Jedro

Ponudbe možnosti sklenitve pogodbe s tretjim ne gre šteti kot obljube dejanja tretjega, ampak gre za seznanjenje z vabilom tretjega k ponudbi pod objavljenimi pogoji. Pogodbena stranka, ki jo je nasprotna stranka zvijačno zapeljala v zmoto glede nagiba, zaradi katerega je sklenila pogodbo, lahko izpodbija pogodbo kot neveljavno.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se delno zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v 6. točki izreka potrdi (glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine v višini 10.560 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije veljavnem v kraju tožeče stranke na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske vrednosti glavnice).

2. Pritožbi obeh pravdnih strank (tožeče stranke delno, tožene pa v celoti) se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v preostalem, nepotrjenem delu, v 1., 2., 3., 4., 5. in 7. točki razveljavi, ter se zadeva v tem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče razveljavilo kupoprodajno pogodbo št. 2544/95, ki sta jo 19.4.1995 sklenili pravdni stranki (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v vrnitev 6,837.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1998 dalje (2. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki izročiti in prepustiti apartma št. 24-D4 v prvem nastropju vile Golf v Rogaški Slatini z vso pripadajočo opremo, ter temu pripadajoče idealne solastniške deleže na skupnih delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču vile Golf (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v povrnitev tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 902.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 1998 dalje do plačila (4. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5,500.000,00 SIT za čas od 31. 3. 1995 do 24. 11. 1998, od 1,222.269,00 SIT za čas od 19. 4. 1995 do 24. 11. 1998 in od 114.971,00 SIT za čas od 10. 6. 1995 do 24. 11. 1998 je zavrnilo (5. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo odškodnine v višini 10.560 DEM (6. točka izreka) ter 1.500 DEM (7. točka izreka), oboje v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije veljavnem v kraju tožeče stranke na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na tolarsko protivrednost glavnice.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Obe pravdni stranki sta na pritožbi obrazloženo odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Tožeča stranka v pritožbi z navedbo, da prvostopna sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar je prvo sodišče s stališča procesnopravne presoje v obrazložitvi sodbe zadovoljivo utemeljilo razloge, ki jih je štelo za odločilne. Sicer pa se ta posplošeni očitek procesne kršitve nanaša tudi na izpodbijanje materialnopravne pravilnosti odločitve, zato ga je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka trdi, da se sodišče ne bi smelo spustiti v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka, saj je spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Zato bi moralo prvo sodišče dovolitev spremembe obrazložiti.

S temi navedbami tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Pri relativnih procesnih kršitvah je potrebno zmeraj izkazati kršitev katerega določenega predpisa je povzročila nezakonitost in nepravilnost sodbe.

Tožena stranka smiselno verjetno uveljavlja kršitev 190. člena ZPP.

Vendar vpliva oziroma možnosti vpliva uveljavljane kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane spodbe v pritožbi sploh ni zatrjevala. Zato pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti, ali je prekršitev kavzalna za zakonitost in pravilnost izpodbijane prve sodbe. Kakšne druge od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), pa v pravdi ni bilo.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek tiče razveljavitve kupoprodajne pogodbe, vrnitve prejetega na podlagi te pogodbe, in plačila odškodnine.

Po tožbenih navedbah je bil tožnik prepričan o tem, da je predmet pogodbe poleg opremljenega apartmaja tudi določen sklop skupnih prostorov (sauna, trim kabinet in garaža). Tožena stranka je še obljubljala, da bodo lahko lastniki apartmaje oddajali v najem preko Zdravilišča R.S..

V danem primeru tožeča stranka torej trdi, da je bila pri sklenitvi pogodbe njena volja obremenjena z napako, in da ni mogla skleniti pogodbe za oddajanje apartmajev v najem, kot ji je to ponudila tožena stranka. Glede pogodbe za oddajanje apartmajev: Iz prvostopnih ugotovitev izhaja: - da je bila toženka zainteresirana, da bi lahko kupci apartmajev le-te oddajali v najem gostom na podlagi posredovanja Agencije za marketing d.o.o., R.S.; - da je toženka kupce seznanjala z možnostjo oddajanja apartmajev; - da se toženka v razmerju do tožnika ni zavezala, da bo tožnik lahko prejemal dohodek od oddaje apartmajev; - da se je k trženju apartmajev zavezalo Zdravilišče R., G. d.o.o., R.S..

Pritožba tožeče stranke teh odločilnih prvostopnih ugotovitev niti ne izpodbija. Trdi pa, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku, ker mu je obljubljala, da bo lahko z oddajanjem v najem dosegal ekonomske tržne učinke. Tožena stranka je tožnika seznanila z možnostjo sklenitve pogodbe s tretjim, čemur z navedbami, da so mu bile vse tozadevne listine poslane s strani tožene stranke, pritrjuje tudi sam tožnik.

Iz vsebine listin, ki jih je tožena stranka tožniku pošiljala, pa izhaja, da se v razmerju do tožnika glede trženja apartmajev ni zavezala. Tako se izkaže prepričljivost prvostopne odločitve, da se tožena stranka ni zavezala, da bo tretji sklenil pogodbo o oddajanju apartmajev v najem.

Ponudbe možnosti sklenitve pogodbe s tretjim namreč ne gre šteti kot obljube dejanja tretjega (1. odstavek 153. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju: ZOR). Tožena stranka je kupce apartmajev le seznanjala z vabilom tretjega k ponudbi pod objavljenimi pogoji v smislu 35. člena ZOR. Zato tožena stranka kot pošiljatelj takšnih vabil ne more odgovarjati za morebitno škodo, ki je prejemniku takšnega vabila nastala, ker ponudnik ni hotel skleniti pogodbe.

Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka z neskrbnimi zatrjevanji tožnika napeljala k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ter da jo zato zadane odgovornost za negativne posledice, ki izhajajo iz njenega aktivnega delovanja. Tožnik naj bi bil torej kot kupec v zmoti glede nagiba tj. trženja apartmajev, zaradi katerega je sklenil kupoprodajno pogodbo. Vendar se lahko pogodbo izpodbija v primeru zmote glede nagiba le, če pogodbena stranka nasprotno stranko zvijačno zapelje v zmoto (65. člen ZOR). Tega pa tožnik niti ne zatrjuje, ampak se sklicuje na neskrbno ravnanje tožene stranke v smislu 18. člena ZOR.

Tako se izkaže, da tudi v kolikor je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo zaradi možnosti trženja apartmajev, tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, nastalo zaradi nesklenitve pogodbe o oddaji apartmajev, ker škoda ne izvira iz njenega ravnanja.

V tem delu je bilo zato potrebno na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno, saj niso podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma. Prvo sodbo je bilo tako potrebno potrditi glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo 10.560 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi (6. točka izreka).

Glede napake volje: Prvostopno sodišče je v dani zadevi kupoprodajno pogodbo razveljavilo zaradi napake volje, ker je ugotovilo: - da sta sedanji pravdni stranki pri sklepanju pogodbe imeli v mislih kot predmet pogodbe vsaka nekaj drugega, - da je tožnikovo zmoto glede predmeta pogodbe povzročila tožena stranka s tem, ko so njeni uslužbenci tožniku dali nepopolno oziroma napačno informacijo.

Pravdni stranki v pritožbah vsaka po svoje pravno opredeljujeta ugotovljeno napako volje: tožeča kot prevaro, tožena pa kot bistveno zmoto. Na te trditve je potrebno odgovoriti, da nimajo podlage v prvostopno ugotovljenih dejstvih.

Za napake volje je značilno, da se sicer izjavi volj pogodbenikov krijeta, ni pa skladnosti med dejansko voljo pogodbenika (pravo voljo) ter izjavljeno voljo. Zaradi ugotovljenih napak volje je posel izpodbojen.

O napakah volje govorimo torej samo takrat, kadar je do izjave volje prišlo zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare. Položaji, podobna napakam volje, ki jih sicer ZOR tudi obravnava pod naslovom "Napake volje", pa so še sila, nesporazum in navidezna pogodba.

Prevara je zvijačna povzročitev (tudi nebistvene) zmote pri nasprotni stranki (65. člen ZOR). Pri prevari mora sopogodbenik ravnati naklepno. To pomeni, da mora sopogodbenik s svojimi zatrjevanji aktivno zavajati drugega sopogodbenika, da bi ga tako napeljal k sklenitvi pogodbe.

Iz izpodbijane sodbe pa naklepno ravnanje tožene stranke ne izhaja.

O zmoti govorimo takrat, kadar predstava pogodbene stranke o kakšni okoliščini ne ustreza resničnosti. Zmota mora biti bistvena, torej taka, da sicer stranka pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Tako ugotovljena zmota pa se mora nanašati na bistvene lastnosti predmeta pogodbe (1. odstavek 61. člena ZOR). Poleg tega pa se razveljavitev pogodbe lahko zahteva le, če je stranka, ki izpodbojnost uveljavlja, pri sklenitvi ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (2. odstavek 61. člena ZOR).

Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da tožnik ni bil v zmoti glede lastnosti predmeta pogodbe, temveč glede predmeta pogodbe. Pri tem pa sodišče ni presojalo niti tožnikovega ravnanja pri sklepanju pogodbe.

Dodati pa je, da na podlagi ugotovljenih dejstev ravnanja strank ni mogoče opredeliti niti kot nesporazuma. Tudi za takšno materialnopravno presojo v izpodbijani sodbi ni opore, saj poleg ugotovitve dejanskega nesporazuma med strankama ni ugotovitve o njunem prepričanju, da se strinjata (63. člen ZOR).

Tako se izkaže, da je pritožba obeh pravdnih strank v tem delu utemeljena, ker prvo sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, na katerih ugotovitev napotujejo v tej zadevi materialnopravno relevantne določbe. Sodbo prve stopnje je bilo zato potrebno razveljaviti v prvi, drugi, tretji, četrti, peti in sedmi točki ter zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti v novo sojenje (3. točka 370. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče odločiti o zahtevku na razveljavitev pogodbe, o vrnitveni dolžnosti obeh pravdnih strank, o odškodnini in pravdnih stroških. Tako bo moralo ugotoviti, ali sta se pogodbeni stranki sploh zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe (26. člen ZOR). V kolikor soglasja volj glede predmeta pogodbe ni bilo, pogodba niti ni bila sklenjena, in gre za neobstoječ posel (63. člen ZOR). V kolikor pa se bo izkazalo, da sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe, pa bo potrebno ugotoviti, ali je šlo za take napake v volji (61. in 65. člen ZOR), zaradi katerih je dopustno uveljavljanje izpodbojnosti.

V kolikor bodo prišle v novem postopku v poštev tudi določbe o kondiciranju, velja že sedaj opozoriti, da je v primeru razveljavitve pogodbe potrebno ustvariti stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo pogodbe. Načelo valorizacije ne velja za vrnitev denarnih zneskov, saj bi sicer valoriziranje denarne terjatve trčilo v načelo denarnega nominalizma (394. člen ZOR). Upoštevati pa velja, da je pri dvostranskih pogodbah tudi pri vrnitvi potrebno upoštevati pravilo sočasne izpolnitve (122. člen ZOR).

O stroških, ki so strankama nastali z vložitvijo obravnavanih pravnih sredstev, bo odločalo sodišče s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).