Jedro

Za odločitev, kdo je bil v času izbrisa družbe z omejeno odgovornostjo njen družbenik, je odločilno dejansko stanje, ne pa stanje po podatkih sodnega registra, zato so lahko za obveznosti take družbe odgovorne le osebe, ki so bile ob izbrisu dejansko njeni družbeniki. Vpis v sodni register je namreč zgolj deklaratorne, ne pa konstitutivne narave, kar pomeni, da sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno od njega. Tako pri odsvojitvi poslovnega deleža sprememba družbenika učinkuje že s samo sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi deleža. Dolžnik je s svojim ugovorom, konkretno z ugovoru priloženo pogodbo o prodaji poslovnega deleža, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, izkazal, da ob izbrisu prvotnega dolžnika iz sodnega registra ni bil več njegov družbenik, zato za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. I 04/07564 z dne 8.6.2005 ugodilo, izvršbo ustavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Sklenilo je še, da upnik nosi sam svoje stroške odgovora na ugovor.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil upnik. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne in potrdi sklep o izvršbi z dne 8.6.2005, oziroma da prvostopenjski sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo 416. in 417. člen ZGD. Navkljub sodni praksi in teoriji izpodbijani sklep napačno zaključuje, da gre za deklaratornost vpisa v sodni register, zaradi česar je podana kršitev materialnega prava. Vrhovno sodišče RS je že pred časom odločilo, da je vpis deležev ob spremembi družbenikov konstitutivne narave. ZGD v 417. členu, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, določa, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki poslovodji prijavi in dokaže pridobitev. V izpodbijanem sklepu ta osnovna predpostavka ni omenjena, zaradi česar je očitno, da ni bila izpolnjena. Opozarja na načelo zaupanja v registrsko stanje, da tistega, ki se je v dobri veri zanesel na stanje v registru, ne morejo zadeti škodljive posledice. Že v odgovoru na ugovor je poudaril, da je dolžnik sam kriv, da je bilo njegovo ime objavljeno v Uradnem listu, saj spremembe svojega statusa ni javil ne sodnemu registru, ne Uradnemu listu, s čimer je opustil obligatorno (v ZGD in Zakonu o sodnem registru) določeno notifikacijo sprememb podatkov registrskemu sodišču. Kljub temu, da je upnik načelo zaupanja izrecno zapisal, sodišče do tega ugovora ni zavzelo stališča. Tudi do ugovora, da dolžnik ni javil spremembe podatkov, se sodišče ni opredelilo, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno kršitev določil postopka. Nadalje opozarja, da 417. člen ZGD določa tudi, da za obveznosti družbe, ki so dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža, odgovarjata družbi odsvojitelj in pridobitelj solidarno. Nesporno je, da se izterjevana terjatev nanaša na obdobje pred prenosom poslovnega deleža. Izpodbijana odločba pa razbremenjuje dolžnika plačila obveznosti, ki so dospele pred prijavo prenosa, kar pa je materialno pravno napačno, saj odsvojitelj za te obveznosti odgovarja solidarno. Poudarja še, da bi bil v primeru, da bi obveljal izpodbijani sklep, dvakrat oškodovan: v sodnem registru navedeni dolžnik bi se izognil plačilu obveznosti iz naslova deklaratornosti vpisa, "pravi dolžnik" pa zaradi opustitve vpisa spremembe podatkov v sodni register in posledičnega zastaranja uveljavljanja terjatve do njega. Dolžnik je s prvim prevzemom kot edini lastnik prevzel tako aktivo kot pasivo družbe, pa tudi sicer ni ukrepal v skladu s določili Zakona o finančnem poslovanju podjetij, zato ga v smislu izbrisane družbe zadenejo vse posledice.

Upnik je po svojem pooblaščencu dne 6.12.2006 vložil dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj je bila ta vložena po poteku osemdnevnega pritožbenega roka iz 3. odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Dolžnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

V sodni praksi se je glede vprašanja prehoda obveznosti izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo na njene družbenike izoblikovalo enotno in jasno stališče (prim. npr. odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.11.2004, opr. št. II Ips 301/2004, ter odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.12.2005, opr. št. III Cp 5048/2005). Za odločitev, kdo je bil v času izbrisa družbe z omejeno odgovornostjo njen družbenik, je odločilno dejansko stanje, ne pa stanje po podatkih sodnega registra, zato so lahko za obveznosti take družbe odgovorne le osebe, ki so bile ob izbrisu dejansko njeni družbeniki. Vpis v sodni register je namreč zgolj deklaratorne, ne pa konstitutivne narave, kar pomeni, da sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno od njega. Tako pri odsvojitvi poslovnega deleža sprememba družbenika učinkuje že s samo sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi deleža (416. člen in 1. odstavek 417. člena Zakona o gospodarskih družbah - Ur. l. RS št. 30/93 s spremembami, v nadaljevanju ZGD, ki je veljal v času dolžnikove sklenitve pogodbe o prodaji poslovnega deleža z dne 2.9.1997, sedaj 481. in 482. člen ZGD-1 - Ur. l. RS št. 42/06). Dolžnik je s svojim ugovorom, konkretno z ugovoru priloženo pogodbo o prodaji poslovnega deleža z dne 2.9.1997, sklenjeno v obliki notarskega zapisa (s čimer je bilo zadoščeno pogoju iz 3. odstavka 416. člena ZGD), izkazal, da ob izbrisu prvotnega dolžnika iz sodnega registra (dne 27.5.2003) ni bil več njegov družbenik.

Uporaba oziroma razlaga načela zaupanja v sodni register in publicitetnega načela (8. člen Zakona o sodnem registru - Ur. l. RS št. 13/94 s spremembami, ZSReg), kot jo ponuja upnik v pritožbi, bi bila v direktnem nasprotju z zgoraj navedenimi določili ZGD in bi dejansko pomenila izenačenje publicitetnega načela s konstitutivnostjo vpisa v sodni register, kar tudi ne bi bilo pravno ustrezno.

Prvostopno sodišče ni storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot to meni pritožba, s tem, ko se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do upnikovih navedb v odgovoru na ugovor v zvezi z načelom zaupanja v sodni register in v zvezi z dolžnikovo opustitvijo sporočitve spremembe lastništva sodnemu registru. Sodišče s sklepom o ugovoru presoja utemeljenost ugovora (4. odstavek 58. člena ZIZ) in se je zato dolžno opredeliti do vseh relevantnih ugovornih navedb, kar je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi storilo. Ker ni upnikov odgovor na ugovor v ničemer prispeval k drugačni odločitvi prvostopnega sodišča glede presoje utemeljenosti ugovora, prvostopno sodišče ni bilo dolžno obravnavati navedb v odgovoru na ugovor.

Upnik se šele v pritožbi prvič sklicuje na določili 1. in 3. odstavka 417. člena ZGD, ki določata, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki poslovodji prijavi in dokaže pridobitev (1. odstavek), ter da za obveznosti proti družbi, ki so dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža, odgovarjata družbi odsvojitelj in pridobitelj solidarno (3. odstavek). V zvezi s temi določili, upnik navaja, da predpostavka iz 1. odstavka ni bila izpolnjena, ter da iz razloga, ker izterjevana terjatev izvira iz obdobja pred prenosom poslovnega deleža, odgovarja odsvojitelj - dolžnik solidarno. Navedene trditve pa predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. ZPP v 1. odstavku 337. člena v zvezi s 15. členom ZIZ namreč določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Kot že rečeno, pa je upnik navedene trditve prvič navedel šele v pritožbi, pri tem pa niti ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že prej. Pa tudi če bi upnik te trditve navedel pravočasno - že v odgovoru na ugovor, ne bi prispevale k drugačni odločitvi sodišča. Kot to izhaja iz pogodbe o prodaji poslovnega deleža, je dolžnik svoj delež prodal A. K., ki je bil, kot je to razvidno iz sodnega registra, tudi direktor oziroma poslovodja družbe, tako da obvestilo poslovodji ni bilo potrebno. V zvezi z odgovornostjo za obveznosti družbe, pa pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da se za pravnega naslednika izbrisane družbe šteje tisti, ki je bil njen družbenik v trenutku njenega izbrisa iz sodnega registra. Ker dolžnik zaradi prenosa svojega deleža ob izbrisu družbe iz sodnega registra ni bil več družbenik izbrisane družbe, glede na določbo 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetji (Ur. l. RS št. 54/99 s spremembami, ZFPPod), za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarja, zaradi česar je bil dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).