Jedro

V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo z dne 15. 12. 2021 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 240,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da sodbi razveljavi in vrne zadevo nižjemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Ugotavlja, da vložniki sicer uveljavljajo kršitve zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar pa se skozi celotno zahtevo dejansko ukvarjajo s podajanjem svojih subjektivnih pogledov in pomislekov glede dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Tako problematizirajo določena ravnanja oškodovankinega očeta in podajajo nasvete o tem, kaj bi moral v kritični situaciji ta storiti, da bi preprečil obravnavano prometno nesrečo. Pri tem pa spregledajo, da je imel obsojenec po ugotovitvah sodišča pred trkom zagotovljeno preglednost vozišča na razdalji najmanj 350 metrov, ki bi mu ob običajni in utemeljeno pričakovani pozorni vožnji omogočala pravočasno reakcijo v smislu varne zaustavitve tovornega vozila pred oviro.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec se o njem ni izjavil. Zagovorniki pa v izjavi vztrajajo pri očitkih iz zahteve. Pri tem pojasnjujejo, da nižjima sodiščema očitajo napačno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da je obsojenec na avtocesti ustavljeno vozilo lahko pričakoval. Ker v cestnem prometu velja načelo zaupanja, ni mogoče pričakovati prepovedanega ravnanja drugih prometnih udeležencev, zato takšno ravnanje ni bilo predvideno. To še toliko bolj velja, ker se je vozilo z oškodovanko nahajalo na ovinku. Zaključke izvedenca glede preglednosti vozišča vložniki ocenjujejo kot nesprejemljive in kontradiktorne, ker se cesta nahaja v ovinku, izvedenec pa ni mogel ugotoviti mesta trčenja.

B.

5. Vložniki nasprotujejo ugotovitvi nižjih sodišč, da je bilo na avtocesti ustavljeno vozilo, v katerem se je v kritičnem času nahajala oškodovanka, ovira, ki jo je obsojenec lahko pričakoval. Svoje nasprotno stališče utemeljujejo z navedbami, da se promet na avtocesti odvija hitro in da je zaustavitev vozila na avtocesti skladno z desetim odstavkom 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) prepovedana in zato kot taka ni pričakovana. Menijo, da v skladu z načelom zaupanja v cestnem prometu obsojenec ni mogel pričakovati prepovedanega ravnanja drugega. Nepričakovanost dogodka utemeljujejo še z ravnanjem obsojenca, ki je zaviral šele tik pred oviro, ki je bila subjektivno zanj nepričakovana in z zatrjevanjem, da se je vozilo z oškodovanko nahajalo na ovinku.

6. Glede pričakovanosti ovire,1 ki jo je predstavljalo vozilo, katerega je upravljal B. B., ki je to vozilo ustavil na prometnem pasu za počasna vozila avtoceste A1, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je ob vključitvi na avtocesto nedvomno treba računati na možnost okvare vozil, saj se to dogaja vsakodnevno. Drugostopenjsko sodišče je takšni presoji pritrdilo in dodalo, da lastnosti avtoceste, kjer ni odstavnega pasu, terjajo dodatno pozornost in previdnost. Zavrnilo je pritožbene navedbe obrambe, da preglednost prometa na obravnavanem delu vozišča ni bila dobra zaradi ovinka, saj je sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod Stanko Špehar ugotovil, da je bila ta zagotovljena na razdalji najmanj 350 metrov. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi obsojenec vozilo lahko varno ustavil, če bi se za ustavitev odločil na razdalji 200 metrov od ovire. Nižji sodišči sta ugotovili, da je B. B. svoje okvarjeno vozilo ustavil na skrajno desnem voznem pasu avtoceste, to je na prometnem pasu za počasna vozila, kar je po oceni pritožbenega sodišča v dani situaciji še najbolj primeren kraj. Glede na navedene ugotovitve nižjih sodišč (relevantni del avtoceste nima odstavnega pasu, vozilo z oškodovanko je bilo ustavljeno na skrajno desnem pasu, pri čemer je splošno znano, da so okvare vozil del vsakdanjika), Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je zakonski znak prekrška, da je ovira na cesti s strani storilca prekrška lahko bila pričakovana, podan. Dejstvo, da obsojenec vozila z oškodovanko ni pravočasno opazil, pa ne pomeni, da ovire ni mogel pričakovati in tudi ne, da je ni moral in mogel opaziti že prej (kot je ugotovil izvedenec). Na pravilnost takšne presoje tudi ne more vplivati s strani obrambe zatrjevana okoliščina, da je B. B. z ustavitvijo vozila na prometnem pasu avtoceste kršil cestnoprometne predpise. Ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), v skladu s katerim so udeleženci upravičeni pričakovati, da bodo vsi udeleženci spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa, so namreč cestnoprometni udeleženci dolžni preprečiti nevarnosti, ki ga s svojim protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v cestnem prometu (načelo defenzivne vožnje). V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.2 Kolikor se vložniki ne strinjajo z ugotovitvijo sodišča glede preglednosti relevantnega odseka ceste, pa nedovoljeno izpodbijajo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložniki očitajo kršitev kazenskega zakona, ker da obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov prekrška po prvem odstavku 45. člena ZPrCP, še z zatrjevanjem, da ni bilo ugotovljeno, s kolikšno hitrostjo je obsojenec vozil, zaradi česar ni dokazan očiten o vožnji obsojenca z neprimerno hitrostjo. Poudarjajo, da obsojencu ni bila očitana prekoračitev hitrosti, temveč le neprimerna hitrost, pri čemer ni pojasnjeno, katera hitrost bi bila primerna. Pri tem navajajo, da je bil razlog za nesrečo prepozno zaviranje in ne neprilagojena hitrost. 8. Vložniki pravilno opozarjajo, da očitek obsojencu ni v prekoračeni hitrosti vožnje v smislu prekoračitve omejitve hitrosti, temveč v neprimerni oziroma neprilagojeni hitrosti (in neprilagojenem načinu) vožnje, upoštevajoč prometne razmere in preglednost vozišča (na razdalji najmanj 350 metrov), ki je rezultirala v prometni nesreči. Prvostopenjsko sodišče je sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je obsojenec na mestu reagiranja vozil s hitrostjo okoli 102 km/h (točki 7 in 8 obrazložitve), vendar pa, kot pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, natančna hitrost vožnje obsojenca neposredno pred trkom in ob trku ni bistvena, saj se obsojencu ne očita prekoračitev hitrosti vožnje. Neprimernost hitrosti vožnje pa je odvisna od konkretnih prometnih razmer. Očitek neprimerne hitrosti v obravnavani zadevi temelji na dejstvih, da je bila vidljivost na zadevnem delu avtoceste takšna, da bi obsojenec ustavljeno vozilo ob potrebni skrbnosti opazil in bi vožnjo glede na oviro lahko prilagodil tako, da do trka ne bi prišlo. Vendar obsojenec svoje vožnje ni prilagodil konkretnim prometnim razmeram, saj hitrosti vozila ni ustrezno prilagodil oziroma zmanjšal. Neprilagojena hitrost je tako pogojena z nastalo prometno situacijo, to je oviro na cesti, na katero obsojenec ni ustrezno reagiral, saj kot navajajo tudi vložniki, je ta ni pravočasno opazil. 9. Vložniki izpodbijajo še obstoj vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico, ko trdijo, da je vzrok za nastalo posledico ravnanje oškodovankinega očeta, ki je z ustavitvijo vozila na avtocesti storil prekršek. Ta bi moral v skladu z navodili Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju DARS) ob zaustavitvi vozila vse potnike nemudoma odstraniti iz vozila, ti pa bi se morali umakniti onkraj zaščitne ograje. Namesto tega pa je B. B. najprej klical policijo, vlečno službo, DARS in šele nato izstopil sam in pričel nameščati varnostni trikotnik. Pri tem se vložniki tudi ne strinjajo s stališčem nižjih sodišč, da oškodovanke v času od ustavitve vozila in trkom ni bilo mogoče odstraniti iz vozila, saj da je bilo za to na voljo dovolj časa (ena minuta). Glede na to vložniki menijo, da do poškodbene posledice na strani oškodovanke ni prišlo zaradi ravnanj obsojenca, ki je ta tudi ni mogel predvideti.

10. Obravnavano kaznivo dejanje je podano, če so kršitve predpisov o varnosti prometa v vzročni zvezi s kazenskopravno upoštevno posledico. Kot je že pojasnjeno, je udeleženec v prometu v primeru, ko grozi nevarnost prometne nesreče, to dolžan odvračati. Tako je bil tudi obsojenec, ne glede na morebitno predhodno protipravno ravnanje oškodovankinega očeta, dolžan nastanek prometne nesreče preprečiti, če je to objektivno bilo mogoče. Torej samo, če objektivne možnosti preprečitve glede na okoliščine prometne nesreče obsojenec ne bi imel oziroma bi do nesreče prišlo tudi v primeru, ko bi v celoti ravnal v skladu z dolžnostnim ravnanjem v cestnem prometu kot izhaja iz cestnoprometnih predpisov (v konkretnem primeru v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP), potem njegova kršitev predpisov ne bi predstavljala pravno relevantnega vzroka nastale prepovedane posledice. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče (točka 9 obrazložitve), pa zaključek, da obsojenec nastanka prepovedane posledice ni mogel preprečiti, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Obsojenec bi namreč glede na preglednost vozišča ob zadostni skrbnosti na avtocesti zaustavljeno vozilo z oškodovanko opazil in bi vožnjo lahko prilagodil tako, da do trka vozil ne bi prišlo. Ob navedenem so navedbe vložnikov glede neupoštevanja pravil DARS s strani oškodovankinega očeta, izkažejo za nerelevantne. V vsakem primeru pa je tozadevno zatrjevanje v nasprotju s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem, saj sta nižji sodišči zaključili, da glede na kratko časovno obdobje med zaustavitvijo vozila in trkom obsojenca B. B. dober mesec dni stare hčerke ne bi uspelo pravočasno odstraniti iz vozila. Ker je telesna poškodba oškodovanke objektivni pogoj kaznivosti, obsojenčev krivdni odnos do te poškodbe za presojo njegove kazenske odgovornosti ni pomemben, zato tudi ne predvidljivost te poškodbe.

11. Z navedbami, da izvedensko mnenje izvedenca Stanka Špeharja ni odgovorilo na vsa relevantna vprašanja (hitrost in teža obsojenčevega tovornega vozila, preverjanje tahografa, mesto vozila oškodovanke v času pred trkom), da ni bil ugotovljen razlog ustavitve oškodovankinega vozila, da se je vozilo nahajalo na ovinku in je zaključek izvedenca o preglednosti vozišča nesprejemljiv, vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, po vsebini pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 200,00 EUR. Takso je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Skladno s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP, ki ga je obsojenec kršil, mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. 2 Tako tudi Zlatko Dežman: komentar 323. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.), str. 612, 614.