Jedro

Senat sodišča prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ob preizkusu pripornega razloga po 3. tč. I. odst. 201. čl. ZKP ugotovil, da je le-ta še vedno podan, saj je obdolženec kot odvisnik od mamil v razdobju dveh ur vlomil v dva osebna avtomobila, zato da bi prišel do vrednejših predmetov za prodajo, pri čemer je istočasno zoper njega v teku še pet drugih kazenskih postopkov zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo njegovega zagovornika, v kateri se zavzema za odreditev hišnega pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ob preizkusu pripornih razlogov po vložitvi obtožnice (II. odst. 272. čl. ZKP) sklenil, da se zoper obd. D.D., ki se v priporu nahaja od 26.10.1999 dalje, podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. tč. I. odst. 201. čl. ZKP.

Zoper navedeni sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ga spremeni tako, da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost suma, da naj bi obdolženec storil obe kaznivi dejanji, je kot pogoj za odločanje o priporu po 3. tč. I. odst. 201. čl. ZKP v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena in obrazložena ter zato ne vzbuja nikakršnih pomislekov.

Pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika tudi ne morejo vnesti dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja ponovitvene nevarnosti, saj pet odprtih kazenskih postopkov zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, predhodna obravnavanost pri sodniku za mladoletnike, obdolženčeva nezaposlenost in še vedno izkazana odvisnost od mamil, nenazadnje pa tudi način storitve obeh obravnavanih kaznivih dejanj ter podatek iz kazenske ovadbe, da je bil obdolženec šele dne 31.8.1999 izpuščen iz pripora, tudi po oceni pritožbenega sodišča nudijo več kot zadostno podlago za sklepanje o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Pritožbene trditve, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odreditev pripora zgolj zato, ker bi moral biti predhodno odrejen hišni pripor, da se ni mogoče sklicevati na odprte kazenske postopke in da za uživanje metadona obdolženec ne potrebuje finančnih sredstev, ne more vnesti dvoma v pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje. Res je sicer, da ni potrebno posegati po strožjih ukrepih, če se da tudi z milejšimi ukrepi doseči željeni cilj, vendar to ne pomeni, da je mogoče strožji ukrep odrediti šele potem, ko se je odreditev milejšega izkazala za neuspešno. V obravnavanem primeru je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bo glede na vse ugotovljene in opisane okoliščine le z odvzemom prostosti obdolžencu mogoče zagotoviti varnost premoženja ljudi in s tem tudi njihovo osebno varnost, pri čemer pomenijo podatki o ostalih kazenskih postopkih, ki so zoper obdolženca v teku, le enega od več podatkov, ki so na takšno odločitev vplivali. Da ugotovitev o obdolženčevi odvisnosti od mamil ni zgrešena, pa je pravzaprav dokazal sam obdolženec, ki naj bi prvo navedeno kaznivo dejanje storil prav pred zdravstvenim domom, v katerega je bil sam namenjen zaradi metadonske terapije.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je obdolžencu podaljšalo pripor, katerega zaradi njegove neizogibnosti tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom ter je bilo zato potrebno na podlagi III. odst. 402. čl. ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.