Jedro

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območji odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi z razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, je navedel revščino.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel revščino v izvorni državi. Njegovo prošnjo je treba zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Okoliščine, ki jih je navedel tožnik, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik je navajal, da ni imel redne zaposlitve, opravljal pa je zelo slabo plačana občasna dela. Ko pa je delal, so mu sodelavci povzročali težave, saj so mu rekli, da slabo dela in ga s tem ponižali. Delo je iskal v različnih krajih po Maroku, vendar je imel povsod iste težave. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bil brezposeln in brez denarja. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, tožnik pa takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Slaba ekonomska situacija sama po sebi tudi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Iz njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno ekonomsko onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila ekonomska stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Iz njegovih izjav izhaja, da je delal v gradbeništvu, kmetijstvu, delal je kot pleskar, vendar je bilo delo občasno in z njim ni zaslužil dovolj za življenje. Slednje ne izkazuje, da bi mu bil namerno onemogočen dostop do trga dela. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

5.Tožnik poleg tega prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Navedel je, da razen revščine in nezmožnosti dobiti bolje plačano delo v Maroku drugih težav ni imel. Iz navedenega razloga je njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da zaradi ravnanja njegovih nasprotnikov in kljub temu, da se je trudil, tam ni moral zaslužiti za dostojno življenje. Tožnik svoje države ni zapustil, da bi bolje živel, ampak zato, da bi preživel. Pojasnil je, da je v Maroku živel v revščini in pomanjkanju. Doma so bili tako revni, da niso imeli dovolj za dostojno življenje. Končal je šest razredov šole, nato pa je moral iskati delo. Kljub temu, da se je trudil, ni mogel najti rednega dela, s katerim bi se lahko normalno preživljal. Dobival je le zelo slabo plačana dela. Situacija v družini je bila težka. Čeprav sta delala še dva brata, sta bila druga dva bolna. Včasih je zaslužil komaj za hrano. Ko je delal, so mu sodelavci povzročali težave. Govorili so mu, da slabo dela in ga tako poniževali. Zaradi njih je moral pustiti delo. Ko pa je iskal delo v drugih krajih, se je soočal z enakimi težavami in je vedno imel težave z nasprotniki. Tožnik je po osebnem razgovoru in pred vložitvijo tožbe povedal, da so njegovi nasprotniki Arabci. Oni so bili tisti, ki so mu delali težave, ko je iskal službo. Govorili so mu, da ne more delati zanje, ker je Berber. Če je službo dobil, pa so ga zmerjali in poniževali. Na koncu so ga odpustili zaradi rasizma, čeprav je dobro delal. Tožnik tega na osebnem razgovoru ni dobro pojasnil, ker je prava neuka stranka in se prvič sooča s tovrstnimi postopki. Pri tem razgovoru ni imel pomoči pravnega pooblaščenca. Tožena stranka tožnika ni direktno vprašala na osebnem razgovoru, kdo so bili ti nasprotniki, ki so ga poniževali. V nadaljevanju tožbe tožnikov pooblaščenec povzema nekaj informaciji, ki se nanašajo na obstoj tovrstnega rasizma v Maroku. Zaradi vsega navedenega je tožnik kot edino rešitev videl odhod iz države. Pri tem ni imel dovolj sredstev niti za pot in mu je pri tem moral pomagati brat. Če bi se moral vrniti nazaj v Maroko, bi bil spet brezposeln in bi hitro ostal brez denarja. Tožnik si želi zgolj to, da bi lahko delal, normalno živel in pomagal svojim staršem, v Maroku pa to ni mogoče. Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata. Ker je tožnikovo preživetje v izvorni državi ogroženo in je pri tem igrala glavno vlogo njegova narodnostna pripadnost, meni, da ni pravilna zavrnitev njegove prošnje kot neutemeljene s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1. S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država, čeprav jo sicer Slovenija šteje na splošno za varno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je opredelila do vseh razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Svojo prošnjo je dejansko utemeljeval z ekonomskimi težavami. V postopku ni izkazal, da bi njegova ekonomska stiska rezultirala iz diskriminatornih ukrepov na podlagi zakonsko določenih elementov preganjanja. Diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo se štejejo za preganjanje samo v določenih primerih, ko imajo izrazito škodljive posledice, slednjega pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti. Tožniku je bilo omogočeno dostopati do trga dela, prejemal je tudi redno plačilo za opravljeno delo, četudi po njegovi presoji prenizko. Pred toženo stranko ni navedel ničesar, kar bi s strani nasprotnikov dosegalo prag preganjanja ali resne škode. Tožbene navedbe, da je bil odpuščen zaradi rasizma, predstavljajo tožbeno novoto. Čeprav tožnik nima visoke izobrazbe, mu je bil pred postopkom v njemu razumljivem jeziku preko video posnetka predstavljen celoten postopek za podelitev mednarodne zaščite, njegove pravice v postopku, kakor tudi dolžnosti in ravno tako so mu bili pojasnjeni tudi razlogi, v okviru katerih je oseba opravičena do mednarodne zaščite. Prejel je tudi brošuro, ki vsebuje vse potrebne informacije. Brošura je bila prevedena tudi v njemu razumljiv jezik, prejel jo je pa že na policijski postaji Metlika v času predhodnega postopka. Bil je seznanjen, da mu je v postopku vedno na voljo tudi uradna oseba, ki mu bo nudila pomoč v primeru kakršnekoli nejasnosti, česar pa tožnik ni storil. Tožnik je celo odklonil ponovno pojasnitev pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, češ da jih je razumel. Na vprašanje, ali bi želel še kaj dodati, ni imel ničesar za dodati. Tožnik nima težav pri razumevanju postopka, kakor tudi ne vprašanj o le tem. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da bi mu morala tožena stranka z različnimi ukrepi priti naproti in pomagati izpostaviti težave vključno z razlogi zanje. Ne drži, da bi bilo tožniku omogočeno dostopati do trga dela. Povedal je, da ni imel rednega dela in zaposlitve, delal je zelo slabo plačana dela. V zvezi z očitki, da tožbene navedbe, da je bil odpuščen zaradi rasizma, predstavljajo tožbeno novoto, pa tožnik pojasnjuje, da je svoj problem lahko konkretneje opredelil šele v tožbi. Na razgovoru je povedal, da se je soočal vedno z enakimi težavami in je imel težave z nasprotniki. Od osebe, ki ima izobrazbo zgolj na ravni šestošolca, je potrebno pričakovati, da bo njegovo razumevanje postopka omejeno.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 29. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da zato ni že na osebnem razgovoru na Ministrstvu za notranje zadeve povedal, da so mu Arabci delali težave v zvezi s službo, ker ni hotel narediti spora med njim in drugimi arabskimi kolegi, ki so nastanjeni z njim v azilnem domu. Arabci so mu delali težave zato, ker je bil na demonstracijah, ki jih je vodil nek berberski voditelj z imenom A.. Odnosi med Arabci in Berberi v Maroku niso najboljši, v uradnih institucijah ne ravnajo z njimi enakopravno kot z Arabci. Odkar je bil na demonstracijah, so ga začeli drugače obravnavati na uradnih institucijah oziroma policisti. Na osebnem razgovoru tega ni hotel povedati, ker ni hotel zanetiti sporov z drugimi kolegi. Ne ve povedati, kateri so razlogi za pridobitev mednarodne zaščite, vedel je le to, da je težko dobiti status begunca v Sloveniji. Sedaj trenutno v azilnem domu ni v sporu s sostanovalci, ki so arabske narodnosti. Na policiji ni dal točnih podatkov, ker ni bilo prevajalca. Prijatelj, ki je prevajal zanj, je dal policiji napačne podatke, ker ni znal dobro angleško. Ostali člani njegove družine niso odšli iz države, ker nimajo možnosti, da bi zapustili Maroko.

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. čelna ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

13.Tožnik v tožbi med drugim navaja, da so mu Arabci delali težave, ko je iskal službo, ker je Berber in če jo je dobil, so ga zmerjali in poniževali. Na koncu so ga odpustili zaradi rasizma čeprav je dobro delal. Tega na osebnem razgovoru ni povedal zato, ker je prava neuka stranka in se prvič sooča s tovrstnimi postopki. Na zaslišanju na sodišču je na vprašanje, zakaj ni že na osebnem razgovoru povedal, da je imel pri iskanju službe težave z Arabci, ker je Berber, pa je povedal, da zato, ker ni hotel, da bi prišlo do spora med njim in arabskimi kolegi, s katerimi je skupaj nastanjen v azilnem domu. Nadalje je še povedal, da je imel težave iz tega razloga zato, ker je tudi demonstriral, tega pa tudi ni povedal že prej, da ne bi prišlo do sporov z drugimi kolegi. Po presoji sodišča gre pri vseh teh navedbah za nedovoljene novote. ZUS-1 v 52. členu določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Razlogi, zaradi katerih tožnik ni že v upravnem postopku povedal, da je imel težave v zvezi z delom, ker je Berber, pa po presoji sodišča niso upravičeni. Po mnenju sodišča ni upravičen razlog, češ da tega ni povedal na osebnem razgovoru zato, ker je neuka stranka. Pri izpovedbi o tem, da je določena oseba diskriminirana zaradi svoje narodnosti, ni potrebno pravno znanje, tožnik pa je bil poučen o tem, da je pri odločanju o upravičenosti do mednarodne zaščite pomembno, če je nekdo preganjan med drugim tudi zaradi svoje narodnosti. Kot je razvidno iz vabila, ki ga je tožnik dobil na osebni razgovor, je že v samem vabilu pojasnjeno, da se status begunca prizna državljanu tretje države, med drugim tudi iz razloga, če je preganjan zaradi pripadnosti etnični skupini oziroma narodni pripadnosti. Vabilo je prejel tožnik tudi v arabskem jeziku, tako da je nedvomno razumel, da je to pomembno navesti, da je preganjan zaradi narodnosti. Poleg tega je na osebnem razgovoru še enkrat dobil vprašanje, ali naj se mu še enkrat pojasni, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite in je odgovoril, da je to razumel (stran 2 zapisnika na osebnem razgovoru). Na isti strani je bil tudi opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Ob koncu osebnega razgovora je dobil vprašanje, ali bi na koncu rad še kaj dodal, kar ni bil vprašan in želel povedati, kar je pomembno za postopek, vendar tudi na to vprašanje ni odgovoril, da bi imel težave zaradi svoje narodnosti. Prav tako po presoji sodišča ni opravičljiv razlog, da ni že v upravnem postopku navajal, da je imel težave zaradi svoje narodnosti iz razloga, ker ni želel konflikta med njim in Arabci v azilnem domu. Pri osebnem razgovoru sostanovalci niso bili prisotni, poleg tega je bil tudi opozorjen na to, da je postopek zaupen in da je tudi osebni razgovor zaupne narave (stran 2 zapisnika v osebnem razgovoru z dne 23. 2. 2024). Po vsem navedenem tožnik ni imel opravičljivih razlogov, da ni že v upravnem postopku navajal, da naj bi bil diskriminiran zaradi svoje narodnosti, zato gre za nedovoljene tožbene novote. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajat dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta.

14.Tožnik v tožbi med drugim tudi navaja, da v Maroku ni mogel zaslužiti dovolj za dostojno življenje, da je živel v revščini in pomanjkanju, da so bili doma revni. V tožbi navaja, da ni mogel najti rednega dela, s katerim bi se lahko normalno preživljal, ampak le zelo slabo plačana dela. V primeru vrnitve v Maroko bi bil spet brezposeln in bi ostal brez denarja.

15.S sklicevanje na nezmožnost preživetja po presoji sodišča tožnik smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno dejanje. Sodišče v zvezi s temi tožbenimi navedbami pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je tožnik v Maroku zaposlitve imel, pa čeprav slabo plačane, zaradi česar sodišče meni, da ni uspel izkazati, zakaj Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.

16.Ker je iz zgoraj navedenih odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.