Jedro

V ustavni odločbi št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP. Glede na tožnikovo plačo in dejstvo, da njegova zunajzakonska partnerka ni zaposlena in nima dohodkov, mesečni dohodek na družinskega člana znaša 290,00 EUR, kar pomeni, da cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je tožnik glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse odločilno dejstvo, da mesečni dohodek na družinskega člana presega znesek 269,20 EUR, kolikor znaša minimalni dohodek – cenzus za upravičenost do denarne socialne pomoči, saj je kot merilo potrebno upoštevati znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (na družinskega člana). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo in tožnika v celoti oprostilo plačila sodnih taks v individualnem delovnem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 175,69 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da se plačilo sodne takse v znesku 270,00 EUR odloži do izdaje odločbe na I. stopnji (II. točka izreka sklepa).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožniku le odložilo plačilo sodne takse v znesku 270,00 EUR, ni pa tožnika v celoti oprostilo plačila sodne takse, materialno pravno napačna. Tožnik je sicer zaposlen in prejema plačo v višini 580,00 EUR mesečno, vendar je njegova zunajzakonska partnerka brezposelna in brez premoženja. Sodišče prve stopnje je predlog za oprostitev zavrnilo, ker tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči oziroma ker je njegov dohodek malenkost višji kot znaša cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči. Sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015. Pritožba izpostavlja, da je bil v podobnem primeru drug vlagatelj, ki je bil v enakem položaju kot tožnik, oproščen plačila sodnih taks, čeprav ni imel drugih dokazil o tem, da je brez premoženja in je predložil zgolj izjavo o premoženjskem stanju, zato je tožnik očitno postavljen v neenak položaj glede na navedenega vlagatelja v postopku opr. št. Pd 267/2015, ki teče pred Delovnim sodiščem v Mariboru (ki ga tožnik prilaga pritožbi). Ker povprečni dohodek na družinskega člana tožnika ne dosega zneska osnovnega dohodka, saj je ta manjši od 300,00 EUR na mesec, ga je potrebno v celoti oprostiti plačila sodne takse za delovni spor opr. št. Pd 128/2015. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pogoji za oprostitev plačila sodnih taks sprejelo napačno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izjave o premoženjskem stanju ugotovilo, da tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči, ter da je zaposlen in prejema plačo v povprečnem mesečnem znesku 580,00 EUR neto, drugega upoštevnega premoženja, prihrankov in prihodkov, pa nima. Tožnikova zunajzakonska partnerka je brezposelna, brez premoženja, prihodkov in prihrankov. Na tej podlagi je ob ugotovitvi, da znaša mesečni dohodek na družinskega člana več kot 269,20 EUR, kolikor znaša minimalni dohodek, ki predstavlja cenzus za upravičenost do denarne socialne pomoči, tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo, plačilo sodne takse pa odložilo do izdaje odločbe na prvi stopnji z utemeljitvijo, da dohodek na družinskega člana znaša manj kot znaša cenzus za pridobitev brezplačne denarne pomoči (540,00 EUR).

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati tudi ustavno odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, iz katere izhaja, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. list, št. 96/2004 in naslednji). Glede na tožnikovo plačo in dejstvo, da njegova zunajzakonska partnerka ni zaposlena in nima dohodkov, mesečni dohodek na družinskega člana znaša 290,00 EUR, kar pomeni, da cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato utemeljeno uveljavlja, da je glede na premoženjsko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse odločilno dejstvo, da mesečni dohodek na družinskega člana presega znesek 269,20 EUR, kolikor znaša minimalni dohodek – cenzus za upravičenost do denarne socialne pomoči, saj je kot merilo – glede na citirano ustavno odločbo – potrebno upoštevati znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (na družinskega člana).

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep ter odločilo, da se tožnik v celoti oprosti plačila sodnih taks v obravnavanem individualnem delovnem sporu.

8. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je v skladu z določbami 165. in 154. člena ZPP upravičen do povračila priglašenih stroškov za pritožbo, ki znašajo 175,69 EUR in obsegajo nagrado za pritožbo - 172,25 EUR po tar. št. 21 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) ter 2 % za materialne stroške (3. odstavek 11. člena OT).