Jedro

Odgovornosti cestnega podjetja za prometno nezgodo zaradi na cestišče padlega drevesa ni mogoče izključiti le zato, ker je drevo prej stalo na zemljišču v privatni lasti, čeprav na območju varovalnega pasu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za posledice poškodb, ki jih je dobil v prometni nesreči 3.1.1999. Ocenilo je namreč, da toženi stranki ni mogoče pripisati nikakršne krivde za to, da je na cesto padlo drevo, ki je stalo ob cestišču na zasebnem zemljišču. Tožnik se proti taki odločitvi pritožuje iz vseh dovoljenih razlogov in predlaga, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Opozarja na določila Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah. V okviru rednega vzdrževanja mora biti na njih zagotovljen varen promet (2. člen). Vzdrževati pa je po 21. členu treba tudi cesti bližnja drevesa, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej. Že

22.1.2004 je tožnik predlagal izvedenca gozdarske stroke, da bi ugotovil, ali je bilo konkretno drevo v takšni kondiciji, da bi ga bilo zaradi varnosti prometa treba odstraniti. Delavci cestnega podjetja bi morali biti toliko usposobljeni, da bi ugotovili že laikom vidna znamenja bolezni, zaradi katere so drevesa odmrla in se zato lahko vsak čas zrušijo. Drevo, ki je padlo na cesto, je bilo bolno dlje časa, kar bi lahko pojasnil tudi predlagani izvedenec.

Tožena stranka ni storila vsega, kar bi v skladu z zakonskimi določili morala in ni pravočasno poskrbela, da bi se že dalj časa suho in obolelo drevo odstranilo. Zakon zahteva vzdrževanje tudi cesti bližnjih dreves, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej.

Sodišče je tudi nekritično verjelo delavcu tožene stranke B. B., da so pregledniki usposobljeni le za vizualno oceno nevarnosti dreves in niso zakonsko upravičeni do večjih posegov v lastninsko pravico.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o javnih cestah (ZJC - Ur.l. RS, št. 29/97) v 2. odstavku 40. člena določa, da se morajo državne ceste redno vzdrževati tako, da omogočajo varno odvijanje prometa. Vzdrževanje javnih cest kot obvezna gospodarska javna služba pa po 1. alinei 2. odstavka 8. člena ZJC obsega poleg vzdrževalnih del tudi nadzor nad stanjem cest in njihovega varovalnega pasu. Glede na prvostopenjsko ugotovitev, da je drevo, ki je v konkretnem primeru padlo na cesto, nedvomno stalo izven cestnega sveta, a znotraj varovalnega pasu, bi tako tožena stranka kot izvajalec vzdrževalnih del že na podlagi navedenega zakonskega določila bil dolžan v okviru nadzora ugotoviti obstoj nevarnega drevesa in ukrepati tako, da bi dosegel njegovo pravočasno odstranitev. Tako ravnanje pa tožencu nalaga tudi 21. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah (Ur.l. RS, št. 62/98), po katerem je treba vzdrževati tudi cesti bližnja drevesa, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej. Omejitev takega vzdrževanja vegetacije le na dvometrski pas cestnega sveta (14. člen ZJC), gotovo ni v skladu z namenom uvodoma navedenih predpisov - 40. in 8. člena ZJC. Ni pa tudi tako gledanje v nasprotju s pravili stroke (2. odstavek 21. člena Pravilnika), kar bi sicer bilo mogoče sklepati iz pravostopenjskega razlogovanja.

Ker je prvo sodišče zaradi drugačne razlage oz. uporabe navedenih zakonskih določb ocenilo, da odgovornost tožene stranke za prometno nezgodo z obravnavanimi posledicami ni podana, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP). V nadaljevanju postopka bo tako potrebno ugotoviti še morebitni tožnikov prispevek k nastanku nesreče zaradi prehitre vožnje (točka 1. odgovora na tožbo), eventuelno pa, če se bo izkazalo za relevantno, raziskati še dejstva in okoliščine, ki naj bi jih v zvezi z drevesom pojasnil po tožniku že predlagani izvedenec gozdarske stroke.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.