Jedro

Naloga sodišča ni, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost tožeče stranke glede na dokazno breme, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev. Ker tožeča stranka ni postopala na tak način, je sodišče prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek, saj tožeča stranka ni obrazložila in dokazala višino terjatve do toženca, zgolj sklicevanje na izdane račune ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi VL 1393/2009 z dne 13.2.2009 tudi v točki 1 in 3 izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 391,13 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je njen zahtevek nesklepčen. Sodišče neutemeljeno očita tožeči stranki, da ni navedla vseh dejstev na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti utemeljenost zahtevka, saj je tožeča stranka v pisnih vlogah točno obrazložila višino vtoževanega zneska in koliko obratovalnih stroškov ter stroškov upravljanja in vzdrževanja v spornem obdobju odpade na celotno naselje ter koliko in po kakšnem ključu odpade na toženca. Neutemeljen je očitek, da tožeča stranka ni navedla niti dokazala načina izračuna stroškov rezervnega sklada zaradi česar ni bilo mogoče presoditi pravilnosti izračuna vplačil v rezervni sklad katerih višino določa Pravilni o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižjo vrednost prispevka (Ur.l. RS 11/04). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo za zastaranje, saj v konkretnem primeru velja petletni splošni zastaralni rok iz člena 346 OZ in ne 3-letni rok iz člena 355 na katerega je oprlo odločitev sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti in se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka člena 339 ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka od toženca vtožuje stroške upravljanja obratovanja in druge stroške vzdrževanja toženčevega apartmaja v počitniškem naselju K. vas, ki se nahaja v večstanovanjskem objektu. Glede na več ugovorov toženca, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zavrnilo je med drugim sporna višina vtoževanih terjatev in koliko predstavlja toženčev solastninski delež napram celoti. Pri takem ugovoru toženca bi morala tožeča stranka obrazložiti višino vtoževanega zneska tako, da bi navedla koliko obratovalnih stroškov ter ostalih stroškov v spornem obdobju odpade na celoten objekt, kjer se nahaja toženčev apartma ter koliko in po kakšnem ključu odpade na toženca in za ta obračun predložiti ustrezne dokaze. Naloga sodišča ni, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost tožeče stranke glede na dokazno breme, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev. Ker tožeča stranka ni postopala na tak način, je sodišče prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni obrazložila in dokazala višino terjatve do toženca, saj zgolj sklicevanje, na izdane račune ne zadostuje. Sodišče ni računovodski servis, da bi na podlagi trditev tožeče stranke in predloženih listin ugotavljalo višino vtoževanega zneska, temveč je kot omenjeno to naloga tožeče stranke in se že iz teh razlogov neutemeljene pritožbene trditve, da je tožeča stranka dokazala višino vtoževanega zneska (enako odločba VSL I Cp 4480/2009). Isto velja tudi za stroške rezervnega sklada, saj samo sklicevanje na določbe Pravilnika ne zadostuje za ugoditev zahtevku. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na to, ali gre v konkretnem primeru za 3 ali 5-letni zastaralni rok, ko pa zahtevek ni bil zavrnjen zaradi zastaranja oziroma se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo še s tem vprašanjem, ko pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz zgoraj navedenih razlogov. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka točka 14. člena 339 ZPP, vendar te kršitve ne konkretizira, temveč se sklicuje zgolj na besedilo ZPP, kar ne zadostuje za uveljavljeno kršitev.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).