Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Do nezgode je prišlo po zaključku dela na strehi, potem ko je tožnik na strehi pozabil tubo s silikonskim kitom in kos pločevine. Način, na katerega se je tožnik lotil vzpenjanja in sestopa s strehe, predstavlja neskrbno ravnanje, ki je delno vzrok nastale škode. Čeprav je nadrejeni delovodja pred pričetkom del delavcem res rekel, da lestve ne potrebujejo, bi tožnik kot povprečno usposobljen delavec moral izbrati primernejši način in pri delu na višini poskrbeti za lastno varnost. Glede na stopnjo neskrbnosti ob upoštevanju ostalih okoliščin je zaključek o njegovem 30 % prispevku k nastali škodi pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prva toženka ter drugi toženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožniku solidarno plačati znesek 9.100,37 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 9.097,08 EUR od 25. 5. 2016 do plačila, drugi toženec pa še znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar zahteva tožnik več in drugače: zoper prvo toženko plačilo zneska 98.904,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2008 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 9.097,08 EUR od 7. 11. 2008 do 24. 5. 2016 in od zneska 3,29 EUR od 7. 11. 2008 do 12. 3. 2009, ter zoper drugega toženca plačilo zneska 96.904,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2008 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 9.097,08 EUR od 7. 11. 2008 do 24. 5. 2016, od zneska 2.000,00 EUR od 7. 11. 2008 do 24. 5. 2016 ter od zneska 3,29 EUR od 7. 11. 2008 do 12. 3. 2009 (II. točka izreka). Odločilo je, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožniku solidarno plačati stroške postopka v znesku 580,00 EUR, da je tožnik dolžan plačati prvi toženki stroške postopka v znesku 1.729,59 EUR, drugemu tožencu pa v znesku 5.835,37 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi od izteka roka do plačila, in da sta prva toženka in drugi toženec dolžna solidarno povrniti sodno takso za ta postopek v znesku 21,90 EUR na račun prvostopenjskega sodišča (III. točka izreka).

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških v III. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pri čemer sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov. Na izvedene in neizvedene dokaze se sodišče prve stopnje le pavšalno sklicuje. Dokaznih predlogov, ki jih je tožnik navedel v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016, prvostopenjsko sodišče ni izvedlo oziroma jih ni upoštevalo. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka tožnik navaja, da je ugotovitev sodišča o njegovem prispevku za nastalo škodo do višine 30 % povsem brez razlogov. Drugi toženec je za nezgodo odgovoren tako krivdno kot objektivno, tožnik pa k nezgodi ni prispeval. Tožnik je bil zaposlen kot pomožni delavec, zato bi moral izvajati le pomožna dela. Nedopustno je, da ga je nadrejeni samega napotil na streho. Tožnik sam ni mogel zavarovati objekta z varnostno ograjo, lovilnim odrom ali mrežo. Celo lestve ni mogel postaviti. Drugi toženec ni poskrbel za ustrezno zavarovanje objekta. V zvezi z delom na gradbišču pri drugem tožencu je sodni izvedenec ugotovil številne nepravilnosti. Nadrejeni A.A. je povedal delavcem, da ne potrebujejo lestve in varovalne opreme. Tožniku je zdrsnilo pri sestopu s strehe, tega pa ne bi spremenila niti uporaba lestve ali varovalnega pasu. Brezpredmetno je sklicevanje sodišča na zapisnik Inšpektorata RS za delo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je za tožnikovo škodo izključno odgovoren drugi toženec, ki se je tega dobro zavedal, saj je preko pooblaščenca za varstvo pri delu želel spremeniti dejansko stanje glede delovne nezgode. Ta je več tednov po nezgodi pripravil zapisnik o raziskavi nesreče pri delu, ki ni datiran in kateremu so priložene fotografije, ki ne prikazujejo objekta, kjer je prišlo do nezgode. Tožnik navaja, da je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo po vseh postavkah v nasprotju s sodno prakso. Tožnikovo zdravljenje je trajalo sedem let in sedem mesecev, zato bi moralo sodišče večjo težo dati načelu individualizacije odškodnine. Sodišče bi se moralo prvenstveno opreti na medicinsko dokumentacijo in šele nato na izvedensko mnenje. Upoštevati bi moralo, da je bil tožnik na 13 operacijah. Zdravljenje je bilo izredno dolgotrajno, v tem času pa je imel tožnik številne neprijetnosti, ki jih našteva v pritožbi. Tožnik je bil invalidsko upokojen 24. 5. 2016. Zaradi nezgode je tudi psihično zbolel. Sodišče ni upoštevalo vrste in intenzitete telesnih bolečin in strahu ter vseh neprijetnosti, ki jih je tožnik tekom zdravljenja utrpel, v povezavi z medicinsko dokumentacije po 17. 6. 2015 do zaključka zdravljenja. Tožniku bi moralo odmeriti celotno zahtevano odškodnino v višini 108.000,00 EUR, kar je minimum za sedem let zdravljenja. Tožnik zelo trpi zaradi skaženosti, kadar obleče kratke hlače in majico. Brazgotine na roki lahko zakrije le z rokavicami pozimi. Brazgotine poškodovane medenice in desne roke ter negibno desno zapestje pri okolici zagotovo zbujajo zanimanje in odpor. Sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo, da je bil tožnik zaradi trajnih posledic poškodb iz škodnega dogodka invalidsko upokojen. Zaradi tega ima negativno samopodobo, je pesimističen in zaskrbljen glede eksistence. Nasprotuje vštetju invalidnine pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode in valorizaciji nakazil prve toženke. Sodišče je pri odmeri odškodnine favoriziralo prvo toženko in drugega toženca ter odmerilo odškodnino, ki zelo odstopa od sodne prakse. Tožnik meni, da bi moralo sodišče iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku priznati vsaj dve povprečni mesečni plači na zaposlenega v RS za vsak mesec zdravljenja. Meni, da bi moralo sodišče v izreku sodbe odločiti, koliko znaša odmerjena odškodnina, koliko je bilo že plačanega in koliko je še treba plačati. Nepravilna je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, saj bi jih moralo sodišče priznati že od dneva škodnega dogodka (7. 11. 2008). Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka. Tožnik je namreč v razveljavljeni sodbi po temelju uspel v 80 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka in drugi toženec v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe tožnika v pritožbi in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo in upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je priložil pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016, o nadaljevanju zdravljenja po 18. 6. 2015 dalje (priloga A63). Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 23. 11. 2016 sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo tudi navedeni listinski dokazi. Po prejemu teh listin je sodišče prve stopnje zaslišalo sodni izvedenko za travmatologijo in pridobilo še pisno dopolnitev mnenja z dne 21. 2. 2017, v katerem se je opredelila do navedene medicinske dokumentacije, na katero tožnik ni podal pripomb. Pooblaščenec tožnika pa je na glavni obravnavi 17. 5. 2017 izrecno izjavil, da ni potrebno izvajati drugih, razen izvedenih dokazov.

7. Odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode temelji na določbah prvega in drugega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), po katerih ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek); kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (drugi odstavek). Glede tožnikovega prispevka so odločilna predvsem naslednja dejstva: - tožnik je bil pri drugemu tožencu kot pomožni delavec v krovstvu zaposlen že od leta 2005 ter je že vsaj tri leta opravljal krovska dela, kar pomeni, da je dobro vedel in bil seznanjen s tem, na kakšen način poteka delo na strehi; - tožnik je opravil izpit iz varstva pri delu in imel ustrezno zdravniško spričevalo; - do škodnega dogodka je prišlo po zaključku dela, ko se je tožnik spomnil, da je na strehi pozabil tubo silikonskega kita in kos pločevine ter se samoiniciativno povzpel na streho skozi okno na sprednji strani objekta; - drugi toženec ni dopuščal dela na strehi v deževnem vremenu ali če je bila streha mokra; - med opravljanjem dela na strehi ni deževalo, ko je tožnik šel iskat na streho pozabljen kos pločevine in tubo, pa je že deževalo in je bila streha mokra; - tožnik se ni povzpel na streho skozi okno na zadnji strani objekta, saj je bila ta pot na streho varnejša, niti ni uporabljal s strani nadrejenega A.A. pokazane "tehnike jemanja strešnikov ven"; - lestev oziroma varovalna oprema je bila na razpolago v vozilu, a je tožnik ni uporabil. 8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je k nastali škodi prispeval tožnik sam. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Do nezgode je prišlo po zaključku dela na strehi, potem ko je tožnik na strehi pozabil tubo s silikonskim kitom in kos pločevine. Zato na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da je tožnik za drugega toženca opravljal le pomožna dela. Način, na katerega se je tožnik lotil vzpenjanja in sestopa s strehe, predstavlja neskrbno ravnanje, ki je delno vzrok nastale škode. Čeprav je nadrejeni delovodja A.A. pred pričetkom del delavcem res rekel, da lestve ne potrebujejo, bi tožnik kot povprečno usposobljen delavec moral izbrati primernejši način in pri delu na višini poskrbeti za lastno varnost. Glede na stopnjo neskrbnosti ob upoštevanju ostalih okoliščin je zaključek o njegovem 30 % prispevku k nastali škodi pravilen, pritožbene navedbe tožnika, da ni prispeval k nastanku škode, pa so neutemeljene. V zvezi s tem se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1213/2011 z dne 1. 9. 2015, v kateri je bilo ugotovljen tožnikov prispevek k nastali škodi do višine 20 %, saj je bila ta sodba razveljavljena s sklepom opr. št. Pdp 115/2016 z dne 14. 7. 2016. Pritožbeno sodišče se v razveljavitvenem sklepu ni opredelilo do pravilnosti ocene sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.

9. Pritožba nadalje izpodbija pravilnost uporabe načela individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ta ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja škodnih posledic, kar terja načelo individualizacije odškodnine. To načelo predstavlja le korektiv drugemu - enako pomembnemu načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, na podlagi katerega je treba ugotovljene škodne posledice vrednotiti v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je le tako zadoščeno zahtevi za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ta primerjava pa potrjuje ustreznost umeščenosti tožniku odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za primerljive škode.

10. Tožnik je 7. 11. 2008 pri padcu z višine približno 3 m utrpel poškodbe izpahnjenega zdrobljenega zloma spodnjega dela desne koželjnice, odlom - odkrušenje levega krila črevnice, udarnino in odrgnino levega komolca, posledica poškodbe pa je posttravmatska stresna motnja.

11. Iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval plačilo zneska 33.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je odmerilo odškodnino v višini 23.000,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v okviru odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni bilo upoštevano, da je bil tožnik podvržen trinajstim operativnim posegom, saj je sodna izvedenka za področje travmatologije v mnenju pojasnila, da je tožnik imel šest operativnih posegov. Tožnik je bil hospitaliziran šestkrat, in sicer vsega skupaj 30 dni. Hude telesne bolečine je trpel trideset dni. Eno leto je nato trpel lahke bolečine, ki so bile sprva stalne, nato občasne, pri čemer bo lažje bolečine občasno trpel tudi v bodoče. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ovrednotilo številnih nevšečnosti, ki jih je tožnik prestal zaradi poškodbe. Sodišče je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljevalo tako z ugotovitvami sodnih izvedenk kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem v 23. točki obrazložitve obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Tudi ob upoštevanju približno sedem let in pol trajajočega zdravljenja, ki je bilo zaključeno 24. 5. 2016, odmerjena odškodnina v znesku 23.000,00 EUR (21,78 povprečnih mesečnih neto plač v RS) ustrezna, oziroma nikakor ni premajhna.

12. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu do zahtevanega zneska 19.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. VIII Ips 315/2015 prisodilo odškodnino 6.000,00 EUR za strah tožniku, ki je utrpel neprimerno hujšo poškodbo, kot tožnik: zaradi narave in teže poškodb je bil v strahu za življenje in izid zdravljenja ves čas zdravljenja, strah je občasno prehajal v grozo, ker je bilo že ob prvem pregledu ugotovljeno, da je poškodba hrbtenice izredno huda in je bilo jasno, da bo imela hude trajne posledice (tožnik je zaradi nje paraplegik). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da za intenzivni kratkotrajni strah, ki ga je tožnik prestal ob samem padcu, in za dalj časa trajajoč intenziven sekundarni strah, odmerjena odškodnina v znesku 5.000,00 EUR nikakor ni prenizka.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da dosojena odškodnina za skaženost v višini 2.100,00 EUR oziroma 1,99-kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v času odločanja sodišča prve stopnje ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Pri tem je ustrezno upoštevalo tudi subjektivno doživljanje tožnika. Obseg te oblike škode in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin nista tolikšna, da bi utemeljevala odškodnino v zahtevanem znesku 9.000,00 EUR.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeriti odškodnino v zahtevanem znesku 54.000,00 EUR. Sodišče je upoštevalo duševne bolečine, ki jih je tožnik opisal, izvedenki pa sta jih v svojem mnenju objektivizirali. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča, povzetimi v 25. točki obrazložitve. Tudi ob upoštevanju dejstev, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da dosojeni znesek 35.000,00 EUR oziroma 33,15-kratnik povprečne mesečne neto plače v RS ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče pravilno upoštevalo tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovilo, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko negmotne škode. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere torej. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Invalidnina se kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine. Zmanjšanje odškodnine iz tega naslova je torej zakonsko dopustno in so nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

15. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe najprej ugotoviti višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in zneske delnih plačil prve toženke ter nato odločiti o dolgovanem znesku, saj po določbi 324. člena ZPP izrek obsega le odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo.

16. V zvezi z neustreznostjo dosojene odškodnine tožnik zgolj pavšalno navaja, da odmerjena odškodnina po posameznih postavkah ni skladna z obstoječo sodno prakso. Pri tem ne navaja odločb, ki naj bi dokazovale drugačno sodno prakso. Odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odseva razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tudi celotna odmerjena odškodnina z upoštevanjem invalidnine v znesku 60.100,00 EUR (približno 57 povprečnih mesečnih neto plač v RS v času sojenja) je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (glej npr. odločbi II Ips 170/2011 in II Ips 155/2015), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odmeriti odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini vsaj dveh povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS za vsak mesec zdravljenja, saj za takšno stališče v določbi 179. člena OZ ni pravne podlage. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podlage za vštevanje delnih plačil in za revalorizacijo že plačane odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je treba med postopkom plačano akontacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo valorizirati. Pravno podlago za valorizacijo pred ali med pravdo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Z odmero odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe se zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti, pri čemer je treba na enak način, torej z valorizacijo, upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ).

18. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je zamuda nastala sočasno z nastankom škodnega dogodka oziroma z dnem vložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka. Do zamude namreč ni moglo priti pred zapadlostjo tožnikove odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja. Škoda je tožniku nastajala še med samim tekom spora do zaključka zdravljenja 24. 5. 2016. Zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od 25. 5. 2016 dalje.

19. Tožnik se v pritožbi glede odločitve o stroških postopka neutemeljeno zavzema, da bi se pri uspehu v tem sporu upoštevala posebej temelj in posebej višina tožbenega zahtevka. Za takšen način izračunavanja uspeha namreč v določbah ZPP ni pravne podlage, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela (prim. z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 250/1999 z dne 15. 3. 2001, Pdp 479/2012 z dne 30. 11. 2012, in opr. št. Pdp 1624/2014 z dne 15. 4. 2015). Odločilno je načelo končnega uspeha, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je v razveljavljeni sodbi po temelju uspel v 80 %.

20. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Prva toženka in drugi toženec sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj vlogi nista bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve, zato ju ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).