Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila službena pot tožnice zaključena oziroma da je bila prekinjena zaradi osebnih opravkov udeležencev strokovne ekskurzije, poškodbe zaradi prometne nesreče, ki jo je tožnica utrpela po končani službeni poti, ni mogoče šteti za nesrečo pri delu.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poškodba, ki jo je tožnica utrpela dne 25.5.1990, poškodba pri delu v smislu 30. oziroma 31. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, v nadaljevanju: ZPIZ). Tožnici je zato zaradi prikrajšanja pri plači in za plačilo zdravstvenih storitev prisodilo 110.434,80 SIT. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnico pred gostilno, kjer se je ustavil avtobus z delavci tožene stranke, ki so bili na strokovnem izletu, povozil osebni avto in ji povzročil hude telesne poškodbe. Pred vrnitvijo na sedež tožene stranke, se je avtobus ustavil pred navedenim lokalom. Strokovno ekskurzijo je organiziralo vodstvo tožene stranke in ni bilo jasno razmejeno, do kdaj je trajala strokovna ekskurzija in do kdaj sindikalni izlet. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Iz dokaznega postopka izvedenega na prvi stopnji je sklepalo, da je prišlo do poškodbe tožnice že po končanem strokovnem in sindikalnem izletu. Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči, za katero tožena stranka ni odgovorna. Ne gre torej za poškodbo pri delu oziroma v zvezi z delom. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 8. člena Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 47/87, 42/89, 18/90, v nadaljevanju: Sporazum), ker v času poškodbe tožnice ZPIZ še ni veljal. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, glede na vsebino revizije pa tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji tako, da izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
Navajala je, da je doživela prometno nesrečo na strokovni ekskurziji, ki jo je šteti za službeno pot. Strokovni izlet ni bil zaključen s kosilom, temveč s prihodom na sedež tožene stranke.
Ni res, da je direktorica tožene stranke odredila, da mora avtobus nadaljevati vožnjo do sedeža tožene stranke brez nepotrebnega ustavljanja. To bi lahko potrdile priče, ki jih predlaga revizija.
Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je zaradi vsebine določb ZPP, ki jo urejajo v 382. do 400. členu, dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu izrecno navedeni.
V 386. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve določb ZPP ni ugotovilo.
Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker to izrecno prepoveduje tretji odstavek 385. člena ZPP. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Zaradi tega ni bilo mogoče upoštevati tistega dela revizijskih navedb, ki se nanašajo na naročilo direktorice tožene stranke, da je treba vožnjo nadaljevati brez postanka do sedeža tožene stranke.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.
Sodišče druge stopnje ima prav, da je treba odločitev v materialnopravnem smislu opreti na določbe Sporazuma, ki je valjal v času, ko se je tožnica ponesrečila. V drugem odstavku 8. člena Sporazuma je bilo določeno, da se za poškodbo pri delu šteje tudi poškodba, ki je povzročena na način, ki je določen v prejšnjem odstavku, ki zadene delavca ali drugega delovnega človeka na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, na službeni poti, ali na poti na delo.
Postavlja se vprašanje razlage pojma "službena pot". Službena pot delavca je tista pot ali potovanje, ki ga z odobritvijo pristojnega organa delodajalca in z ustreznimi listinami (potni nalog) opravi delavec z namenom, da bi opravil svoje delovne obveznosti, ali da bi opravil druge dejavnosti, ki so povezane z njegovim delom (npr. pot na strokovno izobraževanje). Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da so bili delavci tožene stranke dne 25.5.1990 na službeni poti takrat, ko so bili na strokovni ekskurziji. Nadaljnje vprašanje, ki se odpira v zvezi z navedenim pojmom - odgovor nanj pa je bistven za odločitev v tem sporu - je, kako mora potekati službeno potovanje, da je morebitno poškodbo, ki med potovanjem nastane, šteti za poškodbo pri delu. Sporazum določa, da se za poškodbo pri delu, ki nastane na poti na delo ali z dela, šteje le poškodba, ki nastane na redni poti od stanovanja in nazaj. Redna pot na delo in z dela je lahko le najkrajša oziroma najbolj gospodarna pot, brez nepotrebnih stranpoti, ki so namenjene osebnim ali drugim opravkom delavca, ki pot podaljšujejo (npr. po dolžini, glede ekonomičnosti in tudi časovno). Zaradi načela enake razlage posameznih pravnih pojmov v določeni pravni normi je treba, glede načina potovanja, pojem "službena pot" razlagati in razumeti enako, kot pot na delo in z dela. Službena pot je potovanje, ki ga delavec opravi z namenom, da bi izvršil določene delovne naloge (da bi izpolnil delovne obveznosti) na delu ali v zvezi z njim ali ki je namenjeno določenim opravilom (dejavnostim), ki so povezane z njegovim delom (npr. strokovno izobraževanje).
Službena pot mora potekati brez nepotrebnih prekinitev, spremembe najkrajše in najbolj gospodarne smeri, podaljšanja poti in brez nepotrebnih dražjih oblik ali delov potovanja. V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da se je službena pot zaradi številnih prekinitev vrnitve v M., do katerih je prišlo zaradi osebnih razlogov (nakupi, kosilo, obiski gostinskih lokalov), končala dejansko z zaključkom ekskurzije. Kljub naročilu direktorice tožene stranke, da naj vožnja od R. do sedeža tožene stranke poteka brez prekinitev, je avtobus peljal "okrog Otroškega doma" in se ustavil pred gostilno.
Pravilen je torej sklep sodišča druge stopnje, da je bila službena pot pred poškodbo tožnice zaključena oziroma je šteti, da pot ni potekala kot redna pot, ker je bila prekinjena zaradi osebnih opravkov udeležencev. Tožnica torej ni utrpela poškodbe pri delu v smislu navedene določbe Sporazuma.
Revizijsko sodišče je zato po obrazloženem na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.