roka za izpolnitev, ki ni nujno dvomesečni - le krajši od tega ne sme biti. Odločbe VSL I Cpg 1288/2017 z dne 6. 8. 2017 pa pritožbeno sodišče v dostopnih evidencah ni našlo, zato se v tej zvezi ne more opredeliti. Pa tudi če bi zastaralni rok pričel teči po preteku dvomesečnega roka od sklenitve posojilne pogodbe oziroma takrat, ko bi tožnik mogel in moral vedeti, da do nakupa vrelca ne bo prišlo, kot navaja pritožba, terjatev tožnika ne bi zastarala.

9. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, za tožnikovo terjatev velja 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ). Od dne 19. 10. 2015 oziroma od dne 20. 10. 2015, ko je tožnik toženki izročil zgoraj navedena denarna zneska, do dne 24. 5. 2019, ko je kot zasebni tožilec vložil obtožni predlog s premoženjskopravnim zahtevkom za vrnitev istih zneskov kot v tem postopku (kar pritožbeno ni sporno), zastaralni rok ni potekel, zato takrat terjatev tožnika še ni zastarala, kot neutemeljeno navaja pritožba. Pri tem pritožbeno zatrjevanje, da tožnik toženke pred kazenskim postopkom ni pozival k vračilu posojil, ni relevantno.

10. Z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje pretrgano, in sicer na podlagi 365. člena2 v zvezi s 367. členom3 OZ. Enake učinke kot tožba v smislu 365. člena OZ ima namreč tudi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.4 V primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, se v skladu s 367. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, oziroma z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

11. V predmetni zadevi ni sporno, da je bila toženka s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 26654/2019 z dne 13. 7. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 26654/2019 z dne 9. 3. 2021 pravnomočno oproščena obtožbe, tožnik pa je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, ki jo je sprožil v roku treh mesecev.5 Pri tem pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da ni moglo priti do pretrganja zastaranja, ker je tožnik v kazenskem postopku postavil odškodninski zahtevek, v predmetnem postopku pa zahtevek za vračilo posojil. V tej zvezi pritožbeno sodišče kot pravilne povzema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 67. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni bistvena pravna podlaga zahtevka, temveč znesek, ki ga je tožnik uveljavljal iz istega historičnega dogodka.

12. V predmetni zadevi glede na navedeno tako ni šlo za upoštevanje daljšega zastaralnega roka za kazenski pregon v smislu 353. člena OZ6, kot si napačno razlaga pritožba, zato okoliščina, da je bila toženka v kazenskem postopku oproščena obtožbe, ni pravno relevantna.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 2 "Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev." 3 "(1) Če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. (2) Isto velja v primeru imenovanja prednika in uveljavljanja pobota terjatev v pravdi, pa tudi, če sodišče ali drug organ napoti upnika, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku." 4 V. Kranjc, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 504. 5 Trimesečni rok je pričel teči, ko je bil tožnik kot oškodovanec obveščen o (pravnomočni) napotitvi na pravdo, torej dne 8. 4. 2021, in do vložitve tožbe v obravnavani zadevi dne 6. 7. 2021 (dne 5. 7. 2021 poslana priporočeno po pošti) še ni potekel. 6 "Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona."