Jedro

Demontaža in prenašanje stekla v velikosti 1 m x 2 m in debeline 4 mm, predstavlja nevarno dejavnost. Zato je toženec (delodajalec) objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je ob tem utrpel tožnik (delavec), čigar delovna naloga je bila tudi demontaža sejemskih stojnic in ki je ob pomanjkanju nadzora svoje delo opravljal na običajen način, torej tako, kot drugi delavci. Podlaga za strah se ne ocenjuje le z objektivne medicinske perspektive, marveč tudi (oz. predvsem), kako je oškodovanec v konkretnih razmerah doživljal svojo situacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 4.000.000,00 SIT odškodnine (1.500.000,00 SIT za telesne bolečine, 250.000,00 SIT za strah in 2.250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženca zavezalo, da mora tožniku povrniti 381.566,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1998 dalje.

Zoper dajatveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, zlasti, ker ni postavilo izvedenca s področja varstva pri delu. Napačno je ugotovilo, da iz izpovedb prič izhaja, da so delavci stekla demontirali in nato prenašali individualno. Prezrlo je, da je šlo za stekla različnih dimenzij, med drugim tudi za manjša, kot je bilo steklo, s katerim se je tožnik poškodoval. Napačno je ugotovilo, da ni bilo nadzora. Nerazumljivo je, zakaj ni sprejelo tožnikove izpovedbe, da je nadzor izvajal S.Ž.. O tem sodba ne navaja razlogov.

Pričo S.Ž. bi bilo treba zato ponovno zaslišati, glede tega, da je nadziral in odrejal delo. To pričo bi bilo treba zaslišati tudi o tem, da se je škodni dogodek pripetil v času malice, ko tožniku ni bilo odrejeno, da mora delati. Ta priča bi vedela tudi povedati, kakšna je razlika med delom z velikimi in med delom z majhnimi stekli. V konkretnem primeru bi morala delo opravljati dva delavca.

Vedno je treba pregledati, ali je steklo poškodovano, saj so poškodovana in počena stekla nevarna. Pri velikih steklih so delavci radi nosili zaščitne rokavice, da niso dobili žuljev ali ran na dlaneh. Sodišče bi moralo angažirati tudi izvedenca z varstva pri delu. Bržkone bi podal mnenje, da montaža in demontaža sejemskih stojnic in postavitev stekla ter nato njegova odstranitev ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo. Taka stekla ne pokajo sama od sebe. Nesreče, kakršna je bila ta, se ne dogajajo. Da bi se steklo razbilo, mora delavec povzročiti razbitje ali pa pozabiti pregledati, ali ni steklo počeno. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je steklo v velikosti 2 x 1 m in debeline 4 mm nevarna stvar, so protislovni in nejasni. Tako steklo ni nevarna stvar, pa tudi prenašanje takega stekla ne predstavlja nevarne dejavnosti. Nevarnost mora biti namreč takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojo kontrolo in tako nesrečo pravočasno odvrniti.

Škoda je nastala torej izključno zaradi tožnikove malomarnosti.

Odškodnina za telesne bolečine je glede na naravo poškodbe in sodno prakso pretirana. Enako velja glede odškodnine za strah, saj tožnik ni bil v smrtni nevarnosti. Končno je previsoka še odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je premalo upoštevalo invalidnino ter dejstvo, da je tožnik odklonil dobro plačano delo v administraciji in dal odpoved. Govori se, da kar dobro zasluži z vožnjami ter da mu ni bilo odvzeto vozniško dovoljenje. Toženec zato predlaga poizvedbe pri pristojnem organu, ali ima tožnik še vozniško dovoljenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da predstavlja demontaža in prenašanje stekla v velikosti 1 m x 2 m in debeline 4 mm dejavnost, iz katere izvira večja nevarnost za življenje in zdravje delavca. To potrjuje že nastanek konkretnega škodnega dogodka, ko se je steklo razbilo in nato poškodovalo tožnika, ne da bi z njim udaril ob kak predmet. Kot je sprejemljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, je prišlo do razbitja očitno zaradi napake v steklu oz. zaradi vibracij, kar pomeni, da take nesreče niso izključene niti ob normalni pazljivosti pri delu. Ker je torej škoda posledica nevarne dejavnosti (demontaže ter prenašanja steklene plošče dimenzij 1 m x 2 m in debeline 4 mm), je toženec (ki se je kot delodajalec s to dejavnostjo ukvarjal) objektivno odškodninsko odgovoren (2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Toženec bi se sicer lahko delno razbremenil odgovornosti, če bi dokazal, da je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR). Vendar mu to ni uspelo. Pritožbeno sodišče namreč tudi glede tega sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik, čigar delovna naloga je bila tudi montaža in demontaža sejemskih stojnic, ob pomanjkanju nadzora svoje delo opravljal na običajen način, torej tako, kot so ga opravljali drugi delavci. O tem, da se je delo (montaža, demontaža in prenašanje stekel) opravljalo tako v skupini, kot tudi individualno, se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo ne le z zaslišanjem tožnika, temveč zlasti z zaslišanjem prič (sodelavcev). Odločitev o metodi dela je bila v domeni delavcev, ki so ta dela opravljali. Celo toženec sam je izpovedal, da ni vodil nobenega nadzora ter da nazor niti ni bil potreben. Iz tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to še dodatno kaže, da je bila odločitev, kako se bodo opravljala dela, na vsakem posameznem delavcu. V pritožbi toženec sicer oporeka ugotovitvi, da ni poskrbel za nadzor ter sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj ne sprejema njegove izpovedbe. Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji zlasti na izpovedbah za izid te pravde nezainteresiranih prič, ki so opravljale enako ali vsaj podobno delo kot tožnik. V razlogih izpodbijane sodbe pa je pojasnjeno, glede česa sodišče prve stopnje tožencu ni verjelo in kaj je razlog temu (glej 5. stran sodbe). Očitek, da je ostala njegova izpovedba neocenjena, torej ne drži. Toženec pa ne more uspeti niti s predlogom za ponovno zaslišanje priče S.Ž.. To pričo je namreč sodišče prve stopnje že zaslišalo (na naroku za glavno obravnavo dne 25.9.1996) in njeno izpovedbo ocenilo skupaj z izpovedbami ostalih prič. Ponovno zaslišanje te priče je tako nepotrebno. To velja tudi glede pritožbene trditve (glede katere toženec prav tako predlaga ponovno zaslišanje omenjene priče), da se je nesreča pripetila v času malice. Tožnikova večja požrtvovalnost pri delu mu namreč ne more biti v škodo, razen tega pa tudi ni videti vzročne zveze med delom v času malice in nesrečo. Končno je nepotreben tudi izvedenec iz varstva pri delu. Ali gre v posameznem primeru za nevarno dejavnost, je namreč pravno vprašanje in zato pridržano sodišču. O okoliščinah, na podlagi katerih je prišlo sodišče do (pravnega) zaključka, da je montaža in prenašanje 4 mm debele steklene plošče dimenzije 1m x 2 m nevarna dejavnost, pa se je zanesljivo prepričalo ne le z izpovedbami prič (tožnikovih sodelavcev), marveč zlati s splošnimi izkušnjami.

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katasktrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odškodnina iz vseh naslovov, ki jih je uveljavljal tožnik, odmerjena v skladu z navedenimi načeli.

Zato ni mogoče soglašati s pritožbenim očitkom, da je odmerjena odškodnina previsoka.

Sicer pa velja opozoriti, da se podlaga za strah ne ocenjuje le z objektivne medicinske perspektive, marveč tudi (oz. predvsem), kako je oškodovanec v konkretnih razmerah doživljal svojo situacijo. Zato je sodišče prve stopnje v okviru primarnega strahu povsem pravilno upoštevalo, da je bil tožnik, ki je izgubljal veliko krvi, v strahu, da ne bo izkrvavel. Neutemeljen je tudi pavšalni očitek, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo invalidnino ter da je tožnik odklonil "dobro plačano delo v administraciji". Četudi mu je toženec ponudil delo v administraciji, niso tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nič manjše. Še vedno namreč obstajajo vse omejitve njegove življenjske aktivnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Brez pomena je tudi pritožbena trditev o govoricah, da tožnik dobro zasluži z vožnjami ter da mu ni bilo odvzeto vozniško dovoljenje, saj govorice, četudi obstajajo, niso dokaz. Končno je nepomemben tudi predlog za poizvedbe o tem, ali so tožniku odvzeli vozniško dovoljenje. Tudi če se to ni zgodilo, ne pomeni, da je tožnik še sposoben za delo poklicnega voznika.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotvljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).