Jedro

1. Ker listina o soglasju imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve ni listina, ki je po določbah ZZK-1 podlaga za vknjižbo, dejstvo, da je bil podpis imetnikov pravice overjen po začetku zemljiškoknjižnega postopka, ni pravno odločilno in ne more vplivati na veljavnost soglasja.

2. Pravica prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je nastala na podlagi pravnega posla iz četrtega odstavka 38. člena SPZ, pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino. Gre torej za enoten institut ne glede na dejanski vpis zgolj prepovedi odtujitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljice in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, ki ni dovolila vpisa zemljiškega dolga pri nepremičnini predlagateljice parc. št. 1331/5 k.o. R., do 1/6, ker je pri tej nepremičnini vpisana pravica prepovedi odtujitve v korist imetnikov J.Š. in V.Š.

Proti temu sklepu se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje predlagateljica po notarki. Ne strinja se z razlogi sklepa, da soglasje k obremenitvi nepremičnine z zemljiškim dolgom, na katerem je bil podpis V.Š. in J.Š. notarsko overjen po začetku tega zemljiškoknjižnega postopka, nima lastnosti veljavnega soglasja v smislu določbe tretjega odstavka 47. člena ZZK-1. Sodišče ne sme enačiti zemljiškoknjižnega dovolila in listine o soglasju imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve, ki mora biti priloženo predlogu za vpis, da vknjižena prepoved ni ovira za vpis. S predlaganim zemljiškoknjižnim predlogom, za katerega je pogoj izdano soglasje imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve, se ne posega v pravico prepovedi odtujitve in obremenitve, ampak ta ostaja še naprej v isti obliki. Tega soglasja zato ni šteti za zemljiškoknjižno dovolilo v smislu 23. člena SPZ. Določba 1. točke tretjega odstavka 149. člena ZZK-1 se nanaša le na zemljiškoknjižno dovolilo, konkretno na njegovo overitev in ga ni smiselno uporabiti za soglasje, ker za to soglasje ni predpisan pogoj za njegovo overitev pred pričetkom zemljiškoknjižnega postopka.

Po mnenju pritožbe je odločitev nezakonita še iz razloga, ker je ugovorni organ kot podlago svoji odločitvi upošteval mnenje pisca komentarja k SPZ in ne zakonske določbe v smislu 38. člena SPZ, kar je pravno nevzdržno. Ta člen določa, da lahko lastnik svojo pravico omeji in kot omejitev navaja pravico prepovedi odtujitve ali obremenitve. Zakon torej ne uporablja izraza pravica razpolaganja in obeh pravic ne obravnava kot enoten pravni institut prepovedi razpolaganja, zaradi česar je sklep nezakonit. Če bi SPZ v svojih določbah obravnaval institut prepovedi razpolaganja in ne institut pravice prepovedi odtujitve ali obremenitve bi bil sklep sodišča pravilen in zakonit, ker pa take določbe ni, komentar SPZ pa ni obvezujoč in izraža le mnenje pisca komentarja, to ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu za vpis v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predlagateljica predlagala vknjižbo zemljiškega dolga pri svoji nepremičnini, pri kateri je v korist V.Š. in J.Š. vknjižena pravica prepovedi odtujitve. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) v tretjem odstavku 47. člena določa, da vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni ovira za vpis, če je predlogu za vpis priložena listina o soglasju imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve za predlagani vpis, na kateri je imetnikov podpis overjen. Predlagateljica predlogu za vpis ni priložila soglasja V.Š. in J.Š., ker je očitno menila, da soglasje, glede na to, da je vknjižena le pravica prepovedi odtujitve in ne tudi pravica prepovedi obremenitve, ni potrebno. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica vpisa ni dovolila, ker ni bilo priloženo soglasje imetnikov vknjižene pravice prepovedi odtujitve. Čeprav se z odločitvijo ni strinjala, je predlagateljica v ugovornem postopku omenjeno pomanjkljivost odpravila, priložila je listino o njunem soglasju, na kateri sta bila njuna podpisa overjena po dnevu, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek. To, da sta bila podpisa overjena kasneje, je bil glavni razlog za zavrnitev njenega ugovora.

Odločitev zemljiškoknjižne sodniške pomočnice je bila pravilna, odločitev o zavrnitvi ugovora pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča napačna. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da soglasja ni mogoče enačiti z zemljiškoknjižnim dovolilom, določba 1. točke tretjega odstavka 149. člena ZZK-1 ni bila pravilno uporabljena. Listina o soglasju ni listina, ki je po določbah ZZK-1 podlaga za vknjižbo. Dejstvo, da je bil podpis imetnikov pravice prepovedi odtujitve overjen po začetku predmetnega zemljiškoknjižnega postopka, zato ni pravno odločilno in ne more vplivati na veljavnost soglasja, kot to zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Zaradi napačnega stališča o neveljavnosti soglasja, se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ostalih pogojev za vpis, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). Sklepa zemljiškoknjižne sodniške pomočnice (ki je bil izdan pred dovoljeno odpravo pomanjkljivosti) pritožbeno sodišče ni razveljavilo, ker je pravilen.

Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlago pojma prepovedi odtujitve in obremenitve, so neutemeljene. Pravica prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je nastala na podlagi pravnega posla iz četrtega odstavka 38. člena SPZ in se v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 13. člena ZZK-1 vknjiži v zemljiško knjigo, je pravica prepovedi razpolaganja. Zato gre za enoten institut ne glede na dejanski vpis samo prepovedi odtujitve. Tudi obremenitev (z zemljiškim dolgom) lahko pripelje do odtujitve. Takšno je stališče Višjega sodišča v Kopru v vseh novejših odločbah. Tako ne gre le za osamljeno mnenje pisca komentarja SPZ, kot zmotno prikazuje pritožba.