Jedro

Nepravilno je stališče, da noben predpis imetniku (lastniku) lestve ne nalaga dolžnosti, da pred njeno uporabo izvede preizkus njene varnosti oz. preveri njeno izpravnost. Taka dolžnost po presoji sodišča druge stopnje izhaja iz splošne dolžnosti prepovedi povzročanja škode iz 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki tudi po presoji sodišča druge stopnje lastniku stvari vendarle nalaga določeno mero skrbi za izpravnost stvari, še posebej, če jo prepusti v uporabo nekomu, ki mu takrat pri delu pomaga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 12.641,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 341,00 EUR od 1. 10. 2009 dalje do plačila in od zneska 12.300,00 EUR od 10. 6. 2010 dalje do plačila.

II. V presežku do zneska 38.309,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 881,33 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) odškodnino za škodo v višini 12.841,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 341,00 EUR od dne 1. 10. 2009 dalje do plačila in od zneska 12.500,00 EUR od dne 10. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do zahtevanih 38.309,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 895,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del uvodoma navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve procesnih določb toženka v zvezi s prvim škodnim dogodkom z dne 2. 6. 2008 izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino listine v prilogi A 22, saj iz nje po mnenju pritožnice ne izhaja, da je K. d.o.o. (zavarovanka toženke) dolžna vzdrževati javne ceste v S. B. (in konkretni pločnik, na katerem se je poškodoval tožnik), kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zavarovanka toženke je po navedbah v tej listini vzdrževala zgolj javne površine in kategorizirane ceste v S. B., medtem ko je lokalne ceste vzdrževalo C., javne poti pa krajevne skupnosti. Ker je bila v času škodnega dogodka sporna cesta državna, zahtevek zoper zavarovalnico koncesionarja lokalne skupnosti ne more biti utemeljen. Kot je toženka že izpostavila v postopku na prvi stopnji, tožnik ni podal trditev o kategorizaciji ceste, katere del je sporni pločnik, zato je mnenju pritožnice ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Sicer pa je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je lastnik te nepremičnine Republika Slovenija in da je bil na njej zaznamovan status javno dobro z začetkom učinkovanja vpisa od 21. 5. 2009, zato naj bi bil v času škodnega dogodka za vzdrževanje spornega pločnika ob državni cesti zadolžen drugi subjekt. Ker navedenih dejstev prvostopno sodišče ni ugotavljalo, naj bi ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in na tej podlagi materialno pravo napačno uporabljeno. Sicer pa so razlogi tega dela prvostopne sodbe po prepričanju pritožnice nejasni in onemogočajo preizkus. Tudi prvostopne odločitve v zvezi z drugim škodnim dogodkom z dne 22. 1. 2009 po mnenju pritožnice ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče naj bi odgovornost zavarovancev toženke izvajalo iz njihovih domnevnih opustitev dolžnosti, ki jih tožnik ni zatrjeval, s čimer je nedopustno prekoračilo trditve tožnika (relativna bistvena kršitev procesnih določb), hkrati pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj noben predpis imetniku lestve ne nalaga, da pred njeno uporabo izvede preizkus njene varnosti. Tožnik po mnenju pritožnice ni dokazal protipravnega ravnanja zavarovancev toženke. V okviru podredne graje višine prisojene odškodnine iz naslova drugega škodnega dogodka toženka v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja, da je bila z zavarovalno pogodbo dogovorjena odbitna franšiza v znesku 200,00 EUR, zato je obveznost toženke omejena ne le z višino zavarovalne vsote (12.500,00 EUR), pač pa jo zmanjšuje tudi odbitna franšiza. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje glede obeh škodnih dogodkov pravilno ugotovljeno in glede temelja odškodninske odgovornosti tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Utemeljena pa je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava zaradi neupoštevanja odbitne franšize pri prisoji odškodnine iz naslova drugega škodnega dogodka z dne 22. 1. 2009. 5. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženke za prvi škodni dogodek z dne 2. 6. 2008, v katerem si je tožnik poškodoval levo nogo, ko se je na pločniku ob prehodu za pešce spotaknil ob ostanek odrezanega prometnega znaka, izvajalo iz opuščene skrbnosti zavarovanke toženke pri izvajanju vzdrževanja javnih cest oz. prometnih površin. Toženka je priznavala, da je bilo pri njej sklenjeno zavarovanje odgovornosti K. d.o.o. iz dejavnosti vzdrževanja cest in pločnikov, ugovarjala pa je pasivni legitimaciji za škodo, ki naj bi jo na pločniku ob cesti neznane kategorizacije utrpel tožnik, čeprav po tožnikovi natančni opredelitvi mesta padca sami lokaciji, kjer se je tožnik poškodoval (center S. B. pri marketu M. in cerkvi na križišču Partizanske ceste v smeri proti I.), ni več ugovarjala. Da je bila zavarovanka toženke dolžna vzdrževati tudi javno površino (pločnik), na kateri se je poškodoval tožnik, je sodišče prve stopnje med drugim zaključilo na podlagi dopisa Občine S. B. (A22), iz katerega izhaja, da je na dan škodnega dogodka javne površine in kategorizirane ceste v mestu S. B. vzdrževala prav zavarovanka toženke. Čeprav pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnik trditev o kategorizaciji ceste, ob kateri je prišlo do škodnega dogodka, v postopku na prvi stopnji ni podal, očitno ni sporno, kar toženka v pritožbi izrecno izpostavlja, da je bila v času škodnega dogodka sporna cesta državna (kar nenazadnje izhaja tudi iz javnega vpogleda v podatke o nepremičninah v prilogi A 15, na katerega se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi oprlo). Pri tem za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno, kdaj naj bi na tej nepremičnini v zemljiški knjigi začel učinkovati vpis javnega dobra, sicer pa toženka to okoliščino prvič izpostavlja šele v pritožbi.

6. V skladu z drugim odstavkom 3. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), se državne ceste kategorizirajo na avtoceste, hitre ceste, glavne ceste I. in II. reda ter regionalne ceste I., II. in III. reda, občinske ceste pa na lokalne ceste in javne poti. Ker je bila sporna cesta državna, se kot nepomembna pokaže njena konkretna kategorija, saj je v skladu z dopisom občine, na katerega svojo odločitev utemeljeno opira sodišče prve stopnje, toženka pa njegove verodostojnosti ni prerekala, javne površine in kategorizirane ceste v mestu S. B. (torej očitno vse kategorizirane državne ceste ne glede na njihovo dejansko kategorizacijo) vzdrževala zavarovanka toženke. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da naj bi v skladu z navedenim dopisom lokalne ceste vzdrževalo C., javne poti pa krajevne skupnosti. Vendar slednje glede na zgoraj povzeto delitev javnih cest pomeni le, da so občinske ceste (kamor spadajo lokalne ceste in javne poti), vzdrževali drugi subjekti, kar pa v obravnavani zadevi, ko toženka še v pritožbi priznava, da je do tožnikove poškodbe prišlo na pločniku ob državni cesti, za odločitev ni pomembno. Poleg tega v času škodnega dogodka z dne 2. 6. 2008 veljavni ZJC pod poglavjem IV. (vzdrževanje državnih cest) v 44. členu izrecno določa obveznosti občin, da vzdržujejo prometne površine, objekte in naprave na, ob ali nad voziščem državnih cest, ki so namenjene urejanju prometne ureditve oziroma varnemu odvijanju prometa skozi naselja, med drugim tudi kolesarske steze in pločnike. Po vsem obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja, da zahtevek zoper zavarovalnico koncesionarja lokalne skupnosti ne more biti utemeljen, zgolj zato, ker je bila v času škodnega dogodka sporna cesta državna. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da za zaključek o odškodninski odgovornosti za tožniku nastalo škodo ni bistvena lastninska pravica na pločniku, na katerem je prišlo do poškodbe tožnika, temveč kdo mora skrbeti za njegovo redno vzdrževanje in čiščenje. Ker je pravilno ugotovilo, da je bila v obravnavani zadevi ta dolžnost na zavarovanki toženke, ki v konkretnem primeru ni poskrbela za to, da ostanek prometnega znaka ne bi ostal na pločniku (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 6), je tudi po presoji sodišča prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala v posledici kršitve stroge profesionalne skrbnosti njenega zavarovanca.

7. Ob odsotnosti pritožbene graje višine tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici padca na pločniku in ob tem nastale poškodbe levega kolena s poškodbo notranjega meniskusa, je v tem delu zadoščal uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Le-ta je pokazal, da je bila tožniku glede na ugotovljeno nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz tega naslova odmerjena pravična denarna odškodnina v skupni višini 2.465,00 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 8 do 18), od katere je sodišče materialnopravno pravilno odbilo revalorizirani znesek iz tega naslova tožniku po toženki že pred pravdo izplačane odškodnine in toženki v plačilo naložilo le še neplačano razliko (341,00 EUR).

8. Sodišče druge stopnje tudi nima pomisleka v pravilnost prvostopne odločitve glede temelja odškodninske odgovornosti za drugi škodni dogodek z dne 22. 1. 2009. Tožnik se je poškodoval, ko je zavarovancem toženke pomagal pri delu, pri tem pa se mu je zlomil drugi klin na njihovi lestvi, ki jo je z njihovo vednostjo uporabljal. Tožnik je odgovornost lastnikov lestve utemeljeval z zatrjevanjem, da je bilo le njim znano stanje lestve, ki mu je bila dana v uporabo, sam pa jo je uporabljal pazljivo. Slednjega toženka ni prerekala, saj soprispevka oškodovanca ni zatrjevala. Čeprav je iz obrazložitve prvostopne sodbe razbrati, da je sodišče sledilo izjavi zavarovanke toženke o tem, da izsušenost klina na lestvi navzven ni bila vidna, je tudi po presoji sodišča druge stopnje odgovornost zavarovancev toženke (in posledično toženke) za škodni dogodek vendarle podana. Prvostopni zaključki v zvezi z dolžnim ravnanjem, ki bi ga morala lastnika lestve izpolniti (preveriti, ali je lestev izpravna), ne predstavljajo prekoračitve tožnikove trditvene podlage in s tem zagrešitve relativne bistvene kršitve procesnih določb, temveč zgolj pravilno uporabo materialnega prava. Nepravilno je pritožbeno stališče, da noben predpis imetniku (lastniku) lestve ne nalaga dolžnosti, da pred njeno uporabo izvede preizkus njene varnosti oz. preveri njeno izpravnost. Taka dolžnost po presoji sodišča druge stopnje izhaja iz splošne dolžnosti prepovedi povzročanja škode iz 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki tudi po presoji sodišča druge stopnje lastniku stvari vendarle nalaga določeno mero skrbi za izpravnost stvari, še posebej, če jo prepusti v uporabo nekomu, ki mu takrat pri delu pomaga. Element protipravnosti je v obravnavani zadevi zaslediti že v tem, da je zaradi neizpravnosti lestve zavarovancev toženke tožnik pri delu pri njih in v njihovo korist utrpel škodo, v obrnjenem dokaznem bremenu toženke pa bi bil v skladu s 131. členom OZ dokaz, da je škoda nastala brez krivde njenih zavarovancev. Za to pa po presoji sodišča druge stopnje ne zadošča zgolj pavšalna trditev, da lastniki lestve za njeno pomanjkljivost niso vedeli, ampak bi morali dokazati tudi, da zanjo niso mogli vedeti, za kar pa ni dovolj le to, da preperelost klina lestve na pogled ni bila vidna. S tem v zvezi sicer sodišče prve stopnje po nepotrebnem in materialnopravno zmotno navaja ekskulpacijske razloge za razbremenitev objektivne odgovornosti (prvi odstavek 153. člena OZ), saj sporna lestev v konkretnem primeru ni bila nevarna stvar. Vendar slednje ne spremeni že zgoraj izpostavljenega, da se toženka ni uspela razbremeniti krivdne odgovornosti svojih zavarovancev za po tožniku utrpelo škodo, saj niti ni podala nobenih konkretnih trditev o izkazani skrbnosti, s katero bi poskusili škodni dogodek preprečiti. Po presoji sodišča druge stopnje se že od povprečno skrbnega soseda pričakuje, da bo pokazal določeno mero skrbi za brezhibnost orodja, katerega prepušča v uporabo sosedu, ki mu pri delu pomaga.

9. Po vsem obrazloženem je pravilna prvostopna odločitev, da je toženka tožniku odgovorna za škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka z dne 22. 1. 2009 in v njem utrpele kompleksne poškodbe levega kolena. Njen obseg kakor tudi višina denarne satisfakcije za nepremoženjsko škodo, do katere bi bil tožnik v skladu s 179. členom OZ upravičen, ni predmet pritožbene graje, zato je sodišče druge stopnje pravilnost tega dela prvostopne odločitve (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 21 do 29) preverilo zgolj v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Le-ta je pokazal, da je prvostopno sodišče povsem pravilno presodilo, da pravična denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 21.360,00 EUR, iz naslova premoženjske škode pa bi bil tožnik upravičen do povrnitve 201,32 EUR stroškov v zvezi z zdravljenjem (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 30). Vendar pa navedena odškodnina presega zavarovalno vsoto za med toženko in njenima zavarovancema sklenjeno minimalno zavarovanje stanovanjske opreme (v katerega je vključeno tudi zavarovanje odgovornosti zasebnika), ki znaša 12.500,00 EUR in v tem obsegu omejuje obveznost toženke, zato je prvostopno sodišče iz tega naslova prisojeni znesek pravilno omejilo na 12.500,00 EUR. Od njega pa nadalje materialnopravno zmotno ni odbilo dogovorjene odbitne franšize v višini 200,00 EUR po dogodku za nepremoženjsko škodo, ki pomeni soudeležbo zavarovanca pri škodi (11. točka 18. člena Posebnih pogojev za zavarovanje stanovanjske opreme). Utemeljena je zato pritožbena graja, da je potrebno tožniku iz tega naslova prisojeno odškodnino znižati za 200,00 EUR, kar je narekovalo delno ugoditev pritožbi in spremembo tega dela prvostopne sodbe - znižanje odškodnine za škodni dogodek z dne 22. 1. 2009 na 12.300,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji je tako toženka dolžna tožniku iz naslova obeh škodnih dogodkov skupaj plačati odškodnino v višini 12.641,00 EUR.

10. Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Po spremembi prvostopne odločitve znaša pravdni uspeh tožnika 33 %. V tem obsegu mu je dolžna toženka povrniti njegove na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi ne grajane pravdne stroške. Le-ti znašajo 2.691,00 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 34), glede na 33 % pravdni uspeh bi mu bila zato toženka dolžna povrniti 888,03 EUR pravdnih stroškov. Toženki, ki je po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji uspela s 67 %, pa bi bil tožnik v tem odstotku dolžan povrniti njene na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi ne grajane pravdne stroške v višini 10,00 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 35), torej 6,7 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti 881,33 EUR pravdnih stroškov.

11. Toženka je s pritožbo uspela v zanemarljivo majhnem deležu (1,56 %), zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona).