Jedro

Glede na dikcijo 6. člena ZPPVS je vpis v evidenco verskih skupnosti mogoč samo v primeru, da gre za versko skupnost. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je v zvezi z vlogo za vpis v evidenco delujočih verskih skupnosti ugotavljala, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost in s tem ugotavljala, ali gre za versko skupnost. V zvezi s kriteriji pri presoji, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost, se sodišče sklicuje na stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem verskih skupnosti zavzelo ESČP v sodbi Hasan in Chaush v. Bolgarija z dne 26. 10. 2000 (Application no. 30985/96) v paragrafu 62, v katerem je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur in sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. ESČP v navedeni sodbi s tem v zvezi izpostavlja tudi verske obrede, ki imajo za vernike sveti pomen oziroma vrednost, kolikor jih vodijo verski voditelji oziroma duhovniki v skladu s pravili vere. Za obstoj pravnega interesa mora biti izkazano (v dvomu je dokazno breme na tožniku), da bi ugoditev tožbi za tožnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si bo na ta način izboljšal svoj pravni položaj. Prvotožnik pa niti ne pove, v čem bi ugoditev predmetni tožbi zanj kot fizični osebi (in ne kot zakonitemu zastopniku A.A.A.) pomenila določeno pravno korist. V tem postopku se namreč varujejo pravni interesi A.A.A. in ne njenih posameznih članov.

Izrek

1. Tožba prvotožeče stranke se zavrže. 2. Tožba drugotožeče stranke se zavrne.

3. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se Verska skupnost A.A.A. (drugotožeča stranka) ne vpiše v evidenco delujočih verskih skupnosti. V obrazložitvi odločbe navaja, da na podlagi prijave v skladu s 3. členom Sklepa o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (sklep, Uradni list RS, št. 72/93) lahko vpiše versko skupnost v evidenco v Sloveniji delujočih verskih skupnosti, s tem pa ta pridobi pravno osebnost. Poudarja, da glede na ustavno zagotovljeno versko svobodo ne more zavrniti vpisa na podlagi nestrinjanja z vsebino nauka posamezne verske skupnosti, kljub temu pa mora pred vpisom preveriti, ali sploh gre za versko skupnost (in ne morda npr. za gospodarsko družbo) in ali delovanje verske skupnosti kot pravne osebe ne bi kršilo zakona ali ustave. Zaključek, da se vpis v evidenco verskih skupnosti zavrne, če se ugotovi, da subjekt, ki se želi prijaviti kot verska skupnost, ne opravlja verske dejavnosti, izhaja iz gramatikalne in logične razlage 6. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (ZPPVS, Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 22/91), po katerem se pri pristojnem organu prijavijo le verske skupnosti, ne pa tudi drugi subjekti. ZPPVS pa ne vsebuje definicije "verske skupnosti". Gre zgolj za nedoločen pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru vsebinsko določiti. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je zahtevi za registracijo A.A.A. priložen statut, zapisnik ustanovnega zbora z osmimi pristopnimi izjavami, osnove verovanja, obredje in prazniki ter verski pouk A.A.A. V osnovah verovanja je navedeno, da člani A.A.A. verujejo, da je najosnovnejši princip človeškega bivanja princip pravice do enakih možnosti. Po mnenju tožene stranke je pogoj za to, da se neko skupnost lahko šteje za versko skupnost, da je njeno učenje mogoče šteti za vero, torej da je njena dejavnost verska. Poudarja, da je dejstvo, ali gre v primeru A.A.A. za vero oziroma religijo, presojala na podlagi filozofskih in socioloških kriterijev. Vendar po nobenem od teh kriterijev nauka A.A.A. ni mogoče opredeliti kot vero oziroma religijo. Kriteriji, ki jih filozofija religije pripisuje religiji, so vizija človeka, ki ima posebno dispozicijo, ki jo lahko imenujemo religijska; obstoj sklopa sistemov, ki povezuje človeško z "onostranskim", "nesvetnim", presežnim ipd., značilen pa je za sveto kot simbolno področje; skupnost, ki z obredi opravlja te povezave z "onostranskim" in duhovno oblikuje in usposablja ljudi; sveta zgodovina, v kateri se kaže religijsko življenje in je drugi pol od eshatologije, na katero je naravnano religijsko upanje; religijska izkušnja, katere osnovni vzorec je molitev (z vidika posameznika) in obred (z vidika skupnosti) ter sklicevanje religijske vere na določeno tradicijo, ki ima avtoriteto, s katero daje veri legitimnost. Tožena stranka zaključuje, da v nauku A.A.A. ni zaslediti vizije človeka s posebno religijsko dispozicijo; ni za religijo bistvenega sistema povezave človeškega z onostranskim, presežnim, svetim - A.A.A. ne pozna simbolov (7. člen statuta), ki so v religijskem kontekstu eden bistvenih elementov za povezovanje človeškega s presežnim; ni mogoče razbrati, da bi A.A.A. opravljala obrede z namenom povezovanja ljudi z "onostranskim"; ni svete zgodovine in tradicije, ker ni vere v onostranstvo - nauk tudi ne vsebuje eshatologije, na katero bi se navezovalo religijsko upanje; ni pojma molitev in obred in ni mogoče ugotoviti, da A.A.A. kakšen praznik sploh praznuje kot skupnost (torej z obredom); ni sklicevanja na nobeno znano versko tradicijo - najosnovnejši princip človeškega bivanja je po mnenju A.A.A. "pravica do enakih možnosti". Tako tožena stranka ugotavlja, da A.A.A. ne ustreza nobenemu kriteriju, ki jih filozofija religije pripisuje religiji. Dalje navaja sociološke značilnosti religije, in sicer: verovanje v sile, ki presegajo normalno čutno zaznavo; verovanje, da te sile neposredno vplivajo na naravni in družbeni red, ki so ju tudi ustvarile; verovanje, da so/bodo v nekem (preteklem, sedanjem, prihodnjem) trenutku v človeške zadeve posegle nadnaravne sile; verovanje, da nadnaravne sile nadzorujejo in upravljajo človeško zgodovino in usodo; verovanje, da je človekova usoda v tem in naslednjih življenjih odvisna od njegovega razmerja s temi silami; verovanje, da ima posameznik kljub nadzoru nad njegovo usodo možnost vpliva (s predpisanim obnašanjem) na sedanje ali prihodnje življenje, vendar nauk A.A.A. nima nobene od navedenih značilnosti; predpisani individualni in skupinski obredi - iz gradiva je razbrati, da eminenca A.A.A. predpiše določene obrede, ni pa jasno, kakšne, sicer pa naj bi člani praznovali tudi praznike drugih verskih skupnosti in državne praznike, kar pa niso obredi A.A.A. Nadaljnja sociološka značilnost religije so določeni postopki, s katerim lahko posamezniki ali skupine te nadnaravne sile prosijo za pomoč, česar v nauku A.A.A. ni zaslediti. V določenih okoliščinah se zahteva simbolno izražanje pokorščine, poslušnosti, hvaležnosti, spoštovanja, vdanosti - ti elementi konstituirajo čaščenje, v nauku A.A.A. pa pojma čaščenja ni zaslediti. Jezik, določeni objekti, kraji, zgradbe in letni časi so še posebej povezani z nadnaravnimi silami in lahko sami postanejo objekt čaščenja, česar v nauku A.A.A. ni mogoče zaslediti. Prav tako v nauku A.A.A. ni zaslediti sledečih socioloških značilnosti religije: obeleževanje spomina na dogodke iz tuzemskega življenja božanstev, prerokov in pomembnih učiteljev ob določenih priložnostih, s praznovanjem, romanjem in pokoro (post), zaukazanost jasnih moralnih pravil pripadnikom, zahteva po trajni predanosti in vseživljenjski vdanosti (pobožnost), moralna ekonomija nagrad (za zasluge) in kazni (za storjene napake). Tako tožena stranka zaključuje, da A.A.A. ne ustreza nobenemu kriteriju, ki jih sociološka znanost pripisuje religiji. Sicer pa pripominja, da je že iz vloge razvidno, da učenje A.A.A. ni vera, kajti v opisu verskega pouka A.A.A. je zapisano, da tudi verska pripadnost "nujno popači pravilen pogled na enake možnosti". Skladno s tem učenjem bi tudi pripadnost A.A.A., kolikor bi šlo za versko skupnost, pomenila negacijo njenega nauka. A.A.A. kot verska skupnost svojega namena tako nujno ne bi mogla izpolnjevati. Tožeči stranki v tožbi navajata, da bi morala tožena stranka odločbo o vpisu v evidenco izdati čimprej, najpozneje pa v enem mesecu, odkar je prejela popolno vlogo za začetek postopka oziroma kolikor je bilo potrebno izvesti ugotovitveni postopek, največ v roku dveh mesecev od prejema popolne vloge. Ker je od trenutka, ko je tožena stranka prejela popolno vlogo, preteklo pol leta, sta vložili pritožbo zaradi molka organa na organ druge stopnje, to je Vlado RS. Po več kot mesecu dni od prejema pritožbe je bilo v telefonskem pogovoru s toženo stranko rečeno, da pritožba drugostopnemu organu ni bila predložena ter da jo je tožena stranka prekvalificirala v poziv k čimprejšnji izdaji odločbe, kar je nezakonito in negira pravno varnost strank. S tem v zvezi predlagata zaslišanje prvotožnika. Izpodbijata predvsem razloge, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev. Menita, da tožena stranka ne more zavrniti registracije skupine oseb, ki se želijo registrirati kot verska skupnost, četudi je očitno, da njihova dejavnost z religioznostjo nima nobene zveze. ZPPVS ne definira pojma verskih skupnosti in ne določa minimalnih kriterijev za njihovo ustanovitev, vendar pa to ne pomeni, da ima zato tožena stranka pravico o vsakem primeru posebej povsem arbitrarno odločati, ali ima določena verska skupnost, ki se želi registrirati, z vsebinskega vidika ustrezno religiozno naravo. Prepričani sta, da se je A.A.A. dolžna prijaviti pri toženi stranki zato, da bi pridobila pravno subjektiviteto, in ne zato, da bo tožena stranka s filozofskega in sociološkega vidika ocenjevala vsebino statuta in drugih aktov verske skupnost. Zaradi sistema ločitve cerkve od države namreč država ni pristojna preverjati vsebine religije določene verske skupnosti ali se do nje celo opredeljevati. Vse, kar je tožena stranka dolžna storiti v postopku registracije, je, preveriti ali načela verske skupnosti nasprotujejo oziroma ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Tako sta prepričani, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno tolmačila določila Ustave RS o enakosti pred zakonom in s tem neupravičeno posegla v ustavno in zakonsko določene pravice ter napačno interpretirala določila Ustave RS o ločitvi države in verskih skupnosti. Tožena stranka glede na obstoječo zakonodajo nima pravice izdati meritorne odločbe, temveč le potrdilo o vpisu verske skupnost v evidenco le-teh. Glede na veljavne pravne predpise si po mnenju tožečih strank vprašanja o religiozni naravi in/ali skupinskosti neke družbe sploh ne sme zastaviti. V nadaljevanju tožbe pojasnjujeta, da ne trdita, da "verska pripadnost" nujno popači pravilen pogled na enake možnosti, temveč da si ljudje enake možnosti v praksi predstavljajo v luči verske, rasne, strankarske ali kakšne druge pripadnosti. Dalje tudi navajata, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka sploh preverjala skladnost statuta A.A.A. z Ustavo RS in slovensko zakonodajo. Prav tako ni upoštevala, da znotraj strok, kot so filozofija religije, sociologija religije ipd., dejansko obstaja nešteto tolmačenj glede kriterijev značilnosti religij, zaradi česar so izbrani kriteriji sporni ter izrazito subjektivni. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj so konkretni kriteriji relevantnejši od npr. tistih, ki jih je postavil Marx, Weber, Durkheim idr.. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se Verska skupnost A.A.A. vpiše v evidenco delujočih verskih skupnosti pri toženi stranki ter da jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej odgovarja na navedbe tožeče stranke v zvezi z dolgotrajnostjo postopka do izdaje odločbe, in sicer da so tehtna pravna vprašanja, na katera je bilo treba odgovoriti, in s tem povezana zapletenost postopka v zvezi s skrbno presojo vloge in priloženega gradiva terjala določen čas, da je bilo mogoče sprejeti odločitev v zadevi. Sicer pa tožeči stranki v tožbi ne pojasnita, zakaj bi bila iz tega razloga odločba nezakonita ali nepravilna. Meni, da je v zadevi po pravilno izvedenem postopku pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter izdala materialnopravno pravilno zavrnilno odločbo. Ponavlja razloge izpodbijane odločbe, dodatno pa navaja, da niti ZPPVS niti kak drug zakon ne vsebuje določbe s pravno domnevo, da je vsako pisno vlogo, ki se deklarira kot prijava verske skupnosti, treba šteti za prijavo verske skupnosti. Tožena stranka je dolžna preveriti, ali sploh gre za versko skupnost že zato, da se oblika verske skupnosti ne bo zlorabila za opravljanje kakšne druge, na primer pridobitne gospodarske dejavnosti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2006 tožeči stranki še navajata, da je tožena stranka ravnala arbitrarno, ko je odrekla vpis v evidenco verskih skupnosti s prekoračitvijo pooblastila, ki ga ima skladno s sklepom ter s tem kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Odločitev pa je v nasprotju tudi z zadnjimi odločitvami Ustavnega sodišča RS, tako glede enakega pravnega varstva in nediskriminacije strank, krši pa tudi pravico do svobodne veroizpovedi in pravico združevanja. Poudarjata, da ZPPVS v 2. členu določa, da lahko občani svobodno ter v skladu s tem zakonom ustanavljajo verske skupnosti. Kolikor je imel zakonodajalec namen strožje urediti pogoje vpisa v evidenco verskih skupnosti, bi to lahko storil, vendar ni. ZPPVS namreč ne določa, da je tožena stranka upravičena kakorkoli ocenjevati in primerjati načela določene verske skupnosti s "splošnimi sociološkimi in filozofskimi načeli" po njeni samovoljni izbiri. Prepričani sta, da iz dosledne uporabe gramatikalne razlage 6. člena ZPPVS izhaja, da je naloga tožene stranke pri vpisu verske skupnosti v evidenco verskih skupnosti le administrativne narave. Dalje ugovarja, da je postopanje tožene stranke pri izbiri kriterijev "znanih stališč filozofije in sociologije religije" z namenom opredelitve pojma religije nestrokovno in nezakonito. Toženi stranki očitata nedoslednost, saj enkrat govori o definiciji verskih skupnosti, drugič pa o definiciji religije, kar sta dva popolnoma različna pojma. Versko skupnost je namreč mogoče definirati z objektivnimi kriteriji, kot na primer njeno število in čas obstoja, medtem ko je religioznost boj neoprijemljiv pojem, ki ga je zato mnogo težje ugotavljati, še posebej s strani nekoga, ki na tem področju ni strokovnjak. Navajata tudi, da se za vpis verskih skupnosti po letu 2004 uporablja strožje ali vsaj drugačne kriterije, kot se jih je uporabljalo za vpis v evidenco pred tem datumom. Pri tem se sklicujeta na mnenje Teološke fakultete, Univerze v B. v zadevi C.C.C., iz katerega je tožena stranka povzela razloge oziroma kriterije ter jih uporabila tudi v obravnavanem primeru. Prepričani sta, da je tožena stranka ravnala neustavno, ko je postavila vsebinski okvir aktov verskih skupnosti in tako omejila načine njihovega delovanja. Toženi stranki očitata tudi nezakonito in netransparentno delo. Nedopustno je namreč, da v posamezni vlogi odloča na podlagi pogojev, ki so vlagateljem neznani in skriti. Kljub temu, da je še pred podajo vloge kontaktirala s toženo stranko, namreč ni bila vnaprej seznanjena s kriteriji, ki jih tožena stranka upošteva pri presoji, ali naj versko skupnost vpiše v evidenco le-teh ali ne. Izpostavljata tudi, da sta k predlogu za vpis v evidenco verskih skupnosti predložili tudi dokumente o vsebini verovanja, verskih obredjih, verskem pouku in verskih praznikih, iz katerih izhaja, da A.A.A. opravlja versko dejavnost. Temeljni nauk A.A.A. je enaka možnost, ki jo ima vsak posameznik ne glede na njegovo versko, rasno, itd. pripadnost. Verujeta v položaj, v katerem ima posameznik enake možnosti ne glede na pripadnost, in hkrati verujeta, da kakršnakoli pripadnost ne sme posameznika prepričati v kaj drugega. Navajata tudi, da tožena stranka ne pove, zakaj se je naslonila na mnenje določenih oseb ter kakšna je njihova izobrazba. Ne more pa biti sporno, da je definicij religij zelo veliko, zato je izbira le ene vedno subjektivna. Tožena stranka v vlogi z dne 29. 1. 2007 odgovarja na ugovore tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi. Ponavlja svoja stališča iz izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo ter dodatno utemeljuje svoje stališče, ki ga je zavzela v izpodbijani odločbi. Tožeči stranki sta 16. 2. 2007 vložili še drugo pripravljalno vlogo, v kateri ponavljata svoja stališča iz predhodnih vlog in poudarjata, da je definicija religije, ki jo je uporabila tožena stranka, neobjektivna. Naslonila se je namreč na mnenje Teološke fakultete, ki vzgaja duhovnike krščanske vere, in katere predmetniki so usmerjeni k spoznavanju krščanstva, zaradi česar ga tožeči stranki zavračata kot pristransko. Odgovarjata tudi na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi glede nekaterih drugih nedoločnih pravnih pojmov in primerov, ki jih je navedla tožena stranka v svoji vlogi v podkrepitev svojih stališč. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v postopku ni priglasilo. Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 2. 2009 sta tožeči stranki spremenili tožbeni zahtevek tako, da primarno sodišču predlagata, da razveljavi izpodbijano odločbo in samo odloči tako, da se A.A.A. vpiše v evidenco, v tožbi postavljeni zahtevek pa obravnava podrejeno. Ravnanje tožene stranke označujeta kot arbitrarno in nečimrno. Menita namreč, da ni na toženi stranki, da presoja versko prepričanje. Njena naloga je le, da vpiše versko skupnost v evidenco le-teh, ne pa da presoja, kaj je verska skupnost. Mnenju Teološke fakultete, ki ji ga je sodišče vročilo skupaj z vabilom na narok, nasprotujeta. V zvezi z očitkom navedenega mnenja, da vera A.A.A. ne pozna nebes, kot primer navaja židovsko religijo, ki ne pozna onostranstva. Prepričani sta, da tožena stranka z izpodbijano odločbo krši ustavno pravico do veroizpovedi ter do enakosti pred zakonom. Glede očitka tožene stranke o pomanjkanju verovanja pa izpostavljata, da je tožena stranka registrirala D.D.D., za katero je značilno neverovanje. Poudarjata tudi, da želi zgolj pravico do obstoja kot verska skupnost in ne morda kot društvo. V zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 259/2007, na katero se sklicuje tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2009, pa navajata, da ni povezave med obema primeroma. Na istem naroku je tožena stranka glede navedbe tožečih strank o registraciji D.D.D. navedla, da so vse verske skupnosti v postopkih enako obravnavane ter da med njimi ni bilo nobene diskriminacije. K 1. točki izreka Tožbo prvotožeče stranke je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) je tožnik v upravnem sporu lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Po presoji sodišča z izpodbijano odločitvijo tožene stranke, ki je odločila, da se A.A.A. ne vpiše v evidenco delujočih verskih skupnosti, ni poseženo v pravice in pravne koristi prvotožeče stranke kot fizične osebe, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki mora biti podana ves čas postopka in je opredeljena v prvem odstavku 4. člena ZUS, ki določa, da je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je zaradi pravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Posledice odsotnosti pravnega interesa so opredeljene v 4. točki prvega odstavka 34. člena ZUS oziroma v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Za obstoj pravnega interesa mora biti tako izkazano (v dvomu je dokazno breme na tožniku), da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si bo na ta način izboljšal svoj pravni položaj. Prvotožeča stranka pa niti ne pove, v čem bi ugoditev predmetni tožbi zanj kot fizični osebi (in ne kot zakonitemu zastopniku A.A.A.) pomenila določeno pravno korist. V tem postopku se namreč varujejo pravni interesi A.A.A. in ne njenih posameznih članov. Kot že povedano pa ni izkazan neposreden interes prvotožeče stranke za vložitev predmetne tožbe. Poleg tega pa sodišče še pripominja, da iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je vlogo za vpis A.A.A. v evidenco delujočih verskih skupnosti vložil E.E. kot eminenca A.A.A., to je kot zakoniti zastopnik A.A.A. (18. člen Statuta A.A.A. in 3. točka Zapisnika ustanovnega zbora A.A.A. z dne 27. 2. 2006) in torej ne kot posameznik oziroma kot fizična oseba. Po presoji sodišča torej ni izkazan pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu prvotožeči stranki zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Zato je sodišče, ob upoštevanju gornjih določb ZUS in ZUS-1, njeno tožbo zavrglo. K 2. točki izreka Tožba drugotožeče stranke ni utemeljena. Med strankama ni spora o vsebini učenja A.A.A., ki izhaja iz osnov verovanja z dne 27. 2. 2006, predloženih k vlogi za vpis A.A.A. v evidenco verskih skupnosti pri toženi stranki, in sicer: člani A.A.A. verujejo, da je najosnovnejši princip človeškega bivanja princip pravice do enakih možnosti; vsi ljudje se rodijo, ne po svoji volji, v fizični svet in družbeno okolje, ki ga niso soustvarjali in za njegovo stanje niso odgovorni, kot absolutno enakopravni; verujejo, da je princip pravice do enakih možnosti za vse nadnaraven in tako osnoven, da je nad vsemi drugimi deističnimi in ateističnimi principi; v praksi in svojem življenju člani A.A.A. udejanjajo svojo vero v solidarnosti z vsemi drugimi verstvi in prepričanji, ki niso v nasprotju z osnovnim principom. Prav tako ni spora o obredju in praznikih A.A.A., ki so bili tudi priloženi k vlogi za vpis A.A.A. v evidenco verskih skupnosti, in sicer: obredje A.A.A. ni definirano kot enkraten dogodek oziroma dogodki, ampak kot stalnica življenja članov verske skupnosti; izjema so obredi, katere v cilju doseganja enakih možnosti predpiše eminenca A.A.A.; člani A.A.A. pa praznujejo praznik ustanovitve, ki je njihov temeljni praznik; priznavajo in praznujejo pa tudi praznike drugih verskih skupnosti, državne praznike, kot tudi pozitivne praznike bližnje preteklosti; pri čemer razpored praznikov za tekoče leto pripravi eminenca A.A.A.; dan ustanovitve vsak član, kot tudi simpatizerji A.A.A. praznujejo na svoj način; eminenca A.A.A. pa na ta dan skliče slovesno akademijo, na katero povabi člane kolegija A.A.A. Sporen pa je (ne)vpis A.A.A. v evidenco delujočih verskih skupnosti pri toženi stranki. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZPPVS je v Republiki Sloveniji zagotovljena svoboda izpovedovanja vere. Občani lahko svobodno in v skladu s tem zakonom ustanavljajo verske skupnosti (prvi odstavek 2. člena ZPPVS). Glede na določbo 6. člena tega zakona je ustanovitev in prenehanje delovanja verske skupnosti treba prijaviti komisiji Republike Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Na podlagi Sklepa Vlade RS o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (sklep, Uradni list RS, št. 72/93) je bila ustanovljena tožena stranka. Glede na zgoraj citirano dikcijo 6. člena ZPPVS se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je vpis v evidenco verskih skupnosti mogoč samo v primeru, da gre za versko skupnost. Tak zaključek po presoji sodišča izhaja iz gramatikalne in logične razlage določbe 6. člena ZPPVS. Po tej določbi se namreč pri pristojnem organu prijavljajo le verske skupnosti, ne pa tudi drugi subjekti (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. U 1902/2004-13 z dne 13. 12. 2005). Tako sodišče sodi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v zvezi z vlogo za vpis A.A.A. v evidenco delujočih verskih skupnosti ugotavljala, ali le-ta opravlja versko dejavnost in s tem ugotavljala ali gre za versko skupnost. Po povedanem ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da tožena stranka ne more zavrniti registracije skupine oseb, ki se želijo registrirati kot verska skupnost, četudi bi bilo očitno, da njihova dejavnost z religioznostjo nima nobene zveze. Ni pa utemeljen niti tožbeni ugovor, ki se nanaša ne kriterije, ki jih je tožena stranka uporabila pri presoji, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost. Pri tem se sodišče sklicuje na stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem verskih skupnosti zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi Hasan in Chaush v. Bolgarija z dne 26. 10. 2000 (Application no. 30985/96) v paragrafu 62, v katerem je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur in sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. Izpostavlja torej pravila verskih skupnosti, ki so božanskega oziroma božjega izvora, česar pri tožeči stranki ni zaslediti. ESČP v navedeni sodbi s tem v zvezi izpostavlja tudi verske obrede, ki imajo za vernike sveti pomen oziroma vrednost (sacred value), kolikor jih vodijo verski voditelji oziroma duhovniki v skladu s pravili vere. V primeru A.A.A. pa obredi niti niso definirani kot enkraten dogodek oziroma dogodki, z izjemo obredov, ki jih v cilju doseganja enakih možnosti predpiše eminenca A.A.A., pri čemer sodišče ugotavlja, da takšnih obredov tožeča stranka v svojih vlogah ne navaja. Sodišče ugotavlja, da enako stališče izhaja iz mnenja Teološke fakultete, ki mu tožeča stranka, razen načelnega nestrinjanja z njim, vsebinsko konkretno niti ne ugovarja. Ob upoštevanju navedenega ter ob tem, da člani A.A.A. verujejo, da je najosnovnejši princip človeškega bivanja princip pravice do enakih možnosti, kar po presoji sodišča predstavlja njihovo zavzemanje za univerzalne človekove pravice, ki so vsebovane že v Ustavi RS, tudi sodišče sodi, da A.A.A. ne opravlja verske dejavnosti. Zato je tudi po presoji sodišča ni mogoče vpisati v evidenco delujočih verskih skupnosti. Glede na povedano toženi stranki ni mogoče uspešno očitati, da je uporabila subjektivne in nestrokovne kriterije, kar zatrjuje tožeča stranka. Iz istega razloga sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je mnenje Teološke fakultete, ki ga je v postopku pridobila tožena stranka, pristransko. Tako po presoji sodišča niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic in določb Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zvezi z ugovorom prekoračitve roka za izdajo odločbe v upravnem postopku sodišče odgovarja, da gre za instrukcijski rok. Poleg tega pa tožeča stranka niti ne pove, v čem so bile zaradi kršitve navedenega roka prizadete njene pravice, tožbe zaradi molka organa (gre namreč za enostopenjski upravni postopek) pa tudi ni vložila, saj tega niti ne zatrjuje. Tako sodišče sodi, da prekoračitev roka za izdajo odločbe v obravnavani zadevi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Navedena zamuda namreč ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve. Sodišče pa zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da tožena stranka po letu 2004 uporablja strožje oziroma vsaj drugačne kriterije, kot jih je uporabljala za vpis v evidenco pred tem datumom, in pojasnjuje, da ustavno načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Torej tudi če bi bilo ugotovljeno, da je morebiti neko drugo stranko upravni organ nepravilno vpisal v evidenco verskih skupnosti, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Po vsem povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena ZUS-1 tožbo drugotožeče stranke zavrnilo. K 3. točki izreka Po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi s 16. členom ZUS je do povračila stroškov postopka upravičena tista stranka, ki je v upravnem sporu uspela. Ker tožeči stranki v sporu nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve stroškov postopka, zato je sodišče tovrstno zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.