Jedro

Ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo dvoma, da je zakonodajalec dolžan predvideti postopek, v katerem bo tožnica imela dejansko možnost doseči presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ni pa še bilo (in še vedno ni) jasno, kdo je odgovoren za posledice morebitne nezakonitosti ukrepa.

Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, tako ta čas ni mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, prideta v poštev kot odgovorni osebi bodisi država, katere organ je BS, bodisi banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa.

Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno-pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe BS bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in tudi sodišča.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pri odločitvi o nadaljevanju postopka je sodišče zanemarilo, - da je postopek zoper toženo Banko Slovenije (v nadaljevanju BS) še vedno prekinjen, - da je usoda Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB) negotova, - da je zahtevek zoper vse tri toženke, ki odgovarjajo solidarno, vsebinsko neločljivo in nerazdružljivo povezan in - da je nadaljevanje tega postopka (ob ločitvi prvotno enotnega postopka na dva pred različnima krajevno pristojnima sodiščema) neekonomično in nesmotrno. Ker je sodišče nadaljevalo postopek, ne da bi počakalo na nadaljevanje postopka zoper BS, odločilna dejstva niso bila ugotovljena in ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti.

Ker so nekatere določbe ZPSVIKOB, predvsem pa 9. in 45. člen, sporne in nejasne, bi se z napačno uporabo teh določb utegnilo pritožnici neutemeljeno nalagati nove obveznosti, prekomerno posegati v njeno pravico do zasebne lastnine in dostopa do sodišča, kršiti načela zaupanja v pravo, ekonomičnosti, sorazmernosti, enakega varstva pravic in pravne države. Ker so ti razlogi ustavnopravne narave, pritožnica predlaga ustavno skladno uporabo zakonskih določb, sicer pa prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem. Gre za vrsto neločljivo povezanih dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo obravnavala v obeh postopkih, in je zato nadaljevanje postopka zgolj zoper prvo in drugo toženko nesmotrno in neekonomično. Stališče, da ima odločanje o utemeljenosti zahtevka zoper BS v razmerju do zahtevka zoper prvo in drugo toženko značaj predhodnega vprašanja, je bilo zavzeto že v sklepu VSL I Cpg 151/2017. Pritožničin uspeh je odvisen od presoje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo izrednih ukrepov BS, vprašanja, povezana s tem, pa bi morala biti razčiščena v en(otn)em postopku. Odgovornost toženk je v tesni in neposredni zvezi s protipravnimi ravnanji BS. Ta čas še ni jasno, kakšna bo dejanska pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti na podlagi izrednih ukrepov. O skladnosti ZPSVIKOB z Ustavo namreč še ni odločeno. Razdružitev postopkov prekomerno in brez stvarno utemeljenega razloga posega v tožničino pravico do zasebne lastnine in dostopa do sodišča. Ker ne razpolaga s pravno relevantno dokumentacijo BS, podatki in informacijami, ki jih nujno potrebuje tudi v tem postopku, je njen položaj še dodatno otežen. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje tožnikov na podlagi okoliščine, ali tožijo po 350.a členu Zakona o bančništvu (ZBan-1) ali po splošnih pravilih odškodninskega prava. Obravnavanje zahtevkov v več pravdah bi lahko privedlo do različnih odločitev, ker bi vsaka od toženk valila krivdo na drugo. Da bi se temu izognili, je treba počakati vsaj do odločitve o predhodnem vprašanju o utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode zoper BS.

3. Druga toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se prekinjeni postopek ne nadaljuje do pravnomočne odločitve o tožničini tožbi zoper BS, podrejeno pa, naj ga razveljavi oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Napačno je stališče, da sta pravni podlagi odškodninske odgovornosti BS in države kot pritožnice ločeni. Njena odgovornost temelji na odgovornosti za protipravno ravnanje nosilcev javnih pooblastil. Če bo sodišče zavrnilo njen ugovor, da je BS samostojen državni organ, bo njena odgovornost odvisna od presoje, ali je odgovorna BS. Tako ob upoštevanju očitkov o protipravnosti kot glede na zahtevano škodo so zadeve vsebinsko neločljivo prepletene. Z odločitvijo o nadaljevanju postopka je bil zmotno uporabljen drugi odstavek 208. člena ZPP. Odločitev o tožničinem zahtevku zoper BS ima v razmerju do zahtevka za povrnitev škode zoper pritožnico značaj predhodnega vprašanja. Oba se nanašata na enako zgodovinsko zatrjevano škodno dejanje. Zaradi povezanosti in neločljive prepletenosti dejanskih in pravnih vprašanj dokaznih postopkov ni mogoče voditi ločeno. Zaradi ločenega vodenja postopka zoper BS v tem postopku ne bo mogoče pridobiti dokazov, katerih izvedbo predvideva 22. člena ZPSVIKOB. Ugotovitev, da ni več razlogov za čakanje na izid postopka zoper BS, je zato zmotna.

V razmerju do prve toženke je nadaljevanje postopka vsebinsko omejeno, v razmerju do pritožnice pa ne. Tako iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da se nadaljevanje postopka omejuje na očitke o njenih protipravnih ravnanjih, niti da se kot predhodno vprašanje ne bo ugotavljala pravilnost izračunov in metodologij BS ali drugih njenih ravnanj, ki so bila podlaga za izrek izrednih ukrepov. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Druga toženka v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga, naj se ji ugodi.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnica je v tožbi, vloženi 16. 12. 2016, trdila, da je bila lastnica delnic pravne prednice prve toženke in da je imetništvo teh delnic izgubila na podlagi odločbe BS z dne 17. 12. 2013. Tožbo za uveljavitev odškodninskega oziroma obogatitvenega zahtevka je vložila zoper pravno naslednico banke, v kateri je imela delnice (prva toženka), zoper državo (druga toženka) in zoper BS. S sklepom z dne 17. 4. 2017 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek zoper BS prekinjen na podlagi odločbe US U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, in prekinilo postopek zoper državo in banko. V razlogih je navedlo, - da je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 350.a člen ZBan-11 in 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (v nadaljevanju ZRPPB)2 v neskladju z Ustavo, in odločilo, da se do odprave protiustavnosti prekinejo postopki, ki tečejo na podlagi 350.a člena ZBan-1, - da bodo za odločitev o utemeljenosti zahtevkov zoper vse tri toženke pomembna vprašanja v zvezi z (ne)zakonitostjo odločbe BS o izrednem ukrepu, in - da ima zaradi povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj odločitev o zahtevku zoper BS značaj predhodnega vprašanja za odločitev o zahtevkih zoper državo in banko. Po uveljavitvi ZPSVIKOB je sodišče s sklepom z dne 19. 12. 2019 iz prvotne zadeve izločilo postopek zoper banko in državo, v zadevi po tožbi zoper BS pa se izreklo za nepristojno in jo odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru. Z izpodbijanim sklepom, izdanim 26. 1. 2022, je odločilo, da se postopek zoper banko in državo nadaljuje. Ocena, da ni več razlogov za čakanje na zaključek postopka, ki teče zoper BS, in zato tudi ne za prekinitev, temelji na ugotovitvah, - da so podlage, na katerih tožnica uveljavlja zahtevka zoper banko in državo, ločene od podlage, ki jo uveljavlja v pravdi zoper BS, - da zato neustavnost 350.a člena ZBan-1 ne preprečuje meritorne odločitve v tej pravdi, in - da se ZPSVIKOB in sklep US o začasnem zadržanju izvrševanja njegovih določb nanašata le na postopke, ki tečejo zoper BS.

7. Očitki o obstoju bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Kršitev je podana, če sodna odločba nima toliko in takih razlogov, da ni mogoče preizkusiti, ali je pravilna in zakonita. Izpodbijani sklep ni tak. Sodišče je navedlo pravno podlago odločitve in navedlo razloge, ki po njegovi oceni utemeljujejo nadaljevanje postopka. Ti so skromni, a se nanašajo na sprejeto odločitev, niso prazni in je iz njih razviden razmislek sodišča. To zadostuje za sklep, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Pravilna je tudi zakonska podlaga za presojo, ali so podani razlogi za nadaljevanje postopka. Po drugem odstavku 208. člena ZPP sodišče v primeru, ko sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem, v katerem je bilo odločeno o tem vprašanju, ali ko spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec.

9. Utemeljeni pa sta stališči obeh pritožnic, da so za odločitev o nadaljevanju postopka poleg ugotovljenih pomembne še druge okoliščine primera in da upoštevanje vseh pomembnih okoliščin ne daje podlage za odločitev o nadaljevanju postopka.

10. Kljub temu, da je odgovornost vsake od (prvotnih) toženk tožnica utemeljevala s samostojnimi navedbami, je vsem skupna trditev, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe BS o izrednih ukrepih in da je izbris tožničinih pravic v banki v neskladju z Ustavo in zakonom. O tem, ali je zakonska ureditev, ki je bila podlaga za izdajo odločbe, skladna z Ustavo, je bil neposredno po njeni izdaji začet postopek pred Ustavnim sodiščem. Iz odločbe U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 izhaja, da ukrep po svoji vsebini (in kot je urejen v zakonu) ni v neskladju z Ustavo, da pa je v zakonu dana pravica prizadetim osebam za uveljavljanje odškodnine zoper BS pomanjkljiva in da ustavna pravica do sodnega varstva narekuje ureditev posebnih pravil postopka, da bodo prizadete osebe dejansko (in ne le navidezno) imele možnost preizkusiti obstoj zakonskih pogojev za izrek ukrepa in uveljaviti povrnitev morebitnega oškodovanja. Ustavno sodišče je opozorilo na potrebo po uravnoteženju položajev nasprotnih strank v postopku (tako z vidika možnosti dokazovanja kot tudi z vidika ekonomskega bremena, povezanega z izvedbo postopka) ter posebej izpostavilo enotno obravnavanje vprašanj, skupnih vsem primerom, in dostopnost podatkov, pomembnih za odločitev. Zakonodajalcu je naložilo, naj v šestih mesecih sprejme zakon, s katerim bo odpravil ugotovljena neskladja z Ustavo.3 Po nekaj manj kot treh letih se je zakonodajalec odzval z uveljavitvijo ZPSVIKOB, s katerim je dopolnil ureditev odškodninske odgovornosti BS iz 350.a člena ZBan-1. V postopku za oceno ustavnosti, ki je stekel na podlagi zahteve BS, je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje zakona in (med drugim) določilo, da se postopki zoper BS prekinejo in se zadrži tek zastaralnih rokov.4 Sodišču Evropske unije (SEU) je predložilo več vprašanj v zvezi z odgovornostjo centralne banke.5 Kljub neizčrpanju pravnih sredstev je sprejelo v obravnavo tudi pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB.6 Izjemo je utemeljilo z dejstvi, da pobudniki že dlje časa ne morejo učinkovito uveljaviti sodnega varstva zoper oblastno odločitev o prenehanju kvalificiranih pravic, da je k dolgotrajnosti sodnih postopkov bistveno prispeval tudi zakonodajalec in da je podan močan širši javni interes za čimprejšnjo odločitev o ustavnosti zakona, ki ureja pravice in obveznosti večjega števila prizadetih oseb. O zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb Ustavno sodišče še ni odločilo.

11. Ob izdaji izpodbijanega sklepa torej ni bilo dvoma, da je zakonodajalec dolžan predvideti postopek, v katerem bo tožnica imela dejansko možnost doseči presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ni pa še bilo (in še vedno ni) jasno, kdo je odgovoren za posledice morebitne nezakonitosti ukrepa. Prva odločba Ustavnega sodišča je bila osredotočena na odgovornost BS, a prejkone iz razloga, ker je bila po tedaj veljavnem ZBan-1 BS tista, ki je odškodninsko odgovarjala za primer nezakonito izrečenega izrednega ukrepa.7 Iz še visečih postopkov, ki tečejo pred Ustavnim sodiščem, pa je sklepati, da je v ZBan-1 in v ZPSVIKOB urejena odgovornost BS kot centralne banke vprašljiva tako z vidika evropskega prava kot z vidika Ustave.

12. Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, tako ta čas ni mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo namreč ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, prideta v poštev kot odgovorni osebi bodisi država, katere organ je BS, bodisi banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa. V takem primeru pa je treba tudi pravila postopka zoper njiju urediti v skladu z zahtevami iz odločbe US U-I-295/13. 13. Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno-pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe BS bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in tudi sodišča. Postopek resda teče že vrsto let, a sta tako tožnica kot druga toženka z vložitvijo obravnavane pritožbe8 pokazali, da nadaljevanje postopka ni v njunem interesu. Ob dejstvu, da o ključnih vprašanjih teče postopek pred US in da je število istovrstnih zadev zelo veliko, nadaljevanja postopka ne narekuje niti javni interes. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13 opozorilo, da je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, pobudo teh oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB pa sprejelo v obravnavo kljub temu, da še niso izčrpale sodnega varstva pred rednimi sodišči. 14. Odločbi VSL II Cp 2055/2019 in II Cp 1173/2021 ne dajeta opore za drugačno stališče. Gre le za dva primera, noben od njiju pa (še) ni bil preizkušen pred Vrhovnim ali pred Ustavnim sodiščem. V drugem primeru je bila dopuščena revizija, o kateri še ni odločeno.9

15. Ker razlogi, ki so utemeljevali prekinitev postopka, še niso prenehali, je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in druge toženke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1 Določba se glasi: "Delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, lahko zahtevajo od Banke Slovenije povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen." 2 Določba se glasi: "Postopki sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije, ki so bile izdane pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po določbah Zakona o bančništvu ...." 3 Podobni so tudi razlogi sodbe ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji z dne 14. 9. 2021 (št. 49969/14), v kateri so pritožniki uveljavljali kršitve EKČP zaradi izreka izrednih ukrepov BS. ESČP je ugotovilo, da je država kršila jamstvo zasebne lastnine iz 1. člena Protokola k EKČP, ker pritožniki niso imeli na razpolago pravne poti, v kateri bi imeli razumne možnosti za presojo arbitrarnosti izrečenih ukrepov in uveljavitev odškodnine. 4 Sklep U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020. 5 Sklep z dne 14. 1. 2021. Postopek za oceno ustavnosti je prekinilo in SEU predlagalo uporabo hitrega postopka predhodnega odločanja. 6 Sklep U-I-27/20 z dne 1. 4. 2021. 7 Na tej okoliščini je temeljila tudi presoja, da ni v neskladju z Ustavo določba 261.e ZBan-1, ki izključuje zahtevke iz naslova kršitve pogodbe zoper banko, če je kršitev ali neizpolnitev pogodbenih obveznosti banke posledica izrednega ukrepa na podlagi tega zakona. 8 S svojo pasivnostjo pa tudi prva toženka. 9 Glej sklep VS RS II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022.