Jedro

Dejstvi, da tožnik za toženo stranko ni pridobil resnejših poslov in da je lastniško udeležen v konkurenčnih družbah, dajeta podlago za sklepanje, da je porušeno zaupanje med strankama, predvsem zaradi možnosti odtekanja informacij. Odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (na podlagi navedb delodajalca) je utemeljena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 3. točki izreka tako, da se znesek 14.145,96 EUR zniža na znesek 4.000,00 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2007, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 16. 6. 2007 (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 14.145,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. točka izreka), kar je tožnik zahteval več (reintegracijo, izplačilo nadomestila plače in drugo) je zavrnilo (4. točka izreka). Tožena stranka je nadalje tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.204,34 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (5. točka izreka) ter je dolžna sama nositi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija 2., 3. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da pogodbo o zaposlitvi razveže z dnem 13. 10. 2008 in toženi stranki za to obdobje naloži v plačilo razlike v plači, oziroma da se mu v primeru, če se pogodba o zaposlitvi razveže s 16. 6. 2007, prisodi odškodnina v znesku 76.140,06 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 118. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, saj v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bila utemeljena ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več možno. V tožnikovem interesu je, da ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, katere večinski lastnik je bil še v letu 2004, določeno časovno obdobje v letu 2002 pa tudi edini družbenik. Po odsvojitvi poslovnih deležev konec leta 2004 pridobiteljici družbi S.G. d.o.o. je bil lastnik tožene stranke posredno, saj je bil družbenik pridobiteljice. Kot ustanovitelj in nato solastnik ter svetovalec uprave tožene stranke je ves čas deloval v njenem interesu in bil zainteresiran za uspešno poslovanje, od katerega je bila odvisna tržna vrednost njegovih poslovnih deležev in višina dobička. Sodišče prve stopnje bi lahko to ugotovilo, če bi zaslišalo pričo B.B., A.M. in druge, katerih zaslišanje je predlagal. Tudi iz izpovedbe priče I.L. izhaja, da je deloval v interesu tožene stranke, saj je priča izpovedala, da se je s tožnikom B.S. in A.H. v mesecu januarju ali februarju 2007 sestal v Novem mestu zaradi dogovora glede nadaljnjega varovanja prostorov B.. Res je, da je tožnik kot fizična oseba edini družbenik družbe E. d.o.o., ki je družbenik družbe P.D. d.o.o. slednji pa večinski lastnik družbe G. d.d., vendar je bil bodisi sam kot fizična oseba bodisi prek svojih družb družbenik družbe G. že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Družba G. je bila do 1. 5. 2007 del skupine X, zato zgolj dejstvo, da je tožnik kot fizična oseba in preko svojih družb solastnik družbe G., še zlasti glede na to, da je bil solastnik te družbe tudi pred 30. 1. 2007 in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne predstavlja takšne utemeljene okoliščine, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. V kolikor pa bi sodišče pogodbo razvezalo, bi to lahko storilo s 13. 10. 2008, torej z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, o tem obdobju pa bi mu moralo priznati tudi bistveno večjo odškodnino v višini 75.000,00 EUR, glede na plačo, ki bi mu pripadala. Pritožbeno sodišče bi moralo zvišati odškodnino za 61.994,00 EUR, torej za 15 mesecev po 4.132,94 EUR bruto. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti individualne pogodbe o zaposlitvi dne 31. 5. 2002, na katero se je tožnik skliceval, saj obstoj te pogodbe toženi stranki vse do delovnega spora, oziroma do predložitve dokumentacije o zagovoru tožnika, ni bil znan. Tožena stranka te pogodbe nima v evidenci, pogodba se tudi ne izvršuje. Tožnik je prejemal plačo v znesku približno 44 % zneska, zapisanega v pogodbi o zaposlitvi. Tudi priča B.S. je potrdil, da pogodba ni obstajala, saj iz njegove izpovedbe izhaja, da ob skrbnem pregledu poslovanja tožene stranke v letu 2004 s strani zunanje revizijske hiše niso bile priložene pogodbe, ki bi vsebovale večje obremenitve za toženo stranko. Priča kot nekdanji direktor ni vedel za obstoj zatrjevane pogodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo razmerje pravdnih strank od 31. 1. 2007 do 23. 4. 2007 kot obliko medsebojnega ignoriranja, k nastali situaciji naj bi prispevali obe stranki, zato naj ne bi bil izpolnjen pogoj po 4. členu konvencije MOD št. 158, ki določa, da lahko delavcu delovno razmerje preneha, če zato obstoji resen in utemeljen razlog. Poudarja, da je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju opravljanje dela, ki ga mora opravljati vestno na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Ne držijo tožnikove trditve, da je po 31. 1. 2007 opravljal delo praktično kot prej, saj je to v nasprotju z njegovo izpovedbo in tudi drugimi dokazi. M.B. je izpovedal, da je tožnik prihajal na sedež družbe dvakrat mesečno, nadalje je izpovedal, da se je pred 30. 1. 2007 z direktorjem pogovarjal po telefonu povprečno 10 krat tedensko, obvestil ga je, če je vodil kakršnokoli komercialno dejavnost, da je družba oziroma direktor posel izpeljal naprej, oziroma so se o tem pogovarjali, ko so se srečali, priča B.S. pa je izpovedal, da se je do 30. 1. 2007 s tožnikom in izvršnim direktorjem M.B. srečeval po potrebi, nekajkrat na mesec. Po 31. 1. 2007 se nista več videla, razen v marcu 2007, pri čemer je priča dopustila možnost, da se je po 31. 1. 2007 še kdaj slišal po telefonu s tožnikom. V kolikor bi tožnik opravljal delo kot po razrešitvi direktorja 30. 1. 2007, bi le to opravljal na enak način, kot do tedaj in sicer bi najmanj dvakrat tedensko ali vsaj dvakrat mesečno prihajal na sedež družbe, bil povprečno 10 krat tedensko v stiku z direktorjem družbe ter direktorja obveščal o vodenju komercialnih aktivnosti. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je bil kot kraj dela opredeljeno območje Slovenije in se tožnik ni bil dolžan zglasiti na sedežu tožene stranke, saj naj tudi pred 31. 1. 2007 tam dela ne bi opravljal. Tožena stranka ni trdila ali tožniku očitala, da bi moral vseskozi opravljati delo na sedežu tožene stranke, kot pa je razvidno iz dokaznega postopka, je imel tožnik pisarno v Novem mestu, zato je bil sestavni del njegovih nalog, kot jih je opisal, tudi to, da se je moral glede dogovorov posredovanja in informacij sestati tudi na sedežu tožene stranke. Izpoved direktorja tožene stranke potrjuje, da je bil predmet sestanka v Novem mestu v februarja 2007 z delavci tožene stranke prestopanje delavcev iz tožene stranke k družbi V.D., ki se je kasneje preimenovala v G., prav tako je zaradi zmešnjave, ko so na istem naslovu in prostorih delovale tako enota tožene stranke, kot tudi družbe tožnika, tožena stranka odpovedala najemno razmerje z B.. Navaja, da je izpovedba tožnika, da je vedel, da je A.H. novi direktor, šele ko je dobil vabilo na zagovor, neresnična, saj naj bi bili delavci seznanjeni, kdo je novi direktor. Meni, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik naklepoma kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (111. člen ZDR) ter da je obstajal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, prerekali navedbe iz pritožb ter predlagali njuno zavrnitev. Priglasili sta stroške odgovorov na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odškodnine iz 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

ZDR v 1. odstavku 110. člena določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 1. odstavka 118. člena v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavnega ZDR je sodišče, če je ugotovilo, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ni želel nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovilo trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, priznalo delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu priznalo odškodnino po pravilih civilnega prava, po 2. odstavku 118. člena ZDR pa je, če je ugotovilo, upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odločilo enako kot v prejšnjem odstavku,tudi ne glede na predlog delavca.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sicer, da je bil tožnik od 30. 1. 2007 dalje neupravičeno odsoten z dela ter da se je izmikal toženi stranki, ni spoštoval navodil tožene stranke in ga obveščal o bistvenih okoliščinah.

Glede neupravičene odsotnosti tožnika z dela je sodišče prve stopnje odločitev utemeljeno oprlo na pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2002 (priloga A1), po kateri je tožnik kot svetovalec direktorja tožene stranke opravljal delo na območju Republike Slovenije ali v tujini, če so to narekovale potrebe dela, ki ga je opravljal. Ker tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 1996 (priloga B1) po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izhajalo, da bi moral tožnik prihajati na delo na sedež tožene stranke, saj naj bi opravljal delo v prostorih sektorja matičnega podjetja, glede na potrebe pa tudi izven sedeža podjetja. Zato se tožena stranka v zvezi z zatrjevano neupravičeno odsotnostjo ne more uspešno sklicevati na to, da je tožnik pred razrešitvijo direktorja M.B., torej pred 31. 1. 2007, dvakrat tedensko prihajal na sedež stranke ter iz tega izvajati zaključek, da bi moral tako ravnati tudi po 31. 1. 2007 ter da je bil zato neupravičeno odsoten z dela. Ker se po izpovedbi priče M.B., prejšnjega direktorja tožene stranke, za tri vodilne delavce (tožnika, B.S. in njega) niso vodili podatki o prisotnosti na delu, kar je potrdila tudi priča B.S., ki tudi ni opravljal svojega dela na sedežu tožene stranke (v računovodstvo so se javljali le podatki o višini bruto plače), je očitek o neupravičenem izostanku z dela v celoti nedokazan, posebej glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik tudi po razrešitvi direktorja M.B. večinoma nahajal v pisarni tožene stranke na naslovu .... S tem v zvezi niso bistvene navedbe tožene stranke, da sploh ni vedela za pogodbo z dne 31. 5. 2002, saj jo je za toženo stranko podpisal tedanji direktor M.B. ter je tako pravno veljavna.

Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen očitek tožene stranke, da se je tožnik izmikal toženi stranki in ni spoštoval njenih navodil. Tožena stranka mu namreč ni dala nikakršnih navodil v zvezi z delom. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnik tožene stranke ni obveščal o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na njegove delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je po razrešitvi prejšnjega direktorja, tožnikovega brata M.B., nastala situacija, ko je tožena stranka tožnika „pustila pri miru“ in ni hotela vzpostaviti stika z njim ter da je šlo za obliko medsebojnega ignoriranja, vse do 23. 4 2007, ko je tožnika pisno pozvala, da se zglasi na delu in predloži podatke o upravičeni odsotnosti z dela (priloga B3). To ugotovitev potrjuje izpoved direktorja tožene stranke A.H., da je prišel v februarju 2007 v ..., da je tožnika videl v prostorih tožene stranke, vendar z njim ni govoril, niti ga ni povabil na sestanek z delavci. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnik pred 30. 1. 2007 povprečno 10 krat tedensko kontaktiral z direktorjem ter obveščal toženo stranko o konkretni izvedbi komercialnih aktivnosti. Ne gre tudi spregledati, da je tožena stranka po izpovedi direktorja v marcu 2007 ukinila tožnikovo elektronsko pošto. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obe stranki prispevali k nastali situaciji, zato tožniku ni mogoče očitati krivde v zvezi z očitanimi kršitvami v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, torej da bi kršil delovne obveznosti naklepno ali iz hude malomarnosti. Zaradi navedenega je podan pravni položaj po 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki določa, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi z njegovo sposobnostjo ali obnašanjem delavca.

Ker tožena stranka ni dokazala razloga iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, je bilo utemeljeno ugodeno tožnikovemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2007. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugodilo predlogu tožene stranke ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnik po 31. 1. 2007 ni sklenil oziroma za toženo stranko ni pridobil resnejših poslov ter da je lastniško udeležen v družbah, ki opravljajo dejavnost varovanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo te okoliščine utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Prav zaradi dejstva, da tožnik po 30. 1. 2007 za toženo stranko ni pridobil resnejših poslov, je potrebno zavrniti tožnikovo pritožbeno zavzemanje za ugoditev reintegracijskegmu zahtevku, ker naj bi ravnal v korist tožene stranke. Tudi lastniška udeležba v konkurenčnih podjetjih, ki jo je sodišče prve stopnje natančno analiziralo ter nazorno predstavilo, daje podlago za sklepanje, da je porušeno zaupanje med pravdnima strankama, predvsem zaradi možnosti odtekanja informacij. Zato tožnikova pritožba v tem delu ni utemeljena.

Ker se je tožnik že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbo o zaposlitvi razveže s tem datumom in ne šele z datumom izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Po določbi 118. člena ZDR lahko sodišče prve stopnje ugotovi obstoj delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, torej lahko v primeru, ko delavec v času trajanja individualnega delovnega spora sklene novo pogodbo o zaposlitvi, prizna delovno razmerje le do tega datuma.

Pri določitvi višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo, da le-ta ne more biti manjša od odpravnine po 109. členu ZDR. ZDR se v 109. členu nanaša na drugačne pravne položaje in sicer na primere, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. V primeru odškodnine po 118. členu ZDR pa je potrebno upoštevati v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavno določilo 1. odstavka 118. člena ZDR, po katerem se odškodnina določi po splošnih pravilih civilnega prava. Ker gre pri odškodnini po 118. členu ZDR za odmeno, ker se delavec ne vrne na delo, čeprav je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je upravičen do odškodnine, ki predstavlja ekvivalent prikrajšanju zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V obravnavanem primeru, ko se je tožnik takoj zaposlil pri drugem delodajalcu, je primerna odškodnina bistveno nižja od prisojene v izpodbijani sodbi ter lahko glede na vse okoliščine primera znaša 4.000,00 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnikova bruto plača znašala decembra 2006 4.715,32 EUR (priloga A6), plača po novi pogodbi o zaposlitvi pa 503,03 EUR, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2007, ki jo je tožnik sklenil z E. d.o.o. (priloga A11).

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu, na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter odškodnino po 118. členu ZDR zmanjšalo na znesek 4.000,00 EUR, v preostalem pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede ena določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ne glede na delni uspeh s pritožbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP.