Jedro

Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za leto 2014 v višini 65,76 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in mu izplačati ustrezni neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 prenehala nezakonito in da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu plačati zapadle plače, za vsak mesec za obdobje od februarja 2014 do izdaje sodbe nadomestilo plač in sicer od vsakomesečnega bruto zneska v višini 789,15 EUR odvesti predpisane davke in prispevke in neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2014 dalje do plačila vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi višji zahtevek od dosojenega zneska regresa za letni dopust za leto 2014 (723,39 EUR), ter zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa od 1. 7. 2014 (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka za tožečo stranko pa je dolžna plačati stroške 13,19 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 8 dni od dneva prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke in spregledalo, da je bil postopek odpovedi nezakonit in da je tožena stranka dokazno breme prevalila na delavca. Če namreč odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, mora delodajalec že v postopku odpovedi dokazati, kakšna navodila so bila kršena in kakšna je bila kršitev. Ker se tožena stranka pri zdravniku ni pozanimala, kakšna so bila njegova navodila tožniku, je odpoved pogodbe o zaposlitvi preuranjena in nezakonita. Tožena stranka je ravnala glede na svoje domneve, ne pa v skladu z dokazi, ki bi jih morala pridobiti, zato skuša dokazno breme prevaliti na delavca. Pomanjkljiv in nezakonit postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne more sanirati pred sodiščem. Ker je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za zaslišanje zdravnika, je posledično ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Četudi pa bi ga sodišče zaslišalo, njegova izpoved ne more nadomestiti pomanjkljivosti v postopku pri toženi stranki. S tem, ko je sodišče ugotavljalo, kakšna navodila je tožniku dal zdravnik, je ravnalo pristransko v korist tožene stranke in s tem skušalo sanirati njeno nezakonito odpoved. Tožena stranka v vabilu na zagovor ni vsebinsko obrazložila, da bi bil pri tožniku podan naklep ali malomarnost za očitane kršitve, tega pa ni tudi v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dogodek se ni zgodil v prostorih tožene stranke, tožnik pa je bil pod vplivom močnih zdravil. Ker sodba o tem nima razlogov, tožnik dejanskega stanja ne more preveriti. Poleg tega pa tožena stranka ni vsebinsko opredelila potrebe po izredni odpovedi, saj se ni opredelila do tega, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Po prepričanju tožnika bi bil opomin zadosten ukrep in ker se sodišče do teh tožnikovih navedb ni opredelilo, je odpoved nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot nepopolno zavrže, saj ne vsebuje pritožbenih razlogov. Nadalje pa navaja, da je neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ob tem pa še poudarja, da se tožeča stranka glede regresa za letni dopust ni pritožila, da se do tega zahtevka ne opredeljuje oziroma se v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje jasne razloge o odločilnih dejstvih in da si ti med seboj niso v nasprotju, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot transportni delavec in da je bil od 8. 1. 2014 do 14. 2. 2014 v bolniškem staležu. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 15. 1. 2014 izhaja, da mora biti tožnik v času odsotnosti z dela doma, odsotnost z doma pa je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Tožnik je dne 17. 1. 2014 odšel na A. in se v popoldanskem času zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca B.B. in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja (C. Ulica 33A, D.). Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 13. 2. 2014 iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je huje kršil svoje delovne obveznosti in sicer 1. odstavek 15. člena in 19. člen Pravilnika o delovnem redu in disciplini tožene stranke v zvezi s 23. členom pogodbe o zaposlitvi in razloga po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočila zagovor in da je odpoved zakonita, zato je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke in tudi zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Prav tako pa je tudi pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust nad dosojenim zneskom v sorazmernem delu, glede na trajanje njegove zaposlitve v letu 2014 do vključno 14. 2. 2014 glede na določbi 131. člena in 1. odstavka 161. člena ZDR-1, po katerih je delodajalec dolžan delavcu izplačati regres za letni dopust v višini minimalne plače najkasneje do 1. 7. tekočega leta, v primeru, da delavcu delovno razmerje preneha med koledarskim letom, pa je upravičen do 1/12 minimalne plače t.j. 65,76 EUR od vtoževanih 789,15 EUR.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, zato skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena dodaja:

9. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo navedbam tožene stranke. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je dokazno breme, da jo odpovedni razlog utemeljen in odpoved pravočasna na njej. To je sodišče prve stopnje v postopku preverilo in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izredna odpoved zakonita. Tožena stranka je svoje trditve, da je tožnik v času bolniškega staleža brez dovoljenja osebnega zdravnika zapustil kraj bivanja, dokazala. To je utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, s tem ravnanjem pa je tožnik kršil tudi svoje pogodbene obveznosti. Fizični napad na sodelavca B.B.a je vsekakor kršitev 19. člena Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom, kar je utemeljen odpovedi razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1, saj je tudi v tem primeru tožnik kršil svoje pogodbene obveznosti.

10. V zvezi s tožniku očitanima kršitvama pritožbeno sodišče poudarja, da ni pomembno, da ju tožnik ni storil na delovnem mestu, saj ju je storil v zvezi z delom, ki ga je opravljal pri toženi stranki, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža z že izvedenimi dokazi (vpogled v odločbo ZZZS in izpoved tožnika), je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo zaslišati tudi tožnikovega zdravnika. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da tožnik ni imel odobritve, da lahko v času bolniškega staleža zapusti kraj bivanja. Iz vabila na zagovor (B1) je razvidno, da se tožniku očita naklepna kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. in 8. alineja 110. člena ZDR-1), to pa izhaja tudi iz izredne odpovedi. Neupravičen je tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka ni vsebinsko opredelila potrebe po izredni odpovedi, saj iz izredne odpovedi izhaja, da tožnik ne more več delati v istem kolektivu s sodelavcem, ki se zaradi njega počuti ogroženega.

12. Tožnik se na zavrnitev tožbenega zahtevka po izplačilu regresa za letni dopust nad dosojenim zneskom pritožuje le pavšalno, zato je pritožbeno sodišče ta del presojalo le po uradni dolžnosti.

13. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z njim (glede na denarni del zahtevka) k odločitvi ni bistveno pripomogla, stroške, ki so ji nastali zaradi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa krije sama zato, ker gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerih delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).