Jedro

Subrogacija pomeni enak položaj zavarovalnice, kot bi bil položaj zavarovanca (oškodovanca), če bi sam uveljavljal povrnitev škode od povzročitelja. Ker je zavarovančev zahtevek proti odgovorni osebi odškodninski, mora zavarovalnica, ko zahteva povrnitev izplačane odškodnine od odgovorne osebe, zatrjevati (in dokazati) vse elemente odškodninskega delikta, kot bi jih moral sicer oškodovanec, če bi sam terjal povrnitev škode od povzročitelja. Odgovorna oseba pa ima proti zavarovalnici vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni solidarno plačati tožnici znesek 4.354,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencem pravdne stroške v višini 945,69 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnica po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala navesti, katere telesne poškodbe oškodovanca je upoštevala pri izplačilu odškodnine, trajanje njegovih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni namreč, da bi moralo sodišče prve stopnje tožence pozvati, da se opredelijo glede višine odškodnine, do katere je upravičen oškodovanec. Nadalje meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o utemeljenosti zahtevka oškodovanca do povzročiteljev škode. Sodišče prve stopnje bi moralo tako ugotoviti, da je oškodovancu nastala škoda zaradi nedopustnega ravnanja tožencev, ter mu odmeriti ustrezno odškodnino. Če bi bila ta odškodnina višja, kot jo je dejansko izplačala, pa bi jo moralo sodišče prve stopnje omejiti na znesek izplačane odškodnine. Poudarja, da je zatrjevala oškodovancu nastalo škodo, saj je opisala, kako je ta dobil telesne poškodbe, in navedla, koliko mu je izplačala za posamezne oblike nastale nepremoženjske škode. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazala nastanka škode, protispisna. Navaja še, da je v potrditev svojih navedb dostavila tudi vso zdravstveno dokumentacijo oškodovanca in predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke.

Toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 - v nadaljevanju ZPP).

Tožbeni zahtevek temelji na določilu 1. odstavka 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR, ki se v obravnavni zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 – OZ), ki določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Zavarovalnica tako z izplačilom odškodnine vstopi v pravice svojega zavarovanca (oškodovanca) proti odgovorni osebi tako, da je njen položaj enak zavarovančevemu. Subrogacija v smislu 1. odstavka 939. člena ZOR torej pomeni enak položaj zavarovalnice, kot bi bil položaj zavarovanca (oškodovanca), če bi sam uveljavljal povrnitev škode od povzročitelja. Ker je zavarovančev zahtevek proti odgovorni osebi odškodninski, mora zavarovalnica, ko zahteva povrnitev izplačane odškodnine od odgovorne osebe, zatrjevati (in dokazati) vse elemente odškodninskega delikta, kot bi jih moral sicer oškodovanec, če bi sam terjal povrnitev škode od povzročitelja, in sicer nedopustno ravnanje, škodo ter vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo. Odgovorna oseba pa ima proti zavarovalnici vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu.

Glede na navedeno in ker so toženci podali izrecen ugovor, da je tožnica (zavarovalnica) oškodovancu A. L. izplačala previsoko odškodnino (katere povračilo terja v tej pravdi), je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4.12.2008 v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico pravilno in jasno pozvalo, naj dopolni svojo trditveno podlago glede oškodovancu nastale škode. Tožnica namreč ni podala trditev o nastali škodi oziroma ni navedla poškodb, ki naj bi jih utrpel oškodovanec, ter stopnje in trajanja njegovih bolečin in strahu, s čimer bi utemeljila tudi višino izplačane odškodnine oziroma sedaj vtoževanega zneska, pač pa je navedla le zneske, ki jih je izplačala oškodovancu za posamezno obliko nastale nepremoženjske škode, in opisala, kako naj bi ga toženci pretepli. Tožnica pa ni podala trditev o obsegu nastale škode niti po omenjenem pozivu sodišča prve stopnje. Ker tožnica ni podala trditev o nastali škodi, ki je obvezna predpostavka odškodninskega delikta, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali so podane ostale predpostavke odškodninske odgovornosti tožencev.

Tožnica je sodišču prve stopnje res predložila zdravstveno dokumentacijo oškodovanca, ki naj bi dokazovala poškodbe, ki naj bi jih ta utrpel v škodnem dogodku, in v zvezi s tem predlagala tudi postavitev izvedenca travmatološke stroke, na kar opozarja v pritožbi, vendar pa listine (in izvedensko mnenje) kot dokaz ne morejo nadomestiti strankine trditvene podlage. V pravdnem postopku mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen in 1. odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Kot že povedano, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključuje, da tožnica v obravnavani zadevi ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).