Jedro

Namen uporabe ponarejene listine kot psihični proces ni vselej neposredno dokazljiv z neposrednimi dokazi; če storilec zanika določen namen, se nanj sklepa na podlagi objektivno zaznavnih dejstev in okoliščin, ki po logičnem sklepanju kažejo na obstoj takega namena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni V.V. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenima V.V. in D.R. zaradi kaznivih dejanj ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena in prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri jima je bila določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba treh let, v katero se všteje odvzem prostosti od 29.6.2005 do 4.8.2005, izrečena jima je bila stranska kazen izgona tujca iz države za tri leta ter odvzete ponarejene listine in ukradene registrske tablice.

Zagovornik obsojenega V.V. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da dejanje tega obsojenca nima vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin in prikrivanja. Obsojen je bil na podlagi domnev, ne pa dokazov, da je imel namen, da ponarejene registrske tablice in prometno dovoljenje uporabi. Ta zaključek je sodišče sprejelo, ker da je to edini logičen in življenjsko sprejemljiv razlog, te domneve pa ni mogoče pravno preskusiti, zato namen uporabe ponarejenih listin kot zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja listin ni ugotovljen. Sodišče ugotavlja, da je bilo ponarejeno prometno dovoljenje last soobsojenega D.R., nato pa nerazumno ugotovi udeležbo obsojenega V.V. pri tem kaznivem dejanju, ker da njegov zagovor ni sprejemljiv. Naklep za kaznivo dejanje ponareditve listin in obsojenčevo vedenje, da so ukradene registrske tablice v vozilu, nista dokazana. Predlaga, da se obsojenega V.V. oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo odgovarja, da utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Nedoločno zatrjevana kršitev kazenskega zakona in bistvena kršitev kazenskega postopka nista obrazloženi, razen če bi se štelo, da s trditvami o nedokazanem namenu, da uporabi ponarejeno vozniško dovoljenje in registrske tablice uveljavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toda sodba ima razloge za ugotovitev, da sta obsojenca nameravala s ponarejenim prometnim dovoljenjem in registrskimi tablicami prepeljati iz Italije v Srbijo in Črno Goro ukradene avtomobile. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika za obsojenega V.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena, 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče preskuša le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik v zahtevi uveljavlja, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona jasno in določno opredeljene in obrazložene, da je preskus mogoč.

S trditvijo, da je sodišče obsojenega V.V. obsodilo na podlagi domneve, da je obsojenec nameraval uporabiti ponarejeno prometno dovoljenje in registrske tablice, ne pa na podlagi dokazov, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev tega namena, ne pa zatrjevano kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v tem, da opis obsojenčeve udeležbe pri kaznivem dejanju ponarejanja listin nima vseh znakov tega kaznivega dejanja.

Zahteva ne uveljavlja določno nobene kršitve kazenskega postopka iz 2. ali 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Navedbe, da obrazložitev sodbe ne omogoča pravne presoje, ker se sodišče za ugotovitev namena uporabe ponarejenih listin sklicuje na logičnost in življenjsko sprejemljivost takega namena, da ni logično razlogovanje sodbe, da so bile ponarejene listine last soobsojenega D.R., za kaznivo dejanje pa obsodi tudi V.V., da je šlo za skupni posel obeh obsojencev in s tem za sostorilstvo, bi lahko pomenilo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa te trditve niso utemeljene. Sodišče je dokazni zaključek, da sta obsojenca nameravala ponarejene listine uporabiti, utemeljilo z razumnimi razlogi na podlagi določenih dejstev in dokazov. Namen kot psihični proces ni neposredno dokazljiv z neposrednimi dokazi; če storilec zanika določen namen, se nanj sklepa na podlagi objektivno zaznavnih dejstev in okoliščin, ki po logičnem sklepanju kažejo na obstoj takega namena. Prav z metodo dedukcije je sodišče na podlagi analize zagovorov obeh obsojencev, izpovedbe priče A.J. in drugih dokazov sklenilo, da zagovora nista verjetna in nista sprejemljiva, na podlagi okoliščine, da je obsojeni V. pogosto, enkrat do dvakrat mesečno za soobsojenega D.R. vozil iz Italije v Srbijo in Črno Goro rabljene avtomobile, da je že bil zasačen s ponarejenimi dokumenti na slovenski meji in da je tudi v tem primeru šel s soobsojenim R. po avtomobile, pa je povsem razumno sprejelo zaključek, da je bil njun namen s ponarejenimi in ukradenimi prometnim dovoljenjem in registrskimi tablicami prepeljati iz Italije v njuno države ukradene avtomobile.

Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega V.V. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa sme sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena istega zakona obsojenca oprostiti plačila stroškov postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo preživljanje obsojenca ali oseb, ki jih je ta dolžan preživljati. Iz podatkov v sodbi izhaja, da je obsojenec brez premoženja, kot taksist zasluži približno 150 eurov, preživlja pa dva mladoletna otroka. Na podlagi teh podatkov Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi plačilo povprečnine zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti lahko ogrozilo vzdrževanje obsojenca in njegovih otrok, zato ga je oprostilo plačila povprečnine v tem postopku.