Jedro

Tožnik je v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, tožena stranka pa je bila seznanjena, da je tožnik na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, to je, da je tožnik vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na to, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njem, ni vedel ničesar, tožniku ni mogoče očitati kršitve po 2. oziroma 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točka III izreka v celoti na novo glasi: „III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati na delo, jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ-a, ji za obdobje od 2. 1. 2015 do 28. 2. 2015 ter od 1. 4. 2015 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno z razliko v nadomestilu plače med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala in nadomestilom, ki ga je prejemala na zavodu za zaposlovanje, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila, za obdobje od 1. 3. 2015 do 31. 3. 2015 pa ji obračunati razliko plače v znesku 711,00 EUR bruto. Višji zahtevek (za plačilo obračun in plačilo plače nad dosojenim zneskom razlike) se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 27. 1. 2015, nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje dne 27. 1. 2015 ni prenehalo; da jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati na delo, jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ-a, ji za obdobje od 2. 1. 2015 do 28. 2. 2015 ter od 1. 4. 2015 pa do ponovnega nastopa dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, za obdobje od 1. 3. 2015 do 31. 3. 2015 pa ji obračunati razliko v plači v znesku 711,00 EUR bruto ter povrniti stroške postopka v znesku 813,92 EUR, v primeru zamude od izteka roka za prostovoljno izvršitev pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se z obširno pritožbo, v kateri so dobesedno prepisani deli obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in deli zapisnikov narokov o glavni obravnavi in iz katere izhaja, da se enkrat pritožuje toženka, na drugem mestu pa, da se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Poudarja, da tožnik dopusta po koncu sezone ni koristil, saj o tem ni obvestil nadrejene osebe, prav tako pa mu koriščenje tudi ni pripadalo avtomatsko. Le za potrebe pravde je tožnik navedel, da naj bi ga A.A. obvestila, da lahko koristi dopust, kar pa je ta zanikala. Avtomatizma za koriščenje dopusta pri toženi stranki ni bilo, kar je izpovedala tudi priča B.B. Sodišče prve stopnje je sicer na več mestih ugotovilo, da je tožnik v preteklih letih letni dopust koristil po koriščenju ur, vendar pa dokazi o tem, kako je to bilo v preteklih letih, niso bili izvedeni. Vse zaslišane priče so izpovedale, da mora pri toženi stranki delavec vedno zaprositi za koriščenje letnega dopusta in ga uskladiti z nadrejenim, šele nato dobi odobritev. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožniku za njegovo ravnanje mogoče očitati le malomarnost, ker se ob spremembi nadrejenih ni dovolj prepričal, ali še velja ustaljena praksa koriščenja ur ali ne. Po pritožbenem stališču je tako postopanje delavca zavestna kršitev delovnih obveznosti in storjena namenoma. Tožnik se namreč tudi po tem, ko ga je A.A. poklicala in povprašala po razlogih za njegovo odsotnost in niti do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vrnil na delo. To njegovo ravnanje pa jasno kaže na nespoštovanje delovnega procesa, nespoštovanje navodil delodajalca in delovnih obveznosti, zato nadaljevanje delovnega razmerja z njim ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Nadalje sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke, saj bi moralo, glede na poizvedbe, ki jih je opravilo, upoštevati, da je tožnik pri zavodu za zaposlovanje prejemal denarno nadomestilo od 1. 4. 2015 dalje in da mu je bila pravica priznana za 25 mesecev in mu prisoditi le razliko med prejetim nadomestilom in nadomestilom plače. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh trditev tožene stranke, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je toženki onemogočila pravno varstvo v tej zadevi, s tem pa ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Po stališču ustavnega sodišča je obrazložitev sodne odločbe samostojna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave RS. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1273/09 in Up-147/09). Poudarja še, da so razlogi iz izpodbijane sodbe nevarni za delo in organizacijo delodajalca, ki izvaja javno službo, zato v nadaljevanju opozarja tudi na širše aspekte take sodbe. S tako sodbo namreč sodišče nagovarja delavce in delavke k nespoštovanju delovno-pravne zakonodaje na način, da zaposlitev ali službo razumejo kot neko postransko dejavnost. Sodba povsem zanemarja interes delodajalca in družbe, ki delavcem sploh omogoča zaposlitev in jim mora tudi zagotavljati redno plačo. Delodajalec mora zaradi tega skrbeti za organizacijo in redno izvajanje delovnih in poslovnih procesov, za pravilno in pravočasno izvajanje storitev, kar je pogoj za ustvarjanje prihodkov, iz katerih so plačani zaposleni. Delodajalec med drugim zagotavlja tudi socialno varstvo delavcem pod pogojem, da ti spoštujejo svoje delo in imajo do njega ustrezen odnos. Po stališču pritožbe pa je sporočilo te sodbe, da delavcem ni potrebno spoštovati temeljnih načel delovnopravne zakonodaje, ki hkrati ščiti delavca pred samovoljo delodajalca in obratno. Iz te sodbe pa izhaja, da je zloraba pravice do dela celo nagrajena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in glede na izvedeni dokazni postopek tudi ni moglo odločiti drugače. Ugotovljena dejstva so namreč neizpodbitna, zato je sodišče prve stopnje življenjsko logično lahko prišlo le do takega zaključka, pri tem pa se je opredelilo do vseh pomembnih dejstev in okoliščin. Bistveno je, da tožnik ni nikoli vlagal posebnih prošenj za izrabo prostih ur in tudi ni nikoli izpolnjeval prijav nastopa dopusta, tožena stranka pa tega ni nikoli zahtevala, niti mu ni izdajala pisnih odredb oziroma dovoljenj za koriščenje ur oziroma izrabo dopusta. Če bi imela tožena stranka namen, da ta spor reši pošteno in pravično, bi na poziv tožnika predložila evidence prisotnosti. Opozarja še, da je dolžnost tožene stranke, da delavcem zagotovi izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, zato bi morala dokazati, da so obstajali utemeljeni razlogi za to, da tožnik dopusta ne bi mogel izrabiti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je podala repliko na odgovor tožeče stranke na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane ne. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je nanj delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb tožene stranke, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodba namreč vsebuje vse in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljena. Ker je sodba sodišča prve stopnje primerno obrazložena, pa toženi stranki ni mogla biti kršena pravica do pravnega varstva. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nevarnosti razlogov izpodbijane sodbe in širših aspektih te sodbe pa pritožbeno sodišče navaja, da nanje ne odgovarja, ker so za resno pritožbo zoper sodbo neustrezni, neutemeljeni in nevredni resne presoje, sodišče prve stopnje je namreč v delu, ki se nanaša na ugotovljeno nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013).

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in sicer zlasti: - da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki je zoper njega z obdolžitvijo in vabilom na zagovor uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik je dne 27. 1. 2015 podal zagovor in tožena stranka mu je istega dne podala izredno odpoved, ki jo je tožnik prejel 28. 1. 2015, delovno razmerje mu je bilo odpovedano z 2. 1. 2015; - da tožniku ni bila kršena pravica do zagovornika in tudi ne pravica do obvestitve senata; - da tožnik na delo v mesecu januarju 2015 ni prišel, ker je bil glede na prakso iz preteklih let prepričan, da je na dopustu, saj je vsa leta najprej koristil proste ure, nato pa letni dopust, ni pa vedel, da je tožena stranka svojo prakso spremenila, saj mu tega ni izrecno predočila in sicer, da mu ni omogočila koriščenja letnega dopusta pred nastopom dela na parkirišču; - da je tožniku mogoče očitati le malomarnost, ker se ob spremembi nadrejenih tako na kopališču kot tudi na parkirišču ni dovolj prepričal, če dotedanja ustaljena praksa koriščenja ur in dopusta res velja, ni pa mu mogoče očitati hude malomarnosti in kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1; - da je bila tožena stranka z razlogi tožnikove odsotnosti seznanjena, saj je tožnik vsa leta ure in dopust koristil enako, po zaključku sezone in pred nastopom dela na parkiriščih; - da glede na ugotovljene okoliščine, kako je prišlo do tega, da tožnik dejansko januarja 2015 ni prišel na delo in ob upoštevanju tega, da je tožnik dolgoletni delavec tožene stranke, tudi drugi pogoj, da ob upoštevanju okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni izpolnjen; - da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita; - da je tožnik starejši delavec, saj je star 59 let, da ni želel in tudi ni predlagal razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, zato predlogu tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni ugodilo.

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi bilo koriščenje letnega dopusta pri toženi stranki avtomatizem, kot mu to očita pritožba. Iz izpovedi tožniku nadrejene priče C.C. izhaja, da je tožnik po zaključku sezone naprej koristil višek ur in nato še letni dopust in da je bilo tako v letu 2013, ko je priča šele postala tožnikov nadrejeni, kot tudi v letu 2014. Ta njegova izpoved se sklada z izpovedjo tožnika, da je bilo tudi v preteklih letih tako, izpoved priče D.D., ki je bil do avgusta 2014 operativni vodja parkirišč in javnih WC-jev ter tržnice, pa to tudi potrjuje. D.D. je izpovedal, da je tožnik v sezoni delal na kopališču, izven sezone pa pri njih. K njim je prišel po končani sezoni po tem, ko je pokoristil ure in letni dopust, kar je bilo običajno nekje na začetku vsakega leta. Povedal je tudi, da je bilo vsaj 10 let tako, da so jim tožnika „podajali“, čeprav ni bil vedno pri njih, saj je bil kdaj tudi v gradbeni ali v snagi.

10. Iz izpovedi C.C. tudi izhaja, da je koriščenje letnega dopusta nadzorovala A.A., kateri je tožnik javljal, kdaj koristi ure in kdaj letni dopust. Tožniku je koriščenje letnega dopusta za leto 2014 podpisal, ker je imel za to pooblastilo. Da je tudi v letih 2013 in 2014, ko je priča že dobila „pooblastila nad kopališčem“, še vedno za tožnika vodila letni dopust A.A., to je kadrovska služba, prav tako izhaja iz izpovedi te priče. Ko je namreč sodišče prve stopnje priči predočilo izpoved A.A., da po tem, ko je pooblastila nad kopališčem dobila priča, A.A. ni bila več zadolžena za vodenje letnega dopusta tožniku, je C.C. izpovedal, da potem pa ne ve, kdo je tožniku vodil letni dopust in da mu ni znano, da bi ga vodila kadrovska služba. Ob tem tudi pritožbeno sodišče poudarja, da je bila A.A. s strani tožene stranke predlagana, da se zasliši kot delavka kadrovske službe.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval prijav za koriščenje letnega dopusta, saj je prijavo za koriščenje dopusta v decembru 2014 izpolnil C.C., za koriščenje letnega dopusta v januarju 2014 pa bivši direktor E.E. 12. Ne glede na pritožbene navedbe, da mora pri toženi stranki vsak delavec zaprositi za koriščenje letnega dopusta, koriščenje uskladiti z nadrejenim in da šele po tem dobi odobritev koriščenja letnega dopusta, pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tožnikovem primeru v preteklih letih ni bilo tako, pravilna. Iz izpovedi priče D.D. izhaja, da je do avgusta 2014 A.A. na parkirišča sporočala, kdaj tožnik zaključi s koriščenjem ur in letnega dopusta. Iz izpovedi C.C. in tožnika pa, da je bil tožnik po 9. 1. 2015 na sedežu tožene stranke in je na vprašanje C.C., kje je bil, povedal, da je bil na koriščenju ur in dopusta kot vsa leta do tedaj. Tako je na podlagi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik tudi v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, da je bila tožena stranka seznanjena, da je na letnem dopustu, saj bi ga sicer A.A. pozvala na delo. Tako je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da tožniku, glede na ustaljeno prakso, da je vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, ni mogoče očitati hude malomarnosti. Po stališču sodišča prve stopnje je sicer ravnal malomarno, ker se glede na spremembo nadrejenih, tako na kopališču in tudi parkirišču, ni dovolj prepričal ali dotedanja ustaljena praksa še velja. Glede na ugotovitev, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njemu, ni vedel ničesar, tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče očitati niti kršitve po 2. in tudi ne kršitve po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Očitno je, da je tožena stranka vedela, da tožnik v januarju 2015 koristi dopust, ker ga je koristil vsako leto, kajti če s tem ne bi bila seznanjena, bi novega vodjo parkirišč obvestila, da tožnik v januarju 2015 začne z delom pri njih. Tako tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, kot to navaja pritožba, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke.

13. Pritožbeno sklicevanje na to, da se tožnik ni vrnil na delo niti potem, ko ga je A.A. poklicala in povprašala o razlogih za njegovo odsotnost, je neutemeljeno, saj iz izpovedi tožnika izhaja, da ji je odgovoril, da mu je prav ona povedala, da ima dopust do 28. 1. 2015. Glede na to, da je bil tožnik prepričan, da lahko koristi letni dopust do 28. 1. 2015, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se niti do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vročena mu je bila 28. 1. 2015, ko se mu je po njegovem vedenju iztekel letni dopust) ni vrnil na delo. Ti dve ravnanji pa naj bi, po stališču pritožbe, še dodatno utemeljevali dejstvo, da nadaljevanje delovnega procesa z njim ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče se tudi v zvezi s tem v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ta razlog ni podan.

14. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na to, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik pri zavodu za zaposlovanje prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti od 1. 4. 2015 dalje in da mu je bila pravica priznana za 25 mesecev ter mu prisoditi le razliko med prejetim nadomestilom in nadomestilom plače. Glede na odgovor Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje Območna služba F. z dne 19. 8. 2015 (l. št. 41), bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da tožnik za obdobje od 1. 4. 2015 do poziva nazaj na delo oziroma najdalj do 30. 4. 2017 ni upravičen do izplačila nadomestila plače v mesečni višini kot če bi delal, ampak le do razlike med mesečnimi prejetimi zneski nadomestila za čas brezposelnosti in nadomestila plače. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena istega zakona).

15. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Kljub temu, da je bilo pritožbi tožene stranke delno ugodeno, pa se izrek o stroških postopka ni spremenil, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, za katere 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 5. odstavku določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Na podlagi te določbe je pritožbeno sodišče tudi v odločitvi o pritožbenih stroških (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP) toženi stranki naložilo, da svoje stroške postopka krije sama, odločitev, da tožeča stranka svoje stroške odgovora krije sama pa temelji na 155. členu ZPP, saj z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogla.