Jedro

Ker tožena stranka vtoževane terjatve ni poravnala niti do konca maja 2022, kot je sama zatrjevala odlog plačila, ni prišlo do dogovora o novem roku za plačilo obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 187,00 EUR pritožbenih stroškov v osmih dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (I.) da se pravdni postopek delno ustavi za glavnico v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2021 dalje do plačila, (II.) da se dovoli sprememba tožbe - razširitev tožbenega zahtevka še za plačilo 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2022 dalje do plačila, (III.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osem dni plačati 1.662,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska v višini 36,27 EUR od 7. 8. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 223,26 EUR od 9. 8. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 264,25 EUR od 9. 8. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 200,93 EUR od 14. 8. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 223,26 EUR od 19. 8. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 326,47 EUR od 9. 10. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 75,80 EUR od 4. 9. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 78,69 EUR od 3.1. 2022 dalje do plačila, - od zneska v višini 78,28 EUR od 13.1. 2022 dalje do plačila, - od zneska v višini 115,17 EUR od 11.1. 2022 dalje do plačila, - od zneska v višini 40,00 EUR od 13. 9. 2022 dalje do plačila, (IV.) ter naložilo toženi stranki, da mora v roku osem dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 404,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter priglasila je pritožbene stroške.

Navedla je, da je prvostopno sodišče kršilo 2. odstavek 287. člena ZPP, ki se procesnopravno manifestira kot bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov, toženo stranko prikrajšalo za pravico do izjave, kar ima za posledico kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge pravdnih strank, ker je po oceni sodišča dejansko stanje dovolj pojasnjeno in dokazano s predloženimi in izvedenimi listinskimi dokazi ter neprerekanimi navedbami tožeče stranke. Izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, niti k drugačni dokazni oceni in zaključkom glede odločilnih dejstev. Naslovno sodišče je pojasnilo le, da je zavrnilo dokaze, ker ne bi pripomogli k drugačni dokazni oceni, kar pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov. Tožena stranka A. A., kot tudi priči B. B. in C. C. bi lahko izpovedale o okoliščinah glede dogovora o odložitvi plačila obveznosti na mesec marec oz. maj 2022. Med navedenimi osebami je tekla korespondenca glede obročnega poplačila dolga. Če bi sodišče predlagane dokaze izvedlo, bi dejansko prišlo do dogovora o novem roku za plačilo obveznosti tj. mesec marec 2022, kar bi pomenilo delno zavrnitev zahtevka tožeče stranke v obrestnem delu.

Glede na navedeno izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložena, s čimer je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Zaradi neizvedenih dokazov je naslovno sodišče zagrešilo kršitev iz 340. člena ZPP, saj je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je prvostopno sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki bi jo moralo opraviti. Napačna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da nobena izmed strank ni zahtevala izvedbe naroka, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka kot to določa 2. odst. 454. člena ZPP. Dejansko stanje med pravdnima strankama je bilo sporno, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje strank, s tem pa tudi izvedbo naroka. Predlagano zaslišanje strank je mogoče enačiti z zahtevo za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično tožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških in obrestnem delu.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka po pooblaščencu in predlagala zavrnitev pritožbe ter priglasila pritožbene stroške.

Izpostavila je, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka kljub ustreznemu in pravilno vročenemu pozivu sodišča na odgovor na dopolnitev tožbe ni odgovorila in ni prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe. Zato v tem primeru zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke ne moremo govoriti o kršitvi načela kontradiktornosti in kršitvi pravice tožene stranke do izjave, pa tudi nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena ni podana, saj tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke in ni prerekala trditev tožeče stranke. Tožeča stranka je navedla, da sta se s toženo stranko sicer dogovorili o planu plačil do konca februarja 2022, vendar se tožena stranka dogovora ni držala. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je zgolj navajala, da se je s tožečo stranko le dogovarjala o odlogu, ne pa tudi dogovorila. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo ni podano. Absolutno bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče pravilno odločilo in izdalo sodbo brez oprave glavne obravnave v skladu z 2. odstavkom 454. člena ZPP. Nobena od strank ni zahtevala izvedbo naroka glavne obravnave.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno uveljavljena razloga relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člena ZPP) nista dopustna.

6. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih navedb.

7. Pritožba navaja, da izpodbija sodbo v celoti, pri čemer je potrebno upoštevati, da je prvostopno sodišče odločilo v konkretni zadevi s sodbo in sklepom. V prvi in drugi točki izreka je odločeno s sklepom, v tretji in četrti točki izreka pa s sodbo. Predmet pritožbenega preizkusa je v skladu s 350. členom ZPP prvostopna sodba v celoti, torej III. In IV. točka izreka izpodbijane sodbe.

8. Glede pritožbenega očitka, da je prvostopno sodišče kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP, kar se procesno manifestira kot bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov (oz. zaradi zavrnitve dokaznih predlogov zaslišanja tožene stranke in prič kot nepotrebnih), toženo stranko prikrajšalo v pravici do izjave, kar ima za posledico kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da se očitana kršitev prvostopnemu sodišču ni pripetila.

9. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), vključno s pravico do izjave, ki je neposredno izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije), ki se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o nasprotnih dokazih, pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov itd. Vendar pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki izvedbo dokazov odredi. Sodišče sme zavrniti dokazne predloge za katere meni, da niso utemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti, zavrnitev dokaznega predloga pa mora biti (ustavno) upravičena.

10. V konkretni zadevi je prvostopno sodišče na podlagi navedb tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni zanikala, niti argumentirano prerekala, zato se s strani tožene stranke štejejo za priznana in s tem za dokazane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP), med drugim ugotovilo, da sta pravdni stranki dogovor glede odloga plačila sklenili, ki je predpostavljal, da se zapadlost terjatve vrne na datum zapadlosti po računih, če tožena stranka ne plača terjatve v roku dogovorjenem z odlogom. Ker tožena stranka vtoževane terjatve ni poravnala niti do konca meseca maja 2022, kot je sama zatrjevala odlog plačila, ni prišlo do dogovora o novem roku za plačilo obveznosti. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožene stranke in prič (B. B. in C. C.), ki bi izpovedovale o okoliščinah dogovora o odložitvi obveznosti do meseca marca, oziroma maja 2022, kot navaja pritožba, je tako nepotrebna in ne predstavlja vnaprejšnje dokazne ocene, niti očitane kršitve načela kontradiktornosti. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče izvedba dokazov ne bi vplivala na odločitev v konkretni zadevi.

11. Nadaljnji pritožbeni očitek, da v posledici navedenega prvostopna sodba ni ustrezno obrazložena, s čimer je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, med seboj skladne razloge in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek ostaja na ravni pavšalnosti, zato se pritožbeno sodišče ne more do njega konkretneje opredeliti. V kolikor pa pritožba meri na navedbe, da je v konkretnem primeru prišlo do dogovora o novem roku za plačilo obveznosti tj. mesec marec 2022, kar naj bi imelo za posledico delno zavrnitev zahtevka v obrestnem delu, pa je pritožbeno sodišče že v prejšnji točki te sodbe pojasnilo, da do dogovora o novem roku za plačilo obveznosti ni prišlo, zato je tudi iz tega vidika pritožbeni očitek neutemeljen.

12. S pritožbenimi navedbami, da bi prvostopno sodišče moralo izvesti vse predlagane dokaze tožene in tožeče stranke in šele na podlagi vseh izvedenih dokazov popolno ugotoviti dejansko stanje, pritožba uveljavlja kršitev 340. člena ZPP (zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja), posledično pa napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP). Vendar pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v prvostopni sodbi (točke 9. do 13. obrazložitve), pa je prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo in tudi ta očitek ni utemeljen.

13. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti, saj je tožena stranka s tem, ko je podala substanciran predlog za zaslišanje strank predlagala tudi izvedbo naroka in da ni mogoče pritrditi razlogom prvostopnega sodišča, da nobena od pravdnih strank izvedbe naroka ni predlagala, pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se sodišču prve stopnje ni primerila.

14. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče odločilo brez razpisa naroka skladno z določbo 454. člena ZPP, ki določa, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi oziroma odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek). Na način iz prejšnjega odstavka ravna sodišče tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala (drugi odstavek).

15. Prvostopno sodišče je v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da nobena izmed pravdnih strank izvedbe naroka ni predlagala oziroma zahtevala, o spornem dejanskem stanju pa je mogoče odločiti na podlagi predloženih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da je tožena stranka z zaslišanjem strank predlagala izvedbo naroka, so zmotne. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (v konkretnem primeru zaslišanje strank), pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodi. Toženo stranko je prvostopno sodišče o tem, da mora sodišču sporočiti, če zahteva izvedbo naroka, tudi ustrezno poučilo v sklepu z dne 14.9.2022. Tako sodna praksa kot teorija sta si glede tega enotni, zato so pritožbene navedbe, da je tožena stranka z zaslišanjem strank predlagala izvedbo naroka, neutemeljene.

16. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Mora pa tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 187,00 EUR. Tožeči stranki se ne prizna 50 točk za obrazložen dopis stranki po prejemu odločbe višjega sodišča, saj je že zajet v priznanih postavkah.

18. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 187,00 EUR v roku osem dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006.