Jedro

Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.

Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) ugodilo toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 15. 12. 2022, izdano začasno odredbo razveljavilo in tožnikov primarni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), (2) zavrnilo tožnikov podredni predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj se toženki prepove odtujitev ali obremenitev njenega 100 % poslovnega deleža v družbi A. d. o. o. (prepoved pa vpiše v sodni register) in na podlagi katerega naj se toženki kot direktorici navedene družbe pod grožnjo denarne kazni v znesku 10.000 EUR prepove odtujevati ali obremenjevati nepremičnine družbe (prepoved pa vpiše v sodni register) (II. točka izreka), ter (3) zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 25. 1. 2023, na podlagi katerega naj se toženki kot direktorici družbe A. d. o. o. pod grožnjo denarne kazni v znesku 10.000 EUR prepove odtujevati, obremenjevati ali kako drugače razpolagati s celotnim premoženjem družbe (prepoved pa vpiše v sodni register) (III. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo z vsebino, kot izhaja iz podrednega predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožnik trdi, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so ta dejstva v medsebojnem nasprotju. Sodišče je štelo, da je verjetno izkazano, da je poslovni delež v družbi A. d. o. o. predmet skupnega premoženja, glede predpostavk ? nevarnosti ali neznatne škode, pa je štelo, da nista izkazani. Sodišče je nekritično sledilo toženkinim navedbam, da je s prodajo vozila Lexus zgolj reševala likvidnostne težave družbe. Tožnik je z listinami izkazal, toženka pa niti ni prerekala, da se tovrstna vozila prodajajo od 35.000 EUR dalje. Toženka ni izkazala, da bi kupnino porabila za plače zaposlenim. Obvestilo banke o neodobritvi posojila je prejela 12 dni po prodaji vozila. Prodajo vozila (najmanj 15.000 EUR) pod tržno ceno ni mogoče šteti za dejanje, ki je v interesu družbe. S tem dejanjem je toženka oškodovala družbo za najmanj 15.000 EUR. S tem, ko je nameravala pridobiti posojilo za družbo A. d. o. o., je želela zgolj finančno izčrpati družbo in povečati njeno zadolženost. Če bi reševala likvidnostne težave družbe zaradi posledic krize Covid-19, bi posojilo pridobila že v začetku krize, ko so bile obrestne mere bistveno nižje. Ravnanja toženke kot direktorice družbe kažejo na nevarnost, da bo z nadaljnjimi razpolaganji zmanjšala vrednost družbe A. d. o. o., in da lahko odsvoji tudi poslovni delež. Ravnanj toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenih ravnanj kot direktorice družbe. Za učinkovito uveljavljanje terjatve je nujno, da se toženki prepove razpolaganje z vrednejšim premoženjem družbe. Pridobitev poslovnega deleža v letu 2003 je za toženko predstavljalo darilo, in sicer darilo, ki je glede na višino kupnine presegalo standard običajnega darila. Kupnino za nakup je v celoti zagotovil tožnik iz svojega posebnega premoženja - v letu 2003 je prodal družbo B. d. o. o., poleg tega je že pred začetkom zunajzakonske skupnosti s toženko razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi. Toženka ni imela praktično nobenih sredstev za preživljanje. Z ničemer ni izkazala, kako naj bi v letu 2003 financirala nakup poslovnega deleža (pavšalna je njena navedba, da je takrat delala kot natakarica v čajnici). Izvršba v letu 2008 je grozila le toženki, ne družbi A. d. o. o. (izvršba bi posegla na toženkino premoženje, ne na premoženje družbe). Pridobitev 30 % poslovnega deleža v letu 2003 je bilo darilo, kar pojasnjuje povratni prenos deleža v letu 2008. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da toženka nanj prenese 100 % poslovni delež v družbi A. d. o. o. Zahtevek, s pravno podlago v 110. členu DZ2, temelji na trditvah, da je bil poslovni delež predmet darila in da je tožnik zaradi razpada zunajzakonske skupnosti s toženko upravičen do njegove vrnitve. Po podrednem tožbenem zahtevku je 100 % poslovni delež v družbi A. d. o. o. skupno premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev (67. člen DZ), pri čemer je tožnikov delež na tem premoženju 80 %, toženkin pa 20 %.

6. Sledeč tožnikovemu predlogu je sodišče prve stopnje 15. 12. 2022 izdalo sklep, s katerim je toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev njenega 100 % poslovnega deleža v družbi A. d. o. o. (v presežku - da se družbi A. d. o. o. prepove odtujitev in obremenitev treh nepremičnin, je predlog zavrnilo). Odločitev je temeljila na ugotovitvah, da je z verjetnostjo izkazan obstoj terjatve po primarnem tožbenem zahtevku in da obstaja nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Na podlagi toženkinih ugovornih navedb je presodilo drugače, in sicer, da terjatev po primarnem tožbenem zahtevku ni verjetno izkazana, kar je vodilo v razveljavitev začasne odredbe in zavrnitev predloga za zavarovanje terjatve po primarnem tožbenem zahtevku. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo tudi o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja terjatve po podrednem tožbenem zahtevku.3 Predlog je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je obstoj terjatve po podrednem tožbenem zahtevku sicer izkazan, ni pa izkazana nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Tožnikovo navedbo o neznatni škodi (za toženko) v primeru prepovedi razpolaganja je označilo za pavšalno navrženo, navedb, ki bi omogočale tehtanje neugodnih posledic za eno oziroma drugo pravdno stranko, pa tožnik ni podal. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe z dne 25. 1. 2023 je utemeljena z enakimi razlogi.

7. Terjatev po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku je nedenarna. Za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ4). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).

8. Iz relevantnih določb DZ izhaja, (1) da je zunajzakonska skupnost, ki je glede pravnih posledic po DZ izenačena z zakonsko zvezo, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 4. člena DZ), (2) da so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev, ter tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ), (3) da je posebno premoženje vsakega od zakoncev tisto, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze (prvi odstavek 77. člena DZ), in (4) da običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala pred sklenitvijo zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze, ni treba vračati, če so v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca, druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca, pa se morajo vrniti, razen če se zakonca dogovorita drugače v obliki notarskega zapisa (prvi in drugi odstavek 110. člena DZ).

9. Glede predmeta tožbenega zahtevka je bilo s stopnjo verjetnosti ugotovljeno naslednje dejansko stanje: Tožnik in toženka, ki sta bila v obdobju od 19. 4. 1999 do 2. 5. 2022 zunajzakonska partnerja, sta na podlagi dveh pogodb o prodaji poslovnega deleža z dne 14. 4. 2003 kupila poslovni delež v družbi A. d. o. o. (tožnik je pridobil 70 % poslovni delež, toženka pa 30 % poslovni delež). Tožnik ni izkazal, da bi nakup financiral s sredstvi svojega posebnega premoženja (ni predložil listin, ki bi izkazovale zatrjevano prodajo poslovnega deleža v družbi B. d. o. o.). Ker je bila toženka v tem času zaposlena, je verjetneje, da je bil nakup opravljen s sredstvi skupnega premoženja. Toženka je na podlagi pogodbe o odstopu poslovnega deleža z dne 5. 9. 2008 svoj 30 % poslovni delež v omenjeni družbi (proti plačilu 2.628,90 EUR) odstopila tožniku. Razlog za odstop poslovnega deleža je bila izvršba, ki je grozila toženki. Tožnik je v letu 2010 z družbo A. d. o. o. sklenil pogodbo o konverziji terjatev v poslovni delež in jo dokapitaliziral (pogodba o prevzemu vložka povečanega osnovnega kapitala), vendar ne s sredstvi, ki bi predstavljala njegovo posebno premoženje. Posojila družbi predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je na podlagi pogodbe o odstopu poslovnega deleža z dne 13. 6. 2013 del svojega poslovnega deleža (51 %) v družbi A. d. o. o. (proti plačilu 44.389,08 EUR) odstopil toženki. Dve leti kasneje (19. 8. 2015) ji je na podlagi pogodbe o brezplačni odsvojitvi poslovnega deleža podaril 49 % poslovni delež v družbi.

10. Za darilo med zunajzakonskima partnerjema gre, ko eden od njiju podari drugemu nekaj iz svojega posebnega premoženja. Po naravi stvari je izključeno, da bi nekaj, kar je skupno premoženje, predstavljalo darilo med zunajzakonskima partnerjema (ali obratno). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so razlogi v prid resničnosti dejstva, da poslovni delež v družbi A. d. o. o. ne predstavlja darila, ki bi ga morala toženka tožniku vrniti, močnejši oziroma številčnejši od razlogov v prid neresničnosti tega dejstva. Glede na pritožbeno tezo, da je toženka v letu 2003 postala imetnica 30 % poslovnega deleža na podlagi darila, ki ga je tožniku leta 2008 vrnila, so po presoji pritožbenega sodišča odločilne (in v pritožbenem postopku neprerekane) ugotovitve glede pravno poslovnih razpolaganj v letih 2013 in 2015: - da je bil prenos 51 % poslovnega deleža v letu 2013 (glede na določilo pogodbe, da tožnik potrjuje prejem kupnine) odplačen (manj verjetno je, da gre za navidezen posel, ki prikriva darilo), in - da nagib za obdaritev v letu 2015 ni bila "vera v dosmrtno skupno življenje", temveč želja pravdnih strank, da tožnik - družbenik v družbi (C. d. o. o.), v kateri se je odvijal sovražni prevzem, ni lastniško povezan z družbo A. d. o. o. Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.5

11. Glede podrednega tožbenega zahtevka (in podrednega predloga za izdajo začasne odredbe) je sodišče prve stopnje presodilo, da vsi sklenjeni pravni posli izvirajo iz obdobja trajanja zunajzakonske skupnosti, zato je, v odsotnosti dokazov, da so bili posli financirani iz sredstev posebnega premoženja, verjetneje, da je poslovni delež v družbi A. d. o. o. skupno premoženje pravdnih strank. Presojo je treba razumeti v luči zakonske domneve zakonitega premoženjskega režima (65. člen DZ). Za zakonca velja zakoniti premoženjski režim (to je režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega zakonca - 66. člen DZ), razen če se o vsebini premoženjskega režima dogovorita s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. V tem primeru velja za njiju pogodbeni premoženjski režim.

12. Toženka je kot direktorica družbe A. d. o. o. prodala vozilo znamke Lexus, ki je bilo v lasti družbe, za 20.000 EUR, pri čemer je bila njegova tržna vrednost vsaj za 15.000 EUR višja. V prodaji vozila pod njegovo tržno vrednostjo je sodišče prve stopnje najprej prepoznalo nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (sklep o začasni odredbi z dne 15. 12. 2022). Kasneje je na podlagi ugovornih navedb stališče spremenilo, kar je v izpodbijanem sklepu jasno in prepričljivo obrazložilo. Ugotovitev o neobstoju nevarnosti je dokazno podprta, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo toženki, da je s prodajo vozila Lexus reševala likvidnostne težave družbe A. d. o. o. Prodaja vozila časovno sovpada s predloženo korespondenco z banko, iz katere izhaja, da je banka 7. 10. 2022 družbo A. d. o. o. obvestila, da ji lahko odobri 30.000 EUR limit pod pogojem, da je limit zavarovan z denarnim depozitom v enaki višini (priloga A44). Banka je 28. 11. 2022 družbo A. d. o. o. obvestila, da ji do razrešitve obravnavane tožbe ne more odobriti novega financiranja (banka si je premislila, ker jo je tožnik obvestil o sporu s toženko, priloga A45). Življenjsko prepričljivo in skladno s predloženo korespondenco je toženkino pojasnilo, da je vozilo prodala v obdobju, ko še ni prejela (pozitivnega) odgovora banke, oziroma da do prodaje 9. 11. 2022 ni prejela pozitivnega odgovora banke. Okoliščina, da ni predložila dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je kupnino za vozilo porabila za plače zaposlenim, njenemu pojasnilu ne jemlje verodostojnosti. Tudi glede na toženkino vpetost v gostinski del poslovanja družbe se zdi prepričljivejša njena teza o ravnanju v korist družbe. Prodaja vozila, s katero je toženka kot direktorica družbe A. d. o. o. (verjetno) reševala likvidnostne težave družbe, ne predstavlja nevarnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker toženka (v imenu družbe) ni pridobila bančnega posojila, je brezpredmetna pritožbena navedba, da bi morala posojilo pridobiti v času nižjih obrestnih mer. Tožnik v tej fazi postopka ni uspel izkazati konkretne nevarnosti, da toženkina ravnanja izkazujejo namero oškodovanja oziroma finančnega izčrpavanja družbe, nevarnosti, da bo toženka razpolagala s svojim poslovnim deležem, pa ni niti zatrjeval.6

13. Pritožnik glede ugotovitev o neobstoju drugih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni podal konkretiziranih navedb. Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je navedbo, da toženki zaradi začasne odredbe ne bo nastala ireverzibilna škoda, šteti za neprerekano dejstvo. Toženka v ugovoru zoper začasno odredbo ni podala navedb v tej smeri, ker je izdana začasna odredba temeljila na predpostavki iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa na predpostavki iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

14. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo postopkovnih (grajanih ali uradno upoštevnih) kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15. Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017, s spremembami in dopolnitvami. 3 Ker je bil z izpodbijanim sklepom primarni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, je "oživel" podredni predlog , ki ga je tožnik podal sočasno s primarnim predlogom. 4 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami. 5 Glej sklepa II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017 in II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019 ter sodbo VSL I Cp 1444/2021 z dne 25. 10. 2021. 6 Šele v pritožbi je nevarnost razpolaganja s premoženjem družbe povezal z nevarnostjo razpolaganja s poslovnim deležem.