Jedro

1. Če delavec prostovoljno plača zahtevani znesek primanjkljaja, delodajalec naknadno ni dolžan izvesti postopka za ugotovitev odškodninske odgovornosti delavca.

2. Zgolj poziv delodajalca, da je potrebno znesek primanjkljaja plačati v določenem roku, saj se bo delavcu sicer odtegovalo pri plači in trditev delavca, da so se sodelavci pogovarjali, da bodo moralo v primeru obročnega plačevanja plačati visoke zamudne obresti, ne predstavlja take sile ali grožnje s strani delodajalca, da bi bilo možno govoriti o napaki volje pri delavcu, ki je znesek prostovoljno plačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 229.642,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1999 dalje do plačila in povrniti nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje po sodišču prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obenem pa sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 95.066,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da ugodi v celoti njegovemu zahtevku.

V pritožbi navaja, da je določilo 31. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev v nasprotju s takrat veljavnimi zakoni delovno-pravnega področja. Namreč ta pravilnik in posebej določilo 31. člena nima nobene pravne veljave in to ne predstavlja nobene osnove ali pravne podlage, da bi tožena stranka tožnika lahko kakorkoli obremenila, in da sedaj tožnik ne bi bil upravičen, prav zaradi določil pravilnika, neutemeljeno in protipravno obremenitev terjati nazaj.

Delodajalec mora po delovno-pravni zakonodaji ugotavljati in ugotoviti škodo ter okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino ter povzročitelja ugotoviti in šele ko ter če to ugotovi, pridobi legitimacijo, da delavca pozove na plačilo in šele, če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ki pa mora biti ugotovljena s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca, lahko delodajalec sproži postopek pred sodiščem. Šele tako in na ta način lahko delodajalec pridobi legitimacijo za terjatev zoper delavca.

V konkretnem primeru delodajalec - tožena stranka, tega po svoje in mimo takšnih materialnih določil s svojim pravilnikom ne more urediti in to ne more predstavljati nobene pravne podlage za terjatve zoper te delavce. Poleg tega je bilo potrebno po določilu člena 23/2 takrat veljavnega ZTPDR delavcu obvezno vročiti pismen sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznostih in odgovornostih. Ta ravnanja in dejanja tožene stranke niso v skladu z določili o odškodninski odgovornosti delavca, kot je to opredeljeno v določilih 70., 71. in 72. člena ZTPDR. Prav v tej zvezi ne more vzdržati zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka delavcev (razen poslovodij) v zvezi s primanjkljaji ni predlagala v disciplinske postopek, tudi tožnika, in da zato naj ne bi bil ugotovljen pravno upoštevan strah. Tožnik postopka o tem in v tej zvezi pri toženi stranki ni poznal; o tem ga tožena stranka ni seznanila in mu tudi ni dala nobene priložnosti, spremljanje in sodelovanja v tem postopku; ni mu znano in tožena stranka tudi v tem postopku ni navedla konkretno, o kakšnem postopku zoper poslovodjo v tej poslovalnici; kako je postopek vodila, kako je postopek tekel in kako se je zaključil. Tako je tožena stranka v tej zvezi vodila proti delavcem svojevrstno kampanijo; s takšno kampanijo je tožena stranka izkoristila tožnikovo nevednost in dosegla, da tožniku ni preostalo drugega, kot da potem toženi stranki plača in ga je s svojimi ravnanji v to prisilila.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo tožnikov zahtevek in s takimi dejanskimi ter pravnimi zaključki tega sodišča in bistveno pravilno obrazložitvijo tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega utemeljenega razloga, ki bi vzbudil dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 25.2.1999 (dokaz B/9) pozvala, da v roku 5 dni oz. najkasneje do 5.3.1999 obveznost poravna. Hkrati pa je tožnika v tem "pozivu na plačilo" opozorila, da v kolikor do navedenega roka svoje obveznosti ne bo poravnal, mu bodo pri plači za mesec marec 1999 pričeli odtegovati znesek do višine 1/3 plače. Vročitev tega poziva je na zaslišanju potrdil tudi sam tožnik, ko si je ogledal kopijo navedenega poziva. Tožnik je v tej zvezi tudi pojasnil, da so se sodelavci po prejemu pozivov za plačilo pogovarjali, da bodo morali v primeru, če bodo pristali na obročno plačevanje, plačati tudi visoke zamudne obresti, zato se je sam odločil, da znesek, za katerega ga je obremenila tožena stranka, plača na ta način, da je prodal delnice takratnega P. in je znesek 229.642,90 SIT plačal z gotovino na blagajni, kot je to razvidno iz fotokopije blagajniškega prejemka (dokaz A/3). Tožnik je v tej zvezi ob zaslišanju tudi povedal, da je prej navedeni znesek toženi stranki plačal tudi zato, ker je menil, da je to njegova obveznost na podlagi pravilnika tožene stranke, določb tega pravilnika pa točno še ni poznal, od nikogar pa tudi ni bil poučen, da je možen v tej zvezi ugovor oz. pritožba. Nadalje je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožena stranka očitno v skladu s takratnim veljavnim pravilnikom o obveznosti in odgovornosti delavcev dokončna ugotovila in potrdila znesek primanjkljaja, ki ga je razdelila med zaposlene v poslovni enoti in jih pozvala k plačilu, čeprav predhodno ni izvedla postopka za ugotovitev odškodninske odgovornosti v skladu s takrat veljavnimi določili 70. in 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 42/90). Ker pa je tožnik v konkretnem primeru dejansko prostovoljno plačal zahtevani znesek, po mnenju sodišča prve stopnje in s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, na strani tožene stranke ni bilo potrebe oz. ta ni imela dolžnosti, da naknadno izvede postopek v skladu z že navedenim določilom 70. in 72. člena ZTPDR. V tej zvezi pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in s tem tudi soglaša pritožbeno sodišče, da zgolj opozorilo tožene stranke o pozivu na plačilo, da je potrebno znesek plačati v določenem roku, saj se mu bo sicer odtegovalo pri plači in trditev tožnika, da so se sodelavci pogovarjali, da bodo morali v primeru obročnega plačevanja plačati visoke zamudne obresti, ne predstavljajo take sile ali grožnje s strani tožene stranke, da bi bilo možno govoriti o napaki volje pri tožniku. Na tak zaključek tega sodišča dodatno napotuje tudi dejstvo, ko tožena stranka delavce (razen poslovodij) v zvezi s primanjkljajem ni predlagala v disciplinske postopke, v disciplinskem postopku pa tudi ni bil tožnik, zato pri njem ni ugotovljen pravno upošteven strah, ki bi bil lahko vzrok za njegovo ravnanje, dejansko pa tožnik v tem postopku tega niti ni zatrjeval. Na podlagi vsega tega zaključuje sodišče prve stopnje, da tožnik v tem postopku ni dokazal zakonitega temelja svojega tožbenega zahtevka, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ob tem pripominja pritožbeno sodišče, da je resnično to, da tožnik ni dokazal strahu oz. ni podana taka grožnja po določbi 60. člena ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89), saj se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Poleg tega pa tudi pripominja, da iz določila 211. člena ZOR jasno izhaja, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pri tem mora tožnik to dokazati, v pisni obliki, da si je ob plačilu sedaj vtoževanega zneska toženi stranki pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če bi dokazal, da bi se izognil sili. Ni predložil torej nobene izjave v zvezi s plačilom, da si je to pravico zadržal zahtevati nazaj, poleg tega pa tudi ni dokazal, da bi ta vtoževani znesek plačal zato, da bi se izognil sili.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni postopala po določilih 70., 71. in 72. člena ZTPDR, vendar je pozvala tožnika na plačilo tega zneska in ta znesek je tudi plačal tožnik, tako kot je izpovedal zaslišan kot stranka. Ugotavljanje škode in povzročitelja tudi ni sodna predpostavka za vložitev tožbe, ampak predstavlja le to, da delavec mora plačati v treh mesecih škodo in če jo v treh mesecih ne plača, ima delodajalec pravico do sodnega postopka zoper delavca, ki ne plača ugotovljene škode. Škoda pa je bila ugotovljena, tako kot je razvidno iz dokazov v spisu in ta primanjkljaj je tožnik plačal. Pritožbeno sodišče pa je dolžno presoditi le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe (1. odst. 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožnik zato, ker ni uspel s pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZTPDR in ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).