Jedro

Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZS javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZS in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo tožniku odmerila zbornični prispevek za leto 2018 v znesku 17,93 EUR. Zbornični prispevek je bil odmerjen v višini 4,8 % od osnove, ta pa predstavlja katastrski dohodek v višini 373,63 EUR. Določila je še način plačila. V obrazložitvi je povzela določbe Zakona o kmetijsko-gozdarsko zbornici (v nadaljevanju ZKGZ), ki predpisujejo zavezance za plačilo prispevka, osnovo za odmero ter način plačila (8., 9., 22., 23. člen).

2. Toženka je s svojo odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo. Navedla je, da je tožnik kot solastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč v deležu do ½ obvezen član KGZS in kot tak zavezan za plačilo prispevka.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri kot pravni temelj navaja 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 16., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člen Ustave, 257., 258. in 288. člen Kazenskega zakonika, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona pravdnem postopku (ZZP-E), 6., 7., 13., 17. člen EKČP s protokoli, Splošno deklaracijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listino EU o temeljnih pravicah ter sodbe ESČP v primerih: Vaskršić proti RS, Flisar proti RS, Kariž proti RS, Mesesnel proti RS, Milenović proti RS, Mavrič proti RS ter Kastelic proti RS. Izpostavil je, da je RS demokratična država, kar pomeni, da je združevanje svobodno in v skladu z lastno voljo. Navedel je, da zaradi nizkih prihodkov in slabega socialnega stanja ni zmožen plačati zborničnega prispevka, saj bi s tem še bolj ogrozil svoje preživetje. 8. člen ZKGZ je v nasprotju s 1. členom Ustave, saj je član zbornice zaradi prisile države in primoran k plačilu prispevka kljub temu, da nima sredstev in tega ni zmožen plačati. Glede na dejstvo, da je RS pravna in socialna država (2. člen Ustave), je treba upoštevati tudi tožnikovo socialno stanje in pravico do svobodne izbire. Tožnik sodišče prosi, da upošteva 1., 2. in 5. člen Ustave. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in upravni postopek ustavi, da upošteva njegovo socialno stanje ter nezmožnost plačila prispevka ne da bi ogrozil svoje preživetje, da upošteva, da ni prostovoljno član zbornice ter da je obvezno članstvo v nasprotju z Ustavo in mednarodnimi akti ter da upošteva dejstvo, ki izhaja iz 1. in 2. člena Ustave, da je RS pravna in demokratična država, kar pomeni, da je prisila – obvezno članstvo – v nasprotju z Ustavo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika kot neutemeljene, sklicuje se na razloge v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožnik v nadaljnji vlogi kot pravni temelj dodatno navaja 5., 34., 39., 69., 72., in 120. člen Ustave, Zakon o upravnem postopku (ZUP), Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Zakon o nalogah in pooblastilih policije, 136. člen KZ-1 ter sodbo ESČP v zadevi Unterpertinger proti Avstriji. Prereka navedbe toženke in vztraja pri svojih stališčih. Navaja, da iz 42. člena Ustave izhaja pravica do svobodnega združevanja, vsak posameznik pa ima pravico do svobodnega odločanja v katerih institucijah se bo združeval z ostalimi. Nepremičnine so v tožnikovi zasebni lasti, zato je plačilo zborničnega prispevka neutemeljeno, saj gre za pravico do svobodnega razpolaganja z nepremičninami. Tožnik je navedel še, da toženka ni izvedla nobenega neposrednega ustnega postopka, niti ga ni povabila na razgovor, da bi razrešili nastalo situacijo, kar je v nasprotju z zakoni ter strokovnostjo in korektnostjo organa. Predlagal je, da sodišče tožbi v celoti ugodi, da upošteva, da je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ter da opravi javno in pošteno sojenje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je spor glede vprašanja, ali je tožnik zavezanec za plačilo zborničnega prispevka.

8. Pogoji za obvezno članstvo fizičnih oseb v KGZS so določeni v prvem odstavku 9. člena ZKGZ v zvezi s prvim odstavkom 8. člena tega zakona. Po prvi alineji prvega odstavka 9. člena ZKGZ tako štejejo med obvezne člane fizične osebe, če kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh zemljišč dosega v letu 2018 najmanj 91,85 EUR (gre za valoriziran znesek v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka). Po drugem odstavku 22. člena ZKGZ člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. Po prvi alineji prvega odstavka 23. člena navedenega zakona pa med zavezance za plačilo šteje ena izmed oseb iz prve alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona.

9. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen zbornični prispevek za leto 2018 kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, katerih katastrski dohodek je v letu 2018 dosegel 373,63 EUR (ta dejstva v zadevi niso sporna). Po razlogovanju organa dejstvo, na katero (med drugim) ZKGZ veže obvezno članstvo, to je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, zakon določa kot zakonito domnevo na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč in gozdov. Skladno z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) mora vsak lastnik, zakupnik ali drug uporabnik zemljišča namreč obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar, v 3. členu Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, je med drugim določeno, da dober gospodar (med drugim) redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča ter v primeru svoje nezmožnosti za delo poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč (3. člen), v Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD) pa je določeno, da se katastrski dohodek pripiše vsaki parceli kmetijskega in gozdnega zemljišča (10. člen). Sodišče ob tem dodaja, da lahko stranka ob navedenem seveda dokazuje, da je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti na podlagi kakšnega pravnega naslova prepustila drugim.

10. Tožnik ne ugovarja, da te dejavnosti ne opravlja in da posledično nima nobenih prihodkov od opravljanja kmetijske ali/in gozdarske dejavnosti, ugovarja pa, da zaradi nizkih prihodkov prispevka ni zmožen plačati. Na podlagi 13. člena ZKGZ in 17. ter 78. člena Statuta Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije je bil (kot za vsako leto) sprejet Sklep o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2018 (Sklep). Ta v 12. členu določa pogoje za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje zborničnega prispevka. V prvem odstavku so določeni primeri, ko je možen odpis zborničnega prispevka, med njimi tako npr. tudi, če zavezanec ne dosega usklajenega zneska minimalnega mesečnega dohodka na družinskega člana, ki ga na podlagi Zakona o socialnem varstvu objavi minister za delo, družino in socialne zadeve, v primerih naravnih in drugih nesreč, ipd. Odpis zborničnega prispevka pa je možen tudi v drugih primerih, ko zavezanec izkaže utemeljen razlog, ki ni zajet v izrecno navedenih kriterijih, če bi plačilo zborničnega prispevka ogrozilo preživljanje zavezanca ali njegovega družinskega člana. V nadaljnjih odstavkih je določeno predpisano ravnanje zavezanca in zbornice v zvezi z odpisom prispevka, med drugim, da se vloga za odpis zborničnega prispevka vloži na posebnem obrazcu v roku 60 dni od dne izdaje odločbe o odmeri zborničnega prispevka; zbornični prispevek se zavezancu odpiše deloma ali v celoti in sicer za odmero, za katero je zavezanec vložil vlogo za odpis. Če je iz okoliščin mogoče sklepati, da se premoženjsko stanje zavezanca ne bo popravilo, se zbornični prispevek lahko odpiše za več let ali trajno. Glede na citirane določbe bi tožnik torej lahko (oziroma je lahko) zaprosil za odpis zborničnega prispevka, po tem, ko mu je bil ta odmerjen, na v Sklepu predpisan način. V tem upravnem sporu, ko se presoja zakonitost same odmere zborničnega prispevka, pa njegovih navedb o nezmožnosti plačila tega prispevka ni mogoče upoštevati.

11. Tožnik še ugovarja, da je 8. člen ZKGZ v neskladju s 1., 2., 5. ter 42. členom Ustave. Tudi tega ugovora sodišče ne sprejema. Kot je sodišče navedlo že v več svojih sodnih odločbah (npr. I U 440/2011 in I U 574/2019), je Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003, že odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. V odločbi je navedlo, da je že v več svojih odločbah presojalo, ali zakonsko predpisano obvezno članstvo v določeni obliki združevanja pomeni poseganje v svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave. Sprejelo je stališče, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZS javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZS in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

12. Glede na to tožnik brez podlage zatrjuje, da je ta določba tudi v nasprotju s 1. členom Ustave, ki določa, da je Slovenija demokratična republika, kar po mnenju tožnika pomeni tudi pravico do svobodne izbire, kot tudi v nasprotju z 2. členom Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Zakon je bil sprejet po predpisanem zakonodajnem postopku, presojan pred Ustavnim sodiščem in sicer ravno v delu, ki je za tožnika sporen, socialno šibkejšim posameznikom pa tudi omogoča odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje prispevka. Iz enakega razloga zato tudi 8. člen ZKGZ ni v nasprotju s 5. členom Ustave, ki obvezuje državo, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Na tak način pa je bilo tudi spoštovano načelo enakosti iz 14. člena Ustave, saj če organ tožniku, kljub temu, da so izpolnjeni pogoji za obvezno članstvo v KGZ in s tem obveznost za plačilo zborničnega prispevka, slednjega ne bi odmeril, bi to pomenilo, da je tožnik obravnavan neenako (favorizirano) od ostalih oseb, ki tudi izpolnjujejo pogoje iz 9. člena ZKGZ in jim je bil zbornični prispevek na tej podlagi odmerjen.

13. Ker o tožnikovi tožbi zoper izpodbijano odločbo odloča sodišče, ni podana kršitev 23. in 22. člena Ustave. Tudi odločitev o odmeri zborničnega prispevka pa je bila sprejeta po predpisanem postopku, tj. po določbah ZUP. Kolikor pa tožnik s tem ugovarja, da organ ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka (in mu dal možnost izjave pred izdajo odločbe), sodišče sodi, da tudi ta ugovor ni utemeljen. Določba 144. člena ZUP omogoča organu, da lahko po skrajšanem postopku takoj odloči v zadevi, med drugim tudi v primeru, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka tega člena). In za tak primer gre tudi v tej zadevi. Organ je za ta postopek relevantna dejstva (solastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč tožnika in višino katastrskega dohodka), ki tudi niso sporna, ugotovil na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ti podatki pa so dali zadostno podlago za odločitev glede na določbe ZKGZ, ne da bi bilo treba v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi tožnika posebej zasliševati.

14. Če gre tožnikovo navajanje drugih členov Ustave, KZ-1, ZIZ, ZZP-E, EKČP s protokoli, Splošne deklaracije človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listine EU o temeljnih pravicah razumeti v smislu tožbenih očitkov o neskladju ravnanja upravnega organa oziroma izpodbijane odločbe s temi akti, se sodišče do teh ni opredeljevalo, ker so pavšalni in zato nezmožni preizkusa. Enako velja tudi glede tožnikovega sklicevanja na več sodb sodišča ESČP, saj tožnik ni konkretiziral, v čem naj bi bile te relevantne za odločanje v predmetni zadevi. Če bi bilo tožnikovo sklicevanje na sodbe ESČP razumeti v smislu njegovega zatrjevanja, da mu je kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP (v večini sodb, na katere se sklicuje tožnik, je ESČP namreč ugotovilo takšno kršitev) oziroma na kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja po 1. členu protokola št. 1 EKČP (sodba Vaskršić proti RS), sodišče ob sprejetem zaključku o pravilnosti in zakonitosti odmere zborničnega prispevka, kot izhaja iz zgoraj povzetih razlogov, sodi, da do kršitve 6. člena EKČP oz. 1. člena protokola št. 1 EKČP ni prišlo.

15. Navedb tožnika, podanih v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2021, kolikor jih tožnik že ni navedel v tožbi (in jih je sodišče v tej sodbi že presojalo), sodišče ni obravnavalo. Po 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30-dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V tožbi pa mora tožnik (med drugim) razložiti, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). To pomeni, da so navedbe iz vloge z dne 17. 6. 2020, s katerimi tožnik dodatno utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe, podane nedvomno po izteku roka za vložitev tožbe (drugostopna odločba, s katero je bil postopek končan, je bila tožniku vročena 24. 6. 2020 (po fikciji vročitve po ZUP), 30-dnevni rok za vložitev tožbe je iztekel 24. 7. 2020), torej prepozno.

16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

17. Sodišče v zadevi ni izvedlo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (da je tožnik solastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč ter da ima iz tega naslova katastrski dohodek v ugotovljeni višini), pač pa je bilo sporno zgolj vprašanje materialnega prava - ali je tožnik glede na solastništvo kmetijskih in gozdnih zemljišč obvezni član KGZS in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).