Jedro

Ker tožnica ni predložila nobenega dokazila o izpolnjevanju pogoja pokojninske dobe je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za priznanje invalidnine za 70 % TO. Zatrjevano zaposlitev mora tožnica uveljavljati v postopku pred tožencem, ki bo o njenem zahtevku odločil na podlagi predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do invalidnine za 70 % telesno okvaro, nastalo dne 11.11.1993 zaradi bolezni, potem ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje predpisanega pogoja pokojninske dobe.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da v spisu ni nikakršnega materialnega dokaza o njeni zaposlitvi. Da je bila redno zaposlena kot dekla - služkinja pri P. in L.O. iz Gozda od 2.1.1932 do 31.12.1936 in pri F. in I.O. iz Gozda od 2.1.1937 do 31.12.1941, dokazuje s predloženimi izjavami prič O.A. in B.M., overovljenimi s strani notarja. Sodišču je predložila tudi pravnomočno odločbo, v originalu in v prevodu, s katero so nemške oblasti zaplenile celotno njeno premoženje. Nemci so 9.7.1942 njenega moža kot talca ustrelili, njo pa odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, kjer je bila od 15.8.1942 do 15.5.1945. Za časa okupacije so bili tako uničeni vsi njeni dokumenti, med njimi tudi delovna knjižica, v kateri je bila vpisana omenjena zaposlitev. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno oprlo svojo odločitev na upravni spis, z utemeljitvijo, da je bila ves čas družinska upokojenka in da v njem ni dokazov, da je bila zaposlena. Pogoj za pridobitev družinske pokojnine je bila starost ne pa pokojninska doba, zato je tudi prvostopno sodišče, kot pred njim že toženec, nepravilno presodilo listine iz upravnega spisa. Že v revizijskem postopku bi moral toženec zahtevati dokaze o njeni delovni dobi. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo vsa dejstva, pomembna za pravilno odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, zato glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Prvostopno sodišče ni odločalo o priznanju pokojninske dobe, temveč o tem, ali je tožnica upravičena do invalidnine za ugotovljeno 70 % telesno okvaro, nastalo dne 11.11.1993 zaradi bolezni. Tožnica je sodno varstvo uveljavila zoper odločbo toženca št. P 10724 z dne 15.4.1994, s katero je bilo odločeno, da nima pravice do invalidnine.

Pravna podlaga za odločitev o zadevi je podana, kot je pravilno obrazložilo prvostopno sodišče, v določbi 153. člena v zvezi s 56. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992 dalje. Po določbi 2. alinee 1. odstavka 153. člena zakona zavarovanec pridobi pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50% in če ima ob nastanku telesne okvare pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, kar med strankama tudi ni sporno, da pri tožnici obstaja 70 % telesna okvara, nastala dne 11.11.1993 zarad bolezni. Kljub ugotovljeni telesni okvari pa tožnica do invalidnine ni upravičena, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja pokojninske dobe, kot je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo prvostopno sodišče. Ob nastanku telesne okvare, to je 11.11.1993, bi tožnica, glede na določbo 56. člena zakona, ki jo je prvostopno sodišče tudi citiralo na strani 2 sodbe, morala dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti. Tožnica ni predložila nobenega zanesljivega dokaza o tem, da izpolnjuje omenjeni pogoj pokojninske dobe. Tako ni predložila niti delovne knjižice, iz katere bi bila razvidna zatrjevana zaposlitev, niti odločbe toženca o priznanju pokojninske dobe na temelju zatrjevane zaposlitve. Po notarju overjeni izjavi prič, ki jih je tožnica res predložila, še nista zanesljiv dokaz o tem, da je bila v navedenem obdobju v delovnem razmerju in da je na tej podlagi upravičena do priznanja pokojninske dobe. Sicer pa mora o njenem zahtevku za priznanje pokojninske dobe iz naslova zatrjevane zaposlitve in prisilnega dela v Nemčiji najprej odločiti toženec. Po določbi 30. člena v zvezi s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. lit RS, št. 19/94) se sme tožba v sporu iz priznanja zavarovalne dobe vložiti zoper dokončno odločbo zavoda. Ker ne gre za spor o pokojninski dobi, zato prvostopno sodišče tudi ni izvajalo dokazov o tožničini zaposlitvi in prisilnem delu.

Nima prav pritožba, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo listine iz upravnega spisa o družinski pokojnini. Na podlagi proučitve upravnega spisa je sodišče le ugotovilo, da v spisu ni nobenega dokaza o tem, da ima tožnica priznano pokojninsko dobo, je pa iz njega razvidno, da je že dolgo obdobje uživalka družinske pokojnine po pok. možu. Prav zato jo je prvostopno sodišče pozvalo, da predloži konkretne dokaze o pokojninski dobi. Ker jih ni predložila, je njen zahtevek za priznanje pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.

Pravilno ji je pojasnilo, da ne more odločati o zahtevku, ki ni predmet dokončne odločbe in da lahko zahtevek za priznanje pokojninske dobe vloži pri tožencu.

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna.