Jedro

V primeru, če nekdo ni pridobil posebnih znanj, ampak samo splošna znanja, se lahko postavi vprašanje, ali je konkurenčna klavzula sploh smiselna in dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen 25.564,60 EUR v tolarski protivrednosti, zaradi prekršitve konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je stališče sodišče v izpodbijani sodbi poenostavljeno in ne upošteva celovitosti problema dogovarjanja konkurenčne klavzule. Sodišči se pri odločanju sploh nista ukvarjali z vprašanjem, ali toženi stranki, ki je kršila pogodbeno določilo, sploh gre pravica do nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule. Nadomestilo je bilo plačano zato, da se spoštuje pogodbeno določilo in ne zato, da se krši. Tožeča stranka je tudi navajala, da je del izpodbijane sodbe nerazumljiv. Po mnenju tožeče stranke je absurdno, da tožena stranka obdrži odškodnino, čeprav se ne drži pogodbenih določil, sodba pa govori o načelih, ki so v nasprotju z načeli pravne države. Sporno je tudi, da je isti senat pritožbenega sodišča v podobni zadevi, zavzel diametralno nasprotna stališča. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbo 274. člena ZOR. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident ni uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ga tudi ni opredelil, je pa v obrazložitvi navajal nerazumljivost izpodbijane sodbe in da izpodbijana sodba nima obrazložitve dela sodbe. Ker ti razlogi niso opredeljeni, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede teh revizijskih očitkov ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 2009/2003-2 z dne 20.1.2005 ne gre za diametralno nasprotna stališča, kot to zatrjuje revizija, ampak gre za bistveno drugačno dejansko in pravno situacijo, ki opravičuje plačilo pogodbene kazni. V tej zadevi, je bilo ugotovljeno, na kakšnem delovnem mestu pri novem delodajalcu dela toženec, ugotovljeno je bilo, da je bil perspektiven kader za tožečo stranko in predvsem, da je pri njej dobil specialna znanja s področja zavarovalništva, česar vsega v obravnavanem primeru ni. Tudi razmerje med obveznostmi na strani ene in druge pravdne stranke so bile bistveno drugačne (7:1), kot je to v sedaj spornem primeru. Vsa ta dejstva so tožeči stranki znana in zato ni sprejemljiv očitek v reviziji , da je isti senat v podobni zadevi odločal bistveno drugače. Bistveno in za odločitev je, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, po mnenju revizijskega sodišča vprašanje nesorazmernosti, oziroma kot to navaja tožena stranka, enakomerna obremenjenost obeh subjektov, čeprav bi se lahko postavilo tudi vprašanje, ki ga obravnava sodišče prve stopnje, ne pa tudi sodišče druge stopnje, ali je v primeru, če nekdo ni pridobil posebnih znanj, ampak samo splošna znanja, konkurenčna klavzula sploh smiselna in dopustna. S to klavzulo si običajno delodajalec zagotavlja, da njegova posebna znanja oziroma dosežki v določenem času ne bodo na razpolago drugi gospodarski družbi, ki opravlja podobno dejavnost, s čimer se ohranja njena konkurenčna prednost na trgu. Vendar je treba pri tem upoštevati, da gre s tako klavzulo vedno za poseg v (ustavne) pravice delavca, to pa pomeni, da je klavzulo treba uporabljati z upoštevanjem individualnih posebnosti in v primerih, ko gre res za preprečevanje zmanjševanja konkurence in gospodarski poseg v koristi delodajalca. Tega pa pri uporabi splošnih znanj ni. V primeru tožene stranke tudi tožnica ni niti navajala niti dokazovala kakšnih njenih posebnih poslovnih znanj ali poslovnih zvez, kot je pa iz njene delovne tožnice uspešnosti razvidno (listine o tem je v spis vložila tožnica sama), pa tudi njena splošna znanja niso omogočala poslovnih dosežkov, ki bi jih bilo treba s pogodbo posebej zavarovati, še posebej, če bi upoštevali, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev zaradi dodatnega usposabljanja in izpopolnjevanja delavke.

Za zavrnitev tožbenega zahtevka je bistveno, da sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če bi bila konkurenčna klavzula smiselna, med obveznostmi tožeče in tožene stranke ni bilo sorazmerja. Pogodba o zaposlitvi z dne 13.10.1999 v zvezi s konkurenčno klavzulo določa kot predmet neizpolnitve tožene stranke kršitev pogodbe v I. in II. odstavku (še dve leti po prekinitvi pogodbe o zaposlitvi ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva za drugo zavarovalnico) in ji za to nalaga pogodbeno kazen v tolarski protivrednosti 50.000,00 DEM. Kot predmet izpolnitve pogodbenih določil pa na strani tožeče stranke določa, da ji pripada odškodnina v višini dosežene provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem veljavnosti pogodbe. Iz podatkov, ki jih je sodišču posredovala tožeča stranka sama, je sodišče lahko zaključilo, da je pogodbena obveznost tožeče stranke znašala 109.514,00 SIT, obveznost tožene stranke pa naj bi znašala 5.265.000,00 SIT, kar je po izračunu nekaj več kot faktor 48. Taka razlika med obveznostmi obeh strank pa ni v skladu z določbo 12. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), ki določa, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

Drugo nesorazmerje, ki v tem sporu sploh ni bilo ocenjeno, bi pa lahko bilo, je možno vprašanje nesorazmernosti tudi zaradi časa trajanja pogodbe o zaposlitvi (šest mesecev in prepovedi opravljanja poslov s področja zavarovalništva dve leti) in čas trajanja prepovedi dve leti.

Glede na določbo prvega odstavka 141. člena ZOR, kjer je določeno, da je v primeru, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovorijo zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je taka pogodba nična. Zato je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Sodišče v sodbi ni zavzelo stališča niti do navedb tožeče stranka o tem, da bi morala tudi tožena stranka vrniti odškodnino, ker se ni držala konkurenčne klavzule (ker takega zahtevka tožeča stranka ni postavila) niti do navedb o uporabi 274. člena ZOR, ker taka zahteva ni bila postavljena.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).