Jedro

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi lahko imel le odvetnik, torej izvajalec BPP, ki je upravičen do plačila stroškov nudenja BPP v zadevi konkretne prosilke za dodelitev BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) odvetniku A.A. določila izplačilo stroškov za nudenje BPP na podlagi napotnice Bpp 720/2014-1 v višini 236,68 EUR, v presežnem delu pa predlog za plačilo nagrade zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imenovani odvetnik v okviru nudenja BPP upravičenko B.B. zastopal na naroku 19. 11. 2014 v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanjim oddelkom v Brežicah Pd 78/2013 na prvi stopnji, za kar je vložil stroškovnik. Toženka je v skladu z Zakonom o Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) glede na vrednost spornega predmeta 4.555,62 EUR odvetniku priznalo nagrado za narok v višini 174,00 EUR (Tarifna številka 3102 v zvezi s 36. členom ZOdvT), stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (Tarifna številka 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 42,68 EUR (Tarifna številka 6007 ZOdvT), skupaj 236,68 EUR. Toženka je zavrnila nagrado za postopek, ker je nastala še pred vložitvijo in pred odobritvijo prošnje za BPP. Pri tem se toženka sklicuje na 11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP).

Tožnica je vložila tožbo, v kateri izpodbija navedeni sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da stališče toženke ni pravilno, saj je imenovani odvetnik po izdaji odločbe o dodelitvi BPP tožnici opravil dejanja, za katera mu v skladu z ZOdvT in Odvetniško tarifo taka nagrada pripada. Sklicuje se na opombo III Odvetniške tarife, 3. del. Tožnici je bila z odločbo Bpp 720/2014 z dne 18. 11. 2014 odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji. Tožnica je za BPP zaprosila 14. 11. 2014, prvi narok je bil 19. 11. 2014. Tožnica se je pred prvim narokom 18. 11. 2014 zglasila v pisarni odvetnika in z njim opravila razgovor, ki se je nanašal na potek naroka, na svetovanje in na pojasnila o nadaljnjem teku postopka. Odvetnik je bil pooblaščen tudi za sprejem sodne odločbe. Ker na naroku 19. 11. 2014 sodba ni bila razglašena, je bila sodba 23. 12. 2014 vročena odvetniku, ki je bil dolžan tožnico seznaniti z izidom sodnega postopka. Toženki očita, da je imela v okviru priznanja BPP možnost omejiti BPP zgolj na posamezno dejanje, vendar je ni omejila. Tožnici je bila priznana pravica do pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji, kar vključuje tudi pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv itd. Zato je neutemeljen zaključek toženke, da se predlog za priznanje nagrade za postopek zavrne. Tožnica meni, da je potrebno priznati pravilno priglašeno nagrado za postopek po Tarifni številki 3100 v višini 188,50 EUR ter na novo odmeriti tudi 22 % DDV v višini 41,47 EUR, skupaj 229,97 EUR tako, da skupaj priznana nagrada in stroški imenovanega odvetnika znašajo 466,65 EUR. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se odvetniku izplačajo stroški za nudenje BPP v višini 466,65 EUR, in da se točka 2 izreka izpodbijanega sklepa razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča), toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ni aktivno legitimirana za sprožitev upravnega spora, ker niso izpolnjene procesne predpostavke iz 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V konkretnem primeru je tožnik lahko le pooblaščenec tožnice, torej odvetnik A.A., kateremu so bili stroški z izpodbijanim sklepom priznani. Tožnica v postopku odmere stroškov ni sodelovala ne kot stranka ne kot stranski udeleženec, zato ne more sprožiti upravnega spora, saj ni bila prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po 17. členu ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi je služba za BPP odvetniku A.A. priznala izplačilo stroškov za nudenje BPP tožnici na podlagi napotnice Bpp 720/2014-1 v višini 236,68 EUR. Izpodbijani sklep se torej glasi na osebo, ki ni tožnica, torej na imenovanega odvetnika, ki je sicer pooblaščenec tožnice v tem upravnem sporu, kar pa na drugačno odločitev ne more vplivati.

Po 42. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katero zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po 43. členu ZUP pa ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Izpodbijani sklep je pristojni organ za BPP izdal na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Po navedeni določbi organ za BPP odloči o stroških nudenja BPP s sklepom najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice. Izvajalec BPP je dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za BPP (prvi odstavek 40. člena ZBPP). K napotnici mora med drugim predložiti stroškovnik (drugi odstavek 40. člena ZBPP). V obravnavanem primeru v postopku izdaje izpodbijanega sklepa tožnica torej ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, kot pravilno opozarja tudi toženka v odgovoru na tožbo. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi po povedanem lahko imel le odvetnik, torej izvajalec BPP, ki je upravičen do plačila stroškov nudenja BPP v zadevi konkretne prosilke do BPP. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa v postopku na kakršen koli način udeležena. Če pa tožnica ni imela zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep. Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 71/2009 z dne 15. 4. 2009 v zadevi s podobnim dejanskim in materialnim stanjem.

V predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Po tretjem odstavku 36. člena ZUS-1 sklep v primeru, kot je obravnavani, izda predsednik senata.

Ker je po povedanem sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnica ne more biti stranka po ZUS-1 oz. ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.