Jedro

V sodbi je sodišče prve stopnje povzelo navedbe iz odpovedi, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter posledičnega upada naročil, tako da je zaradi ugotovljenega primanjkljaja realizacije in predvidenega primanjkljaja realizacije do konca leta 2012 pričela z zmanjševanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume“, z vzpostavitvijo novega sistema poslovanja ter racionalizacije delovnih procesov, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odpoved se sklicuje tudi na možnost izgube enega močnejših naročil za avtomobilsko industrijo, česa sodba ne povzema, kar pa ne vpliva na pravilno presojo zakonitosti odpovedi. Sklicevanje delodajalca na razloge, ki v času odpovedi še ne obstajajo, praviloma ne more utemeljevati zakonitosti odpovedi, prav tako je otežena presoja okoliščin, ki še niso nastopile. Podobno sporen je razlog, ki se nanaša na predvideni primanjkljaj do konca leta 2012. Vendar pa zgolj zaradi tega odpoved ni nezakonita, saj to nista edina razloga, s katerima je tožena stranka obrazložila redno odpoved iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da se šteje, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 2. 7. 2012 podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012, sklenjene med tožečo in toženo stranko, še traja do 23. 5. 2013. 3. Tožeči stranki se za obdobje od 1. 12. 2012 do 23. 5. 2013 priznajo vse pravice iz dela, za obdobje od 24. 5. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje pa prikrajšanje pri plači. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 12. 2012 do 23. 5. 2013 obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012, za obdobje od 24. 5. 2013 do 31. 5. 2013 pa razliko med plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012 in zneskom 210,16 EUR bruto, od 1. 6. 2013 do 30. 9. 2013 razliko med plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012 in med zneskom 740,00 EUR bruto, od 1. 10. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje pa razliko med plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012 in zneskom 770,00 EUR bruto, pri čemer je od teh mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 14.766,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. 6. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za 6 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2010 v znesku 204,82 EUR bruto.'' (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo izvedene dokaze in nato sprejelo zmotne zaključke o obstoju poslovnega razloga in nediskriminaciji tožnice. Kršilo je 8. člen ZPP. Sodba ni ustrezno obrazložena in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi direktorja tožene stranke in priče A.A. namesto izpovedi tožnice in prič B.B., C.C. ter D.D.. Moralo bi izhajati iz razlogov odpovedi. Iz dokaznega postopka izhaja, da ni prišlo do bistvenega zmanjšanja povpraševanja po izdelkih, delno se je spremenila le struktura izdelkov in strank, kar je običajno v dejavnosti tožene stranke, niti ni prišlo do primanjkljaja realizacije. Leta 2012 so bili poslovni rezultati boljši kot leta 2011. Elektronsko sporočilo z dne 9. 11. 2012 je edini dokaz, da bi prišlo do zmanjšanja naročil. Delavci so v prvi polovici leta 2012 običajno delali po 18 - 20 nadur na mesec, enako v drugi polovici leta. To so nove ugotovitve izvedenca v primerjavi s sporom tožnice B.B. (Pdp 77/2014). Tožena stranka ne more utemeljevati odpovedi iz poslovnega razloga, hkrati pa odrejati nadure na zgornji meji zakonskega minimuma. Ekonomski učinek v smislu zmanjševanja stroškov dela ob le 9 % zmanjšanju obsega prodaje oz. naročil ne more biti pomembnejši kot zakonito organiziran delovni proces. Tožnica je dokazala diskriminacijo. Tožena stranka je navajala, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala ravno tožnici, ker svojega dela ni opravljala tako kvalitetno kot drugi oziroma se ni bila pripravljena izobraževati, česar ni dokazala. Tožnica je izpovedala, da je najbolj glasno opozarjala, da nima pravice do odmora, da so delovni pogoji slabi, da je na to opozarjala direktorja in delovodjo, ki v sporu Pdp 77/2014 ni bil zaslišan. C.C. (kontrolirala je delo delavcev v proizvodnji) je povedala, da so imeli delavci probleme s koriščenjem dopusta in slabe pogoje dela, kvaliteta izdelkov pri tožnici pa je bila ena izmed boljših in pripravljena se je bila izobraževati. Tožnica je tudi glasno opozarjala, da ima sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. O težkih delovnih pogojih sta izpovedala tudi B.B. in D.D., prav tako o težavah s koriščenjem dopusta ter o tem, da so delovodje o pripombah zaposlenih poročali direktorju. Tožena stranka je tožnico izbrala za odpoved, ker je opozarjala na nepravilnosti in kršenje pravic, kar je ob njeni starosti (l. 1963) še toliko bolj razumljivo. Sodišče zaključek, da delavci niso delali več kot 20 ur mesečno, utemelji le na ugotovitvah izvedenca, ki se je oprl le na listine tožene stranke. Priče B.B., C.C., D.D. in tožnica so izpovedali, da so delavci delali tudi več kot 20 ur mesečno. Do teh izpovedi se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima odločilnih dejstev, kršen je tudi 8. člen ZPP in gre za kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi odločitev o pravdnih stroških je napačna. Tožnica je uspela z zahtevkom iz naslova transformacije, zato je upravičena do povračila vsaj polovice stroškov. Sicer pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Neutemeljeni je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja odpovednega razloga ni izhajalo iz razlogov, navedenih v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 7. 2012. V sodbi je sodišče prve stopnje povzelo navedbe iz odpovedi, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter posledičnega upada naročil, tako da je zaradi ugotovljenega primanjkljaja realizacije in predvidenega primanjkljaja realizacije do konca leta 2012 pričela z zmanjševanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume“, z vzpostavitvijo novega sistema poslovanja ter racionalizacije delovnih procesov, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012. Navedeno je sodišču prve stopnje predstavljalo okvir presoje zakonitosti odpovedi oziroma odpovednega razloga.

6. Odpoved se resda sklicuje tudi na možnost izgube enega močnejših naročil za avtomobilsko industrijo, kar omenja pritožba. Sodba tega dela odpovedi ne povzema, kar pa ne vpliva na pravilno presojo zakonitosti odpovedi. Sklicevanje delodajalca na razloge, ki v času odpovedi še ne obstajajo, praviloma ne more utemeljevati zakonitosti odpovedi, prav tako je otežena presoja okoliščin, ki še niso nastopile. Podobno sporen je razlog iz odpovedi, ki se nanaša na predvideni primanjkljaj do konca leta 2012. Vendar pa zgolj zaradi tega odpoved ni nezakonita, saj to nista edina razloga, s katerima je tožena stranka obrazložila redno odpoved iz poslovnega razloga.

7. Sodišče prve stopnje pri presoji njene zakonitosti ni kršilo 8. člena ZPP, ni torej sprejelo napačne dokazne ocene in tudi ne zmotnih zaključkov o obstoju poslovnega razloga. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, tako da pritožba s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, ki je natančno izpovedal o upadu naročil v prvem četrtletju 2012 in o zmanjšani produkciji izdelkov. Prav tako ni nekritično sledilo pričanju A.A. o znižanem prometu in spremenjeni strukturi izdelkov. Upoštevalo je tudi listinske dokaze in v zvezi z vprašanjem obstoja poslovnega razloga postavilo še izvedenca ekonomske stroke.

8. Izvedenec ni izdelal mnenja le v smeri preverjanja obstoja razlogov, ki jih navaja odpoved (upad realizacije, prihodek tožene stranke, zmanjšanje naročil), ampak tudi v zvezi z opravljenimi nadurami po posameznih delavcih tožene stranke, očitno zaradi ugovora tožnice v zvezi z nadurami, kar tožnica uveljavlja tudi v pritožbi. In sicer ne le v zvezi s časom pred odpovedjo, ampak tudi v zvezi s časom po odpovedi, kar pa ni pomembno. Tudi če bi se neka načrtovanja ali predvidevanja delodajalca v smislu večjega (ali pa manjšega) ekonomskega uspeha, učinkovitosti ipd. pokazala za napačna (ali pa za pravilna), to ne bi vplivalo na presojo zakonitosti odpovedi. Ključno je, ali je v času podaje odpovedi (ne pa eno leto prej ali pol leta kasneje) obstajal razlog, ki je opredeljen kot dejanska podlaga odpovedi.

9. Prav tako zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z nadurami niso odločilni za sprejem pravilne odločitve o zakonitosti odpovedi. Gre za dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje očitno ugotavljalo na tožničin ugovor, da tožena stranka ne more utemeljevati odpovedi iz poslovnega razloga, če odreja nadure na zgornji meji zakonskega minimuma 20 ur mesečno (143. člen ZDR) ali še čez. S tem se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati. Posledično so tudi pritožbene navedbe v zvezi z nadurami neutemeljene in nebistvene. Tako okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da so delavci v času pred in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in delavki B.B. opravljali nadure v enakem obsegu, ne more privesti do zaključka o neobstoju razlogov za podajo izpodbijane odpovedi.

10. Nerelevantno je torej poudarjanje pritožbe, da izvedenec v podobni zadevi tožnice B.B. (Pdp 77/2014 v zvezi z VIII Ips 144/2014) ni podal mnenja glede nadur. Četudi je bil pregled nadur izdelan na podlagi plačilnih list delavcev tožene stranke, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe, da iz izpovedi prič izhaja, da so delavci delali tudi po več kot 20 ur mesečno. To, da sodišče prve stopnje izpovedim v zvezi s tem ni sledilo, ne predstavlja nobene procesne kršitve, saj navedene okoliščine niso odločilne. Prav tako ne morejo izpodbiti siceršnjih ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju poslovnega razloga za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi.

11. Že ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so bili razlogi za odpoved tudi dejansko utemeljeni, ne le formalno zapisani v odpovedi, ter da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR), posledično pomeni, da odpoved ni bila podana iz kakšnega drugega, nedovoljenega razloga (89. člen ZDR). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, delodajalec pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni vezan na kriterije izbire presežnega delavca, odpoved pa ne sme biti podana iz diskriminatornega oziroma nedovoljenega razloga. Sodišče prve stopnje je stranke in priče zaslišalo tudi v zvezi s tem in ugotovilo, da odpoved v tem smislu ni nezakonita. Upoštevalo je tudi pričanje C.C. (na kar posebej opozarja pritožba), da je tožnica opozarjala na težke delovne pogoje, vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo izpoved priče, da so na to opozarjali vsi delavci. Dejstvo, da so na slabe delovne pogoje in na probleme s koriščenjem letnega dopusta opozarjali vsi delavci, kaže na to, da ni šlo za posebno diskriminatorno okoliščino, po kateri bi se tožnica razlikovala od ostalih delavcev. Četudi tožnica v pritožbi poudarja, da je sama najbolj glasno opozarjala na težke delovne pogoje, pa po oceni pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih ni podlage za takšen zaključek, zato v tem smislu neutemeljeno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do odpovedi ni prišlo zaradi tožničinega opozarjanja na pomanjkanje odmorov in nemožnost koriščenja dopustov ali zaradi njenega spola. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja starost tožnice (letnik 1963), saj je bila v času odpovedi stara 49 let, kar ni starost, ki bi bila upoštevna v smislu starejše delavke. Pritožba sicer izpostavlja, da je tožena stranka navedla, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala ravno tožnici zato, ker svojega dela ni opravljala tako kvalitetno kot drugi oziroma se ni bila pripravljena izobraževati, vendar pa navedeno v postopku ni bilo ugotovljeno. Res je sodišče prve stopnje povzelo izpoved direktorja tožene stranke, da je bil s tožnico zadovoljen in nanjo ni imel pripomb, kar pa še ne pomeni, da tožena stranka ni dokazala nedovoljenih razlogov z vidika osebnih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožnica, kar je bistveno v zvezi z uporabo 89. člena ZDR.

12. Pritožba je vložena zoper celotni zavrnilni del sodbe, ki se ne nanaša le na redno odpoved iz poslovnega razloga, ampak tudi na odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 2010. Pritožba sicer ne vsebuje izrecnih razlogov zoper ta del odločitve, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica letni dopust v celoti izrabila (166. člen ZDR).

13. Odškodnina za neizkoriščen letni dopust je terjatev, ki se ne nanaša na spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, za katere veljajo posebna pravila odločanja o stroških postopka (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), in sicer da delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Tožnica je sicer uspela z delom zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 20.3.2012, kar pa še ne daje podlage za to, da bi pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje od stroških postopka, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje se je pri tem poleg navedene določbe ZDSS-1 pravilno oprlo tudi na 2. odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).