Jedro

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela na delovnem mestu, ko je iz prodajalne, v kateri je delala, odnesla dva prazna trilitrska kozarca v kontejner na dvorišču prodajalne, pri tem padla zaradi poledenelih tal na dvorišču in utrpela pretres možganov ter udarnino v zatilju glave. Podana je krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (tožničin delodajalec), ker ni ustrezno vzdrževala površine, na kateri je prišlo do poškodbe tožnice. K nastanku nezgode pa je delno prispevala tudi tožnica, ki je vedela ali bi morala vedeti, da je zunaj poledenelo, in bi morala stopati bolj previdno, in sicer v deležu 20 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako da se I. in III. točka izreka glasita: „ I. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 2.202,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2009 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V presežku se tožbeni zahtevek (za plačilo 207,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.202,25 EUR od 21. 8. 2009 do 5. 9. 2009) zavrne.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.233,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožnici odškodnino zaradi nesreče pri delu v znesku 2.410,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek (za plačilo 9.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.252,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži povrnitev njunih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki se ne strinjata z ugotovljenim razmerjem krivde za nastali dogodek, saj je odgovornost tožnice bistveno višja kot 20 %. Sodišče prve stopnje je glede temelja zmotno ocenilo izvedene dokaze, zato je odločitev v nasprotju z listinami spisa in izpovedbami prič ter izpovedbo same tožnice. Tožnica je izpovedala, da je nesla dva kozarca, visoka po 40 cm, v eni roki, z drugo roko pa je odklepala skladišče. Obuta je bila le v natikače in videla je, da je bilo poledenelo. Vedela je tudi, kje je skladiščena sol in je bila na predavanju iz varstva pri delu poučena in opozorjena, da je v času zimskih razmer potrebno poskrbeti, da okolica trgovine ni spolzka. Ravnanje tožnice je v večji meri prispevalo k nastanku dogodka kot ravnanje oziroma opustitve toženih strank. Tožnica je ravnala skrajno neprevidno in opustila skrb za lastno varnost, saj je dobro vedela za stanje na dvorišču in da temperatura ob večerih pade pod ničlo, zato spolzka tla zanjo niso bila presenečenje. S povprečno previdnostjo bi se padcu lahko izognila, hkrati pa je tudi način, kako je nosila kozarce in obenem odklepala vrata, neprimeren in nevaren. Kozarce bi mogla nositi vsakega posebej, saj bi tako imela boljšo preglednost nad površino, hkrati pa bi bila pri hoji bolj okretna. Tožnica je bila neprimerno obuta, pa tudi sicer ne bi smela zapustiti delikatese pred zaprtjem trgovine zaradi higienskih pravil. Toženi stranki izpodbijata tudi višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožnici. Odškodnina za strah je previsoka. Po mnenju izvedenca dr. A.A. ni trpela intenzivnega strahu, dr. A.B. pa je navedel, da je sekundarni strah trajal pet dni po odpustu iz bolnišnice, in je do konca bolniškega staleža v celoti izzvenel. Iz izpovedbe tožnice je razvidno, da je strah prisoten zaradi težav v čeljustih, kar pa ni posledica obravnavanega škodnega dogodka. Prisojeni znesek bi moral ob upoštevanju 20 % sokrivde znašati 720,00 EUR in ne 800,00 EUR. Odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožnici prisodilo neutemeljeno. Za to v izvedenskih mnenjih ni imelo pravne podlage, saj je izvedenec dr. A.A. ugotovil, da pri tožnici delovne in splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane, po mnenju psihiatra dr. A.B. pa delazmožnost ni okrnjena in življenjske aktivnosti niso prizadete. Tudi dr. A.C. je ugotovil, da poškodbe, ki jih je tožnica utrpela, niso zapustile trajnih posledic. Sodišče bi moralo že plačano odškodnino v znesku 1.750,00 EUR upoštevati v valorizirani višini. Zamudne obresti ji je napačno priznalo od 21. 8. 2009 dalje. Dne 20. 8. 2009 je bil odškodninski zahtevek sestavljen in drugotožena stranka ga je prejela šele 26. 8. 2009. Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških, ker je sodišče znesek izvedenin za izvedenca dr. A.A. in dr. A.B. v celoti naložilo v plačilo toženima strankama, čeprav bi jih moralo odmeriti glede na uspeh v pravdi. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje znesek prisojene odškodnine (2.410,00 EUR) v izreku navedlo pravilno, medtem ko je v obrazložitvi navedlo drugačen, napačen znesek (2.460,00 EUR). V obrazložitvi sodbe pa so tudi druga neskladja v denarnih zneskih. Vendar pa ne gre za bistveno kršitev postopka iz 14. točke ZPP, temveč za očitne računske pomote, ki pa jih je lahko pritožbeno sodišče, ki je delno spremenilo izpodbijano sodbo, samo odpravilo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 25. 2. 2009 utrpela na delovnem mestu, ko je iz prodajalne, v kateri je delala, odnesla dva prazna trilitrska kozarca v kontejner na dvorišču prodajalne, pri tem padla zaradi poledenelih tal na dvorišču in utrpela pretres možganov ter udarnino v zatilju glave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, ker ni ustrezno vzdrževala površine, na kateri je prišlo do poškodbe tožnice. K nastanku nezgode pa je delno prispevala tudi tožnica, ki je vedela ali bi morala vedeti, da je zunaj poledenelo, in bi morala stopati bolj previdno. Sodišče prve stopnje je njen prispevek k nastanku škodnega dogodka ocenilo na 20 %, in ji priznalo 4.160,00 EUR odškodnine (800,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 1.440,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.920,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Drugotožena stranka, pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odgovornost in zato skupaj s prvotoženo stranko solidarno odgovarja tožnici, je dne 18. 2. 2010 tožnici že nakazala znesek 1.750,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje ta znesek odštelo od prisojene odškodnine in tožnici prisodilo še 2.410,00 EUR.

Pravilen in skladen z izpovedbami prič ter tožnice je zaključek sodišča prve stopnje o višini soprispevka tožnice k nastanku obravnavne nezgode. Sodišče prve stopnje je soprispevek tožnice ugotovilo zato, ker je bila tožnica domačinka in bi lahko pričakovala, da je zunaj poledenelo, hkrati pa ni bila dovolj previdna, ko je stopala iz trgovine. Iz izpovedb tožnice in prič A.D. ter A.E. izhaja, da bi tistega dne morala preveriti stanje na dvorišču A.D., ki je bila namestnica poslovodje, tožnica pa svojega delovnega mesta zaradi pravil HASSAP ni smela zapuščati delikatese. Tožnica je bila vodja izmene, večinoma (tudi kritičnega dne) pa je delala v delikatesi. Med opisom nalog delovnega mesta izmenovodje ali prodajalca ni skrbi za varno delo, ki je sicer na spisku nalog delovnih mest poslovodje in namestnice poslovodje. Natikači, v katere je bila obuta tožnica, so bili obvezna delovna obutev, in zato primerni (raven in gumijast podplat). Priča A.D. je izpovedala, da njej na mokrih tleh v natikačih ni drselo, poslovodja A.F. pa je še posebej poudarila, da je prodajalke niso opozorile na to, da bi na mokrih tleh natikači drseli. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da na nastanek škodnega dogodka oziroma škode tožničina obutev ni imela bistvenega vpliva. Prav tako pa tudi ne način, kako je tožnica nosila kozarce (oba v levi roki, medtem ko je z desno roko odklepala vrata), saj prazni trilitrski kozarci niso težki in ne predstavljajo ovire pri hoji, hkrati pa tožnica ni zatrjevala, da je prišlo do poškodb zaradi kozarcev. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o 20 % tožničinem prispevku k nastanku obravnavane nezgode. Vse navedene okoliščine namreč ne kažejo na to, da bi bil tožničin soprispevek večji, za kar se v pritožbi zavzema tožena stranka.

Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenja sodnega izvedenca splošne kirurgije A.A., dr. med., sodnega izvedenca za psihiatrijo prim. A.B., dr. med., spec. psihiater, in sodnega izvedenca otorinolaringologije doc. dr. A.C., dr. med., zaslišalo pa je tudi tožnico.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina 900,00 EUR. Prisojena odškodnina je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo prisojeni znesek glede na ugotovljeni 20 % soprispevek tožnice – pravilen znesek ob upoštevanju tožničinega soprispevka namreč znaša 720,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je – očitno zaradi računske napake – iz tega naslova napačno prisodilo 800,00 EUR. V tem obsegu (glede preveč prisojenega zneska v višini 80,00 EUR) je torej pritožba toženih strank delno utemeljena.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje odmerilo pravično odškodnino v višini 2.400,00 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odmero odškodnine iz tega naslova sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Sodni izvedenec za psihiatrijo je v svojem mnenju navedel, da je pri tožnici še sedaj prisotna psihična simptomatika v obliki občasnih intenzivnih glavobolov in strahu glede prognoze bolečin v čeljustnem sklepu, kar je posledica njene nevrotske osebnostne strukture (nevrotske motnje) in subjektivne interpretacije posebnega pomena poškodbe glave (možganov). Vse navedeno sovpada z okvaro čeljusti, za katero je izvedenec otorinolaringologije sicer pojasnil, da ni posledica padca, temveč stanja zob. Vendar pa je tožnico čeljust pričela boleti ravno med zdravljenjem zaradi poškodbe pri delu, zaradi česar vse skupaj povezuje. Sodna praksa je že oblikovala stališče, da je potrebno upoštevati konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, in z vsemi posebnostmi, ne pa nekega "povprečnega" ali "običajnega" oškodovanca (tako VS RS v zadevi opr. št. II Ips 1249/2008). Sodni izvedenec je v zvezi s tem še navedel, da je sicer osebnostna struktura pomemben, ne pa odločilen dejavnik za nastanek navedenih psihičnih težav, katere se brez padca in poškodbe ne bi manifestirale. Nesreča pri delu pa je bistven in odločujoč sprožilni faktor nastanka njenih sedanjih psihičnih težav. Tožnica je sicer še izpovedala, da je prej zelo rada smučala, sedaj pa tega ne upa, ker se boji da bi padla in si še bolj poškodovala čeljust. Pazi tudi, kaj ima obuto in si kupuje obutev z nizkim podplatom in gumo, zaradi strahu pred padcem. Izpovedala je tudi, da jo še vedno velikokrat boli glava. Vse navedene okoliščine na strani tožnice je potrebno pri odmeri nepremoženjske škode iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju podobnih primerov in odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb, ugotavlja, da je odmerjena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice v višini 2.400,00 EUR primerna.

Sodišče prve stopnje pa je pravično in primerno odškodnino odmerilo tudi iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 1.800,00 EUR. Celotna odmerjena odškodnina tako znaša 5.100,00 EUR (900,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 2.400,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 1.800,00 EUR iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem). Ob upoštevanju tožničinega soprispevka k nastanku nezgode (1.020,00 EUR) tožnici pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 4.080,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pri določanju odškodnine odštelo že plačan znesek v višini 1.750,00 EUR s strani zavarovalnice, vendar le v absolutnem znesku. Utemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo potrebno dne 18. 2. 2010 plačano odškodnino v znesku 1.750,00 EUR upoštevati v valorizirani višini. Skladno s 186. členom OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato je potrebno zaradi ohranjanja realne vrednosti že plačanega dela odškodnine le-tega valorizirati (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v več zadevah, tudi v zadevi opr. št. II Ips 908/2008). V sodni praksi sodišča upoštevajo revalorizacijo tako, da že plačano akontacijo odškodnine ovrednotijo tako, da opravijo preračun na dan odločanja z računalniškim programom v okviru t.i. revalorizacijskih obresti, pri čemer je podlaga za izračun povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin. S takim načinom valorizacije se upošteva, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil ob odločitvi sodišča prve stopnje, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil, ko mu je bila izplačana akontacija. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin se je mogoče v največji možni meri približati namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Pritožbeno sodišče je že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo z upoštevanjem gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflaciji, pri čemer je izračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp). Po takem izračunu revalorizirana vrednost zneska 1.750,00 EUR z dne 18. 2. 2010 na dan 2. 10. 2012 znaša 1.877,75 EUR. Ta vrednost se odšteje od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (4.080,00 EUR). Toženi stranki sta tako tožnici dolžni nerazdelno izplačati še 2.202,25 EUR.

Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija tudi tek zamudnih obresti. Tožnica je namreč na toženi stranki naslovila odškodninski zahtevek z dne 20. 8. 2009 in v njem določila 15-dnevni izpolnitveni rok. Glede na navedeno so obresti pričele teči 6. 9. 2009 in ne že 21. 8. 2009, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Toženi stranki sta zato od prisojenega zneska (2.202,25 EUR) dolžni plačati zamudne obresti od 6. 9. 2009 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da toženi stranki povrneta tožnici stroške za izvedbo dokazov z izvedencema medicinske stroke dr. A.A. in dr. A.B. v skupni višini 1.081,20 EUR. Takšna odločitev je pravilna in skladna z 38. členom Zakona o socialnih in delovnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1), na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V predmetnem sporu je tožnica uspela delno, v zvezi z zavrnjenim delom pa posebni stroški pri izvajanju dokaza z izvedencema niso nastali.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino znižalo in toženima strankama naložilo, da sta tožnici dolžni nerazdelno plačati znesek 2.202,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2009 dalje do plačila. V posledici navedenega je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike do zneska 2.410,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila, kolikor je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojenega zneska 2.202,25 od 21. 8. 2009 do 5. 9. 2009. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela z 18,43 %, zato je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 192,96 EUR, toženi stranki pa sta upravičeni do 40,46 EUR. Ob upoštevanju stroškov izdelave izvedenskih mnenj dr. A.A. in dr. A.B. (1.081,20 EUR) je po medsebojnem pobotu tožnica upravičena do povrnitve 1.233,70 EUR.

Ker v preostalem delu (glede ugotovljenega soprispevka tožnice in prisojene odškodnine za strah in zmanjšanja življenjskih aktivnosti) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženi stranki sta s svojo pritožbo uspeli v zanemarljivem delu (8,6 %), zato skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP sami nosita stroške pritožbenega postopka.