Jedro

Če se odločba disciplinske komisije ne nanaša samo na disciplinsko odgovornost delavca, temveč tudi na njegovo odškodninsko odgovornost, tožnik s tožbo ne more zahtevati razveljavitve odločitve disciplinske komisije glede povrnitve škode, ker tak sklep ni izvršljiv (glej določbo 1. in 2. odst. 72. člena ZTPDR). Le delodajalec na podlagi takega sklepa lahko zahteva povrnitev škode pred sodiščem, če delavec v treh mesecih škode ne poravna prostovoljno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi ter se tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločb tožene stranke glede obveznosti tožnika za povrnitev povzročene škode v višini 80.657,80 DIN (2. točka odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 24.1.1991, v zvezi z odločbo delavskega sveta tožene stranke o zavrnitvi pritožbe z dne 4.3.1991), zavrže. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika A. D., da se odločbi z dne 24.1.1991 ter z dne 4.3.1991 razveljavita in da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo vodje komercialne službe ter mu od 1.10.1990 dalje plačati razliko do 100% OD, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne razlike do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter, da mu povrne stroške tega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da je tožena stranka kršila disciplinski postopek, saj kljub temu, da se je za sejo delavskega sveta dne 27.2.1991 opravičil in predložil zdravniško potrdilo z dne 21.2.1991, tožena stranka njegove pritožbe zoper odločbo disciplinske komisije ni umaknila z dnevnega reda seje delavskega sveta. Omenjeno zdravniško potrdilo je po njegovem mnenju utemeljen razlog, da bi se obravnavanje pritožbe preložilo na kasnejši datum, kar pa tožena stranka ni storila. Nadalje meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je sam neopravičeno določal dobavitelje, pri čemer je verjelo izpovedi T. N. in J. K. Pričevanje N. pa je močno protislovno, saj je sebe opisoval kot zelo neizkušenega komercialista, kar pa ne drži. Po izjavi B. J. je N. sodeloval pri mnogih projektih, zato ni dvoma o tem, da je svoje delo dobro poznal. Sam mu je zaupal in se v njegovo delo ni vtikal. N. je bil tisti, ki je naročilnice opremil z listki raznih dobaviteljev in mu tako opremljene naročilnice izročil. Sam je kot dobavitelja v naročilnico napisal prvega na listku, saj je pač nekdo moral odločiti o dobavitelju posameznih materialov. Zaradi tega je bil N. tisti, ki mu je sugeriral izbiro dobavitelja in ne ravno obratno, kot skuša vso zadevo lažno prikazati N. Poleg tega opozarja, da v njegov delokrog ni spadalo kontroliranje cen v računih. Tudi očitek tožene stranke, da ji je povzročil škodo v višini 80.657,80 takratnih dinarjev je povsem neutemeljen in z ničemer dokazan. Očitek temelji le na zapisniku o kontroli finančno materialnega poslovanja pri toženi stranki, ki ga je dne 24.12.1990 izdelala SDK, Podružnica K. Po njegovem mnenju ta zapisnik ni verodostojen, saj ni razčiščeno dejstvo, če je L. M. sploh izračunavala cene po kalkulacijah. Tako je sporna višina oškodovanja tožene stranke. Kljub vsem neutemeljenim očitkom in nedokazanim kršitvam delovnih obveznosti, bi mu tožena stranka lahko izrekla milejši disciplinski ukrep in mu poleg tega samo začasno odvzela pooblastila, dokler se zadeve dokončno ne razčistijo. Tožena stranka tega ni storila, ker se ga je očitno želela na vsak način znebiti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Izpodbijani odločbi disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke se nanašata ne le na disciplinsko odgovornost tožnika in na ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil tožniku izrečen, ampak tudi na odškodninsko odgovornost tožeče stranke. V tem delu, to je glede odločitve, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti škodo v znesku 80.657,80 DIN, pa niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, zato je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo, namesto, da bi tožbo v tem delu zavrglo. Po določbi 1. in 2. odst. 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), namreč delodajalec ugotavlja škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja. Če pa delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz.

delodajalca, se sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Tožbo mora torej vložiti delodajalec, če delavec odškodnine ne plača prostovoljno. Ob taki ureditvi ni pogojev, da bi delavec pred sodiščem zahteval razveljavitev sklepa o povrnitvi škode, čeprav je bil odškodninski postopek izveden skupaj z disciplinskim postopkom in je sklep o povrnitvi škode sestavni del sklepa, s katerim je odločeno o njegovi disciplinski odgovornosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče glede odločitve o povračilu škode, ki je vsebovana v 2. točki odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 24.1.1991 in potrjena z odločbo delavskega sveta tožene stranke z dne 4.3.1991, odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno ugotovilo dejansko stanje in se pravilno opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je zaradi tega, razen v zgoraj navedenem obsegu (zavrnitev zahtevka na razveljavitev odločitve o povračilu škode), materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tožena stranka tožnika utemeljeno spoznala za odgovornega, da je nezakonito razpolagal z družbenimi sredstvi in zlorabil svoj položaj s tem, da je sam neopravičeno določil dobavitelja in ni kontroliral cen v računih, ki jih je izstavila trgovina L. M. na J. in da je v dogovoru s poslovodjem omenjene trgovine povzročil toženi stranki škodo v višini 80.657,80 DIN, s čemer naj bi storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 5. in 6. točki 73. člena pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev. Da je tožnik neopravičeno določil dobavitelja, izhaja iz izpovedi nabavnega referenta T. N., ki je povedal, da je bil tožnik tisti, ki je kot dobavitelja za mineralno volno izbral trgovino L. M. na J., ne da bi od dobavitelja dobil ustrezno pisno ponudbo. Poleg tega je tudi sam tožnik priznal, da je na naročilnico vpisal kot dobavitelja omenjeno trgovino. Sicer pa sta tako T. N. kot J. K. povedala, da v primeru, ko je šlo za večji posel, je bil vedno tožnik kot vodja komerciale tisti, ki je določal dobavitelja. Pritožbena zatrjevanja, da je tožnik kot dobavitelja za mineralno volno izbral L. M. iz razloga, ker mu je to sugeriral N., so zaradi tega neutemeljena. Iz zapisnika SDK, Podružnica K. z dne 24.12.1990 o kontroli finančno materialnega poslovanja od leta 1988 do 1990 pri toženi stranki pa izhaja, da je trgovsko podjetje L. M. J. nabavljala za toženo stranko mineralno volno le na podlagi naročilnice in brez pogodbe ali dogovora o nabavi, ter pri izstavljenih računih zaračunavala za nabavljeno blago višje cene kot bi jih morala po veljavnih kalkulacijah po pravilniku o oblikovanju cen. Na teh računih tudi ni bila potrjena pravilnost, točnost in zakonitost s strani odgovornega delavca za področje komerciale. Ker je bil tožnik vodja komercialne službe in v tem svojstvu delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, je nedvomno on tisti, ki bi moral kontrolirati cene v računih, ki jih je izstavljala za dobavljeno blago trgovina L. M., saj je bil odgovoren za zakonitost poslovanja. Ker iz omenjenega poročila SDK tudi izhaja, da je podjetje L. M. pri 27 računih po naročilnici št. 409/89 z dne 2.10.1989 zaračunavala višje cene, kot bi jih lahko po veljavnih kalkulacijah, je s tem oškodovala toženo stranko za 80.657,80 takratnih dinarjev. Tudi iz izpovedi poslovodje omenjene trgovine P. P., ki je bil zaslišan kot obdolženec v kazenski zadevi I kr 2../90 pri Temeljnem sodišču v K., izhaja, da je L. M. res zaračunavala toženi stranki za dobavljeni material višje cene od veljavnih, ker se je P. P. tako dogovoril s tožnikom in se je tožnik z višjimi cenami strinjal. Da je tožnik dejansko pristal na višje cene, kaže tudi dejstvo, da je od P. dobil kot darilo pralni stroj in barvni televizor, kar je po izjavi P. dobil kot provizijo. Pritožbena zatrjevanja v smeri, da gre v zvezi z oškodovanjem tožene stranke za nedokazana dejstva, so neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je potrebno zaključiti, da je tožnik kot vodja komercialne službe in delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, namesto da bi skrbel za zakonito poslovanje te službe, mimo veljavnih predpisov samovoljno določil dobavitelja za mineralno volno in tudi ni kontroliral računov za dobavljeno blago ter dopustil, da je dobavitelj za dobavljeni material zaračunaval višje cene od veljavnih, kar je imelo za posledico oškodovanje tožene stranke v višini, kot jo je ugotovila SDK v svojem poročilu. S takim ravnanjem je tožnik nedvomno zlorabil svoj položaj in prekoračil pooblastila, zato mu je tožena stranka za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, saj gre pri kršitvah delovnih obveznostih po 5. in 6. točki 73. člena pravilnika tožene stranke za take hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka kršila pravila disciplinskega postopka, ker je tožnikovo pritožbo zoper odločbo disciplinske komisije kljub njegovi prošnji za preložitev in kljub predloženemu zdravniškemu potrdilu vseeno obravnavala, pa je potrebno ugotoviti, da v tem primeru ne gre za kršitev pravil postopka, saj je bil tožnik na sejo delavskega sveta pravilno vabljen. V kolikor pa se tožnik iz zdravstvenih razlogov seje delavskega sveta tožene stranke ni mogel udeležiti, bi se seje lahko udeležil njegov pooblaščenec, ki pa tega ni storil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke o povrnitvi škode v višini 80.657,80 DIN, zavrglo. Sicer pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 166. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je določbe ZTPDR in ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).