Jedro

Če kdo kaj plača, ne da bi bil v zmoti in tudi ni prisiljen, se šteje, da je privolil v prikrajšanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 80.784 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnici 1.777.778 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 25.6.1997 do plačila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča "zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zmotne uporabe materialnega prava". Revidentka "še vedno meni, da o odločilnem dejstvu obstaja nasprotje med tem, kar je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki", čeprav je pritožbeno sodišče ugotovilo, da navedena kršitev pravdnega postopka ni podana. Iz vsebine listin v spisu in iz zapisnikov o izpovedbah v postopku po mnenju tožnice ne izhaja, da je toženec imel soglasje ostalih družbenikov za plačilo spornih računov. Revidentka nadalje nasprotuje dokazni oceni sodišča in pojasni, da ni predlagala zaslišanja A. B., ker bi dokazovanje, da priča ni dala soglasja, predstavljalo dokazovanje "negativnih dokazov". Tudi, če bi bila točna ugotovitev pritožbenega sodišča, da je pritožnik izpodbijal le dokazno oceno sodišča in bistvene kršitve postopka ni ustrezno obrazložil, je bilo pritožbeno sodišče kljub temu dolžno po uradni dolžnosti paziti na navedeno kršitev "kar je tudi storilo, vendar tožeča stranka predlaga, da se v postopku revizije ponovno preveri ali ni bila morda vseeno podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP". Zmotno naj bi bilo stališče sodišča, da je zadostovalo ustno soglasje takratnih družbenikov, zato tudi ni mogoče trditi, da je tožeča stranka privolila v prikrajšanje. Za plačilo računov je bilo nesporno potrebno soglasje upravnega odbora, katerega so tako kot skupščino družbe sestavljali vsi družbeniki. Nesporno je namreč obstajal dogovor družbenikov, da je direktor družbe (toženec) za plačilo spornih računov potreboval soglasje družbenikov oziroma upravnega odbora.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo argumentirano odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, sicer pa preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah navedenih revizijskih razlogov (371. člen ZPP). Revizijski razlogi o tem, da naj bi bila podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so protislovni. Revident namreč hkrati zatrjuje, da je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa predlaga, da revizijsko sodišče ponovno (za vsak slučaj) preveri ali ni bila morda vseeno podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tako iz revizijskih navedb ni razvidno, kakšno procesno kršitev naj bi storilo pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče o zatrjevani procesni kršitvi tudi ni moglo odločati.

O očitku zmotne uporabe materialnega prava: Revizijske trditve v zvezi z dokazno oceno sodišč predstavljajo trditve o (zmotni) ugotovitvi dejanskega stanja, takšnih trditev pa zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče in stranki so zato pri uporabi materialnega prava vezani na tista relevantna dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe. Ta dejstva pa so v zvezi z revizijskim očitkom, da sta sodišči zmotno uporabili 211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, naslednja: -toženec je bil v času podpisa spornih virmanskih nakazil direktor družbe (tožeče stranke), družbenika pa sta bila njegova takratna žena A. B. in tast J. M.; -toženec je za plačilo spornih računov imel soglasje družbenikov (soglasje upravnega odbora).

Soglasna odločitev vseh družbenikov v zvezi z določenim vprašanjem načeloma predstavlja veljavno odločitev družbe (primerjaj določbe 443. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD). Odločitev vseh družbenikov, da se opravi sporno denarno nakazilo, je zato odločitev, ki zavezuje družbo k določeni izpolnitvi (načelo "pacta sunt servanda" - 17. člen ZOR). Glede na trditev tožnice, da ni bilo podlage za prehod premoženja s tožeče na toženo stranko, je pravilno stališče obeh sodišč, da tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi zaradi določb 211. člena ZOR. Če kdo kaj plača, ne da bi bil v zmoti in tudi ni prisiljen, se šteje, da je privolil v prikrajšanje.

Odločba revizijskega sodišča temelji na ugotovitvi, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je odločalo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora (stroški za sestavo odgovora, materialni stroški in DDV).