Jedro

Če torej tudi za obravnavani primer lahko rečemo, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov ter sledimo stališču o čisti denarni terjatvi iz delovnega razmerja, nas to privede do hitre rešitve o upoštevanju 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar posledično odpravlja dileme o nezastarljivosti, ki jih uveljavlja pritožba tožnika.

Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo kontrahirno dolžnost - skleniti pogodbo v korist tožnika kot tretjega (126. člen OZ), da toženka s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tožnika prijavi v poklicno zavarovanje oziroma ga vključi v pokojninski načrt. Vendar pa ne gre za problematiko, ki bi bila odločilna za sprejem odločitve v obravnavanem primeru - ne glede temelja, ne glede zastaranja. V obravnavanem primeru plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe, v posledici katere naj bi šele nastala obveznost plačila prispevkov. Zato načeloma pravilno poudarjanje pritožbe, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, v tem sporu ni odločilno. Prav tako v tovrstnih sporih, predmet katerih je (tudi) plačilo prispevkov, ne more na splošno veljati stališče o čisti denarni terjatvi. V primeru izostanka jasne (zakonske ali pogodbene) podlage namreč ni možno govoriti o čisti denarni terjatvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnika za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju: pokojninski načrt) in z njo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma tožnika za čas od 1. 1. 2018 dalje vključiti v nov pokojninski načrt (I. točka izreka), da je toženka dolžna za tožnika na njegov račun pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju: KAD) vplačati prispevek za poklicno zavarovanje po prispevni stopnji 8 %, obračunani od bruto plače tožnika, bruto nadomestila njegove plače, ki se plačuje v breme delodajalca, razen od nadomestila plače iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ali od bruto zavarovalne osnove, zakonsko določene za obračun in plačilo prispevkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja, in sicer za vsak mesec med 1. 1. 2018 in 31. 5. 2019, razen za obdobja, ko je tožniku poklicno zavarovanje mirovalo (II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je zahteval tožnik več ali drugače: - zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje z njo za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 oziroma za vključitev v nov pokojninski načrt za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, - za vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, - za plačilo višjih prispevkov za poklicno zavarovanje tožnika za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019 od prisojenih v II. točki izreka (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zahtevku napačno ugodilo le za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. Ne strinja se s stališčem, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja 5-letni zastaralni rok po 202. členu ZDR-1. V zadevi Pdp 353/2017 je bilo navedeno, da glede na to, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena (sklicujoč se na sklep ustavnega sodišča U-I-248/10-98), terjatev ni zastarala. Gre za zavarovanja tretjega, za tristranski pogodbeni odnos. Delodajalec pristopi k pokojninskemu načrtu in se zaveže, da bo delavcem plačeval premije za poklicno zavarovanje, KAD kot izvajalec zavarovanja pa se zaveže, da bo delavcem izplačal zavarovalno vsoto v obliki pokojnine pod pogoji, določenimi v pokojninskem načrtu. Iz obrazložitve sklepa ustavnega sodišča še izhaja, da so na podlagi 281. člena ZPIZ-1 zavezanci za plačilo prispevkov delodajalci. Ker je torej podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, terjatev za plačilo prispevkov ne zastara. Tožnik še navaja, da je bil vseskozi prepričan, da toženka svoje obveznosti izpolnjuje. Šele marca 2019 je na pobudo sindikata vložil prošnjo za predložitev informativnega potrdila KAD, iz katerega izhaja, da toženka zanj ni plačevala prispevkov. Prejel ga je 25. 3. 2019, do takrat je bil torej v dobri veri, da je vključen v zavarovanje in da toženka zanj plačuje prispevke. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo Pdp 562/2019 (o 5-letnem zastaralnem roku), saj ni šlo za istovrstni primer, ampak za plačilo davkov in prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

3. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tudi, če bi držalo, da je podlaga odnosa pogodbena, to še ni privedlo do zaključka o nezastarljivosti prispevkov. Po 346. členom OZ terjatve zastarajo v 5-ih letih, če ni z zakonom določen drugačen zastaralni rok. ZDR-1 določa 5-letni zastaralni rok.

4. Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je v odgovoru na tožbo prerekala zahtevek po višini - glede prispevne stopnje in da je predložila tudi dokazila. S tem naj bi se dokazno breme prevalilo na tožnika. Ni ga zmogel. Tožnik ni predložil pokojninskega načrta (nanj se je le skliceval), ki je avtonomno materialno pravo KAD, ne pa materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Sodišče ni v dokaznem sklepu navedlo, da je ta dokaz izvedlo po uradni dolžnosti. Ker je sodišče pokojninski načrt vpogledalo, je kršilo razpravno načelo, saj je toženki odvzelo možnost da se o njem izjavi. Ugotavljanje vsebine takšnega akta ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Sodišče lahko vsebino posamičnih pravil ugotovi samo po pravilih ugotavljanja dejstev (II Ips 697/2004, III Ips 176/2006). Sodišče se je oprlo na dokazila, ki jih nobena stranka ni predložila. Poleg kršitve 7. člena ZPP uveljavlja tudi kršitev 5. člena ZPP ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik v odgovoru na navedeno pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so navedbe toženke, s katerimi opozarja na svoje navedbe iz odgovora na tožbo nerelevatne, saj se niti ne nanašajo na sporno obdobje. Stopnja 4,5 % se je namreč uporabljala le do marca 2010. Ker je sodišče odločitev oprlo na zatrjevana dejstva, toženki ni bila kršena pravica da se o njih izjavi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, s tem da tožnik obrazloženo izpodbija le upoštevanje 5-letnega zastaralnega roka (glede leta 2013), toženka pa dosojeno višino prispevne stopnje (8 %).

9. Tožnik je pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2018 zaposlen na delovnem mestu voznik. Kot voznik avtobusa je delal tudi pri njenih pravnih prednikih - od 2010 dalje. Sodišče je iz informativnega potrdila KAD z dne 25. 3. 2019 razbralo, da so bili za tožnika v obdobju vključenosti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma v poklicno zavarovanje plačani prispevki v času od 1. 9. 2010 - 31. 12. 2012, 1. 1. 2014 - 30. 12. 2014 in 1. 1. 2015 - 31. 12. 2017. Tožnikovemu zahtevku (za prijavo v pokojninski načrt, za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje, za plačilo prispevkov na tožnikov račun pri KAD) je ugodilo le za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. 10. Pri odločanju (zlasti glede temelja) se je oprlo na primerljivo zadevo vrhovnega sodišča VIII Ips 30/2019, v kateri je toženka za tožnike, ki so bili pri njej zaposleni kot vozniki avtobusov, do 31. 1. 2013 plačevala prispevke za poklicno zavarovanje, s 1. 2. 2013 pa je prispevke prenehala plačevati, čeprav se glede dejanskega dela tožnikov pri toženki ni nič spremenilo. Ta zadeva se torej ni nanašala neposredno na vprašanje zastaranja, v njej pa so bila zavzeta naslednja stališča glede dopuščenih revizijskih vprašanj: - ali je sodišče pri odločitvi o izpolnjevanju pogojev za poklicno zavarovanje tožnikov pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je bila izhodišče za presojo, ali so tožniki v spornem obdobju izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje, prehodna določba prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem; - ali je sodišče zahtevke tožnikov pravilno obravnavalo kot denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki jih delavec lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem. V tem sporu uveljavljane terjatve za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje so denarne terjatve, saj so povsem jasno izražene v denarju, zato so jih tožniki v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljali neposredno pred sodiščem. Posledično je neutemeljeno stališče, da bi sodišče tožbo moralo zavreči zaradi neizpolnitve procesne predpostavke za vložitev tožbe iz prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Kot je razbrati iz uvoda tega judikata, je bil predmet spora zahtevek, da naj se v korist tožnikov obračuna in na njihove osebne račune pri KAD v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS za čas od februarja 2013 do septembra 2015 plača prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, ki so navedeni v izreku, za čas od 31. 10. 2015 do 13. 4. 2018 pa po prispevni stopnji, navedeni v izreku.

11. Vrhovno sodišče RS je obravnavalo tudi podobno zadevo VIII Ips 2/2019, ki se je nanašala na dopuščeno materialnopravno vprašanje obveznosti delodajalca za prijavo dimnikarjev v poklicno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Tudi v tej zadevi (razveljavitveni sklep) je vrhovno sodišče nakazalo, da gre za čisto denarno terjatev, saj da iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov, kar naj se upošteva v ponovljenem postopku. Zahtevek se je glasil, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v sklad, mu za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s KAD skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožnika za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače tožnika.

12. Če torej tudi za obravnavani primer lahko rečemo, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov ter sledimo stališču o čisti denarni terjatvi iz delovnega razmerja, nas to privede do hitre rešitve o upoštevanju 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar posledično odpravlja dileme o nezastarljivosti, ki jih uveljavlja pritožba tožnika.

13. Tožnik se je pred vložitvijo tožbe sicer poslužil tudi predsodnega varstva pravic. Z zahtevo z dne 14. 5. 2019 je od toženke zahteval odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti, kar je bilo nato predmet tožbe z dne 10. 6. 2019. Kot je poudarilo pritožbeno sodišče v podobni zadevi iz naslova poklicnega zavarovanja Pdp 495/2020, v kateri je bilo zavzeto stališče o upoštevanju zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1, ta določba niti ne razlikuje med denarnimi in nedenarnimi terjatvami iz delovnega razmerja, torej da za oboje velja 5-letni zastaralni rok.

14. Tako kot tožnik v predmetni zadevi, se je tudi pritožnik v zadevi Pdp 495/2020 skliceval na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 353/2017, v kateri je bilo res zavzeto stališče o nezastarljivosti terjatev (v celoti je bilo namreč ugodeno zahtevku za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2015, za sklenitev pogodb s KAD o financiranju pokojninskih načrtov po zahtevani prispevni stopnji od bruto plače tožnika ter za vplačilo dolgovanih prispevkov v korist tožnika). Pritožbeno sodišče je že v zadevi Pdp 495/2020 ugotovilo zastaranje na podlagi 202. člena ZDR-1, ob sklicevanju na judikat VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019, glede katerega je poudarilo, da je novejši kot sodba Pdp 353/2017 z dne 21. 9. 2017. 15. V tej sodbi je pritožbeno sodišče obrazložilo, da ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ob izpolnjevanju predpisanih pogojev od delodajalca zahtevata sklenitev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja. Šele s sklenitvijo tega se za posamezne udeležence pogodbenega razmerja oblikujejo pravice in obveznosti ter tudi višina prispevkov. Ker je torej pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012), terjatev ni zastarala. Tega poudarka o pogodbeni podlagi prispevkov in posledični nezastarljivosti ni dodatno obrazložilo. Tožnik pa v pritožbi navaja, da gre za tristranski odnos, za zavarovalno pogodbeno razmerje, ki ima vse lastnosti zavarovanja tretjega; delodajalec pristopi k pokojninskemu načrtu in se zaveže, da bo delavcem plačeval premije za poklicno zavarovanje, KAD kot izvajalec zavarovanja pa se zaveže, da bo delavcem izplačal zavarovalno vsoto v obliki pokojnine pod pogoji, določenimi v pokojninskem načrtu.

16. S sklepom U-I-248/10-98 je bila sicer zavržena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pokojninskega načrta Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja s spremembami z dne 18. 3. 2010 in 21. 6. 2011. Pobudniki so vztrajali, da imajo prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje naravo javnofinančnih prihodkov, ker omogočajo uresničitev ustavne pravice do pokojnine in ker za pravice iz tega zavarovanja jamči država, bi DURS moral izvajati nadzor nad njihovim obračunavanjem in izplačevanjem. Ustavno sodišče je odgovorilo, da je DURS na podlagi tretjega odstavka 289. člena ZPIZ-1 resda pristojen za nadzor nad pravilnostjo poslovanja sklada, kar pa ne pomeni, da je pristojen za nadzor delodajalcev nad obračunavanjem in izplačevanjem prispevkov ter za njihovo izterjavo.1 S plačilom v sklad prispevki delodajalcev postanejo zasebna lastnina delavcev. Trditve pobudnikov, da gre za javnofinančne prihodke oziroma davčno obveznost, torej niso bile utemeljene. Glede pogodbe o financiranju pokojninskega načrta, sklenjene med delodajalcem in KAD, pa je ustavno sodišče navedlo, da se delavci, za katere je delodajalec dolžan skleniti obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, vključijo v zavarovanje pod pogoji pokojninskega načrta, v katerem je med drugim določena tudi prispevna stopnja. Pravna podlaga plačevanja prispevkov je torej pogodbena. Pokojninski načrt velja samo za delodajalce, ki s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta k njemu pristopijo. Ker nima eksternih učinkov, pokojninski načrt z izpodbijanimi spremembami ni predpis, temveč je interni akt. Zato je ustavno sodišče zaključilo, da za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti ni pristojno in je pobudo zavrglo.

17. Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo kontrahirno dolžnost - skleniti pogodbo v korist tožnika kot tretjega (126. člen OZ), da toženka s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tožnika prijavi v poklicno zavarovanje oziroma ga vključi v pokojninski načrt. Vendar pa ne gre za problematiko, ki bi bila odločilna za sprejem odločitve v obravnavanem primeru – ne glede temelja, ne glede zastaranja. V obravnavanem primeru plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe, v posledici katere naj bi šele nastala obveznost plačila prispevkov. Zato načeloma pravilno poudarjanje pritožbe, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, v tem sporu ni odločilno. Prav tako v tovrstnih sporih, predmet katerih je (tudi) plačilo prispevkov, ne more na splošno veljati stališče o čisti denarni terjatvi. V primeru izostanka jasne (zakonske ali pogodbene) podlage2 namreč ni možno govoriti o čisti denarni terjatvi.

18. Tožnik navaja, da je bil vseskozi - do 25. 3. 2019, ko je prejel omenjeno obvestilo KAD, prepričan, da toženka svoje obveznosti izpolnjuje, da je bil v dobri veri, da je vključen v zavarovanje in da toženka zanj plačuje prispevke. Tudi te navedbe, v katerih ni podlage npr. za zadržanje ali pretrganje zastaranja, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev o zastaranju terjatve za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. 19. Neutemeljena je tudi pritožba toženke zoper dosojeno višino prispevne stopnje. Tožnik je v tožbi navajal: Pokojninski načrt pokojninskega zavarovanja, ki ga je sprejela KAD, določa stopnje prispevkov za poklicno zavarovanje. Tako je prispevna stopnja od 1. 6. 2010 do 31. 12. 2013 znašala 10,55 %, od 1. 1. 2014 je bila določena enotna prispevna stopnja 9,25 %, s 1. 1. 2017 pa se je prispevna stopnja znižala za vse zavarovance na 8 %. Toženka je v zadnjem poglavju odgovora na tožbo (z naslovom Glede višine) navedla le to: Skladno z zapisnikom z dne 29. 8. 2012 je bilo za zaposlene, ki so izpolnjevali pogoj, da prebijejo na delih voznika najmanj 80 % delovnega časa, kar predstavlja vsaj 60.000 prevoženih kilometrov letno, predvideno nadomestilo 4,20 % od bruto plače oz. zavarovalne osnove zavarovanca. Zato je neutemeljen zahtevek tožnika za plačilo premij v delu, ki presega 4,20 % od bruto plače oziroma zavarovalne osnove. Navedeni zapisnik je toženka tudi predložila.

20. Toženka torej ni navedla npr., da pokojninski načrt, na katerega se je skliceval tožnik, ne bi obstajal ali da vsebina pokojninskega načrta, kot jo je povzel tožnik, ne drži, pač pa se je zavzemal za upoštevanje zapisnika z dne 29. 8. 2012. Kot opozarja v pritožbi, se pokojninski načrt v spisu res ne nahaja, je pa njegova vsebina skladna tožnikovim navedbam o vtoževani in prisojeni 8 % prispevni stopnji. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje višino prispevne stopnje ugotovilo z vpogledom v pokojninski načrt z dne 6. 10. 2016, ki se uporablja od 1. 1. 2017 in je objavljen na spletni strani KAD. Nenazadnje pa toženka ne uveljavlja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak le preostala dva pritožbena razloga, pri čemer poudarja postopkovne kršitve (sklicujoč se na 7. in 5. člen ZPP ter 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Neutemeljeno uveljavlja, da naj bi se po njenih navedbah iz odgovora na tožbo na tožnika prevalilo dokazno breme glede višine prispevka. Četudi se je tožnik na vsebino pokojninskega načrta le skliceval, ne da bi ga predložil, sodišče pa je ga vpogledalo na internetni strani KAD, s tem toženki ni bila odvzeta možnost, da se o pokojninskem načrtu (oziroma o tožnikovih navedbah v zvezi s tem) izjavi. Pritožba navaja še, da lahko sodišče vsebino avtonomnega prava ugotovi samo po pravilih ugotavljanja dejstev. Vendar pa, kot rečeno, toženka ni oporekala zatrjevani vsebini pokojninskega načrta, kot relevantni pravni podlagi (tudi iz tega razloga ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče v dokaznem sklepu posebej navesti izvedbo tega dokaza po uradni dolžnosti; celo če bi šlo za relevanten dokaz, očitana opustitev ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe), kar bi sodišču nalagalo raziskovanje dejanskega stanja ob zagotavljanju procesnih pravic (glede dokazovanja, kontradiktornosti), ampak se je sklicevala na vsebino listine z dne 29. 8. 2012, čemur sodišče prve stopnje očitno ni sledilo.

21. Pritožba tudi ne nasprotuje temu, kako se je sodišče prve stopnje opredelilo do listine z dne 29. 8. 2012 - niti ne v zvezi z višino terjatve, ampak v zvezi z vsebino delovnih mest. Pojasnilo je, da se toženka neutemeljeno sklicuje na zapisnik strokovne komisije ZPIZ z dne 29. 8. 2012 glede pogoja, da delavec opravi najmanj 60.000 km letno, sklicujoč se na sklep Strokovne komisije ZPIZ z dne 8. 6. 1981 in na judikat VIII Ips 30/2019. Ker ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je upoštevna prehodna določba prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. 22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker stranki s pritožbama nista uspeli in ker ni smotrno, da bi se jima vzajemno nalagali stroški odgovorov na pritožbo v isti višini, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je ta ureditev sedaj spremenjena. Deveti odstavek 200. člena ZPIZ-2 namreč določa, da izterjavo neplačanih prispevkov za poklicno zavarovanje opravi davčni organ na predlog upravljavca sklada, pri čemer ta odločba ugotavljanje zastaranja pravice do izterjave veže na določbe zakona, ki ureja davčni postopek. 2 Ko delavec ni vključen in tudi še ni bil vključen v zavarovanje, da bi se opiral na prehodno določbo 413. člena ZPIZ-2, meni pa npr., da je njegovo delovno mesto takšno, da bi moral biti vključen v poklicno zavarovanje.