Jedro

Ime oziroma označba kaznivega dejanja po 1. odst. 240. čl. KZ je ponareditev ali uničenje poslovnih listin in ne ponarejanje listin, kot je to navedeno v izpodbijani sodbi, vendar je iz analize izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je šlo za očitno pisno pomoto v poimenovanju oziroma označbi kaznivega dejanja po 1. odst. 240. čl. KZ. V opisu dejanja so namreč na način, predpisan v 2. točki 1. odst. 269. čl. KZ, konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odst. 240. čl. KZ, obrazložitev izpodbijane sodbe pa ponuja odločitev o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe, to pa je kaznivo dejanje po 1. odst. 240. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je torej pravilno obravnavano dejanje pravno opredelilo po 1. odst. 240. čl. KZ, vendar je očitno pomotoma napačno zapisalo ime tega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolžene C. K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolžena C. K. je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka na 400,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženo C. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 240. čl. KZ. Ob uporabi omilitvenih določil ji je izreklo denarno kazen v znesku 500.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 1.240,00 SIT ter vse nadaljnje stroške, v kolikor bodi le ti priglašeni, prav tako pa tudi plačati na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, vse v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe.

Višja državna tožilka M. K. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. čl. ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bili obdolženka in njena zagovornica seznanjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP, ki jo zagovornica vidi v tem, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v nasprotju pa je tudi z obrazložitvijo, saj je opis očitanega kaznivega dejanja v nasprotju z označbo (imenom) le tega, ta pa je v nasprotju z navedbo člena kazenskega zakonika, ni podana. Res je sicer, da je ime oziroma označba kaznivega dejanja po 1. odst. 240. čl. KZ ponareditev ali uničenje poslovnih listin in ne ponarejanje listin, kot je to navedeno v izpodbijani sodbi, vendar je iz analize izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je šlo za očitno pisno pomoto v poimenovanju oziroma označbi kaznivega dejanja po 1. odst. 240. čl. KZ. V opisu dejanja so namreč na način, predpisan v 2. točki 1. odst. 269. čl. KZ, konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odst. 240. čl. KZ, obrazložitev izpodbijane sodbe pa ponuja odločitev o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe, to pa je kaznivo dejanje po 1. odst. 240. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je torej pravilno obravnavano dejanje pravno opredelilo po 1. odst. 240. čl. KZ, vendar je očitno pomotoma napačno zapisalo ime tega kaznivega dejanja, kar pa še ne pomeni, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. čl. ZKP, kot to zmotno ocenjuje zagovornica.

Glede pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožba sicer sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili predmetni računi dejansko izstavljeni na ime družbe K. d.o.o., katere direktorica in odgovorna oseba je bila obdolženka ter da so bili le ti tudi plačani, vendar glede na izpoved prič S. P. in D. R. pa meni, da je možno, da so bila predmetna naročila dana na račun obdolženke oziroma njene družbe s strani drugih oseb tako, da zanje sploh ni vedela, vendar sodišče druge stopnje tako izražanega dvoma oziroma možnosti ne sprejema. Res je sicer, da sta imenovani priči S. in R. povedali, da je možno, da bi na obdolženkino ime oziroma na njen račun kdo drug naročil blago in koristil njene popuste, vendar po oceni pritožbenega sodišča gre za povsem teoretično možnost, ki ostaja le na abstraktni ravni, saj le ta ni bila s strani imenovanih prič in tudi drugih dokazov podkrepljena s kakšnimi konkretnimi podatki oziroma okoliščinami. Dejstvo pa je tudi, da obdolženka ni zanikala, da je blago, navedeno na obravnavanih računih, dejansko naročila in ga tudi plačala. Čeprav je pritrditi pritožbi, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da bi morala obdolženka tudi v primeru, če bi dejansko kdo drug brez njene vednosti naročil blago na njeno ime oziroma ime njene družbe, izdane račune v zvezi s tem zavesti v svoje poslovne knjige, saj dejansko v takem primeru za te račune sploh ne bi vedela, vendar le to glede na vse predhodno navedeno ni vplivalo na pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so torej predmetni računi bili izdani za blago, ki ga je naročila in tudi plačala obdolženka oziroma njena družba kar pomeni, da je torej obdolženka vedela za te račune, vendar jih kljub temu ni zavedla v svoje poslovne knjige, kot ji to nalaga Zakon o gospodarski družbi in slovenski računovodski standard. Takšen zaključek namreč sodišče prve stopnje utemeljeno gradi predvsem na materialnih dokazih. Tako je primerjava spornih računov, spremljajočih naročilnic in izpiskov dnevnika, v katerem so zavedena vsa gotovinska plačila kupcev za vsak posamezni dan, pokazala, da se vrsta in količina blaga na naročilnicah, ki so vse opremljene z imenom družbe K. d.o.o., pa čeprav niso podpisane s strani obdolženke oz. pooblaščene osebe njene družbe, ujemajo z vrsto in količino blaga, navedenega v spornih računih ter da se znesek spornih računov ujema z zneskom gotovine, ki jo je oddala družba K. d.o.o. kot je to razvidno iz priloženih izpiskov iz omenjenega dnevnika, vse tri navedene listine pa se tudi časovno oziroma datumsko ujemajo.

Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. čl. ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek omiljene, denarne kazni ter da je višina le te glede na vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, tudi primerna in pravična.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženka dolžna plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obdolženkine premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje.