Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP, ker je tožeči stranki odreklo pravico, predlagati dokaze, nato pa ugotovilo, da trditev ni dokazala

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi opr.št. I 167/94 z dne 9.5.1994 in zahtevek tožeče stranke zavrnilo, hkrati pa je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala obstoja svoje terjatve.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka predlagala dokaze z zaslišanjem prič, vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da bi jih tožeča stranka lahko predlagala že prej. Vendar je po ZPP - Zakonu o pravdnem postopku - vsaka stranka upravičena predlagati dokaze do konca glavne obravnave in tudi še v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo navedbam toženca, čeprav te niso logične in so si v nasprotju. Tako je neverjetna navedba tožnika, da se ne spominja podjetja, pri katerem je kupil in plačal avtomobil. Tožeča stranka pri prodaji in nakupu predmetnega avtomobila ni sodelovala. Edino naročilo za rezervne dele je prejela od toženca. Nujno bi bilo zaslišati predlagani priči R.J. in J.P.. R.J. je prejel naročilo toženca za rezervne dele, J.P. pa bo lahko pojasnil, kdo je bil naročnik in plačnik popravila. Če bo toženec vztrajal pri trditvi, da naj bi bil za popravilo odgovoren prejšnji lastnik, bo treba zaslišati tudi prejšnjega lastnika ter opraviti poizvedbe pri podjetju, ki naj bi izvedlo prodajo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po čl. 354/1 ZPP. Ni uporabilo določbe 2. odst. 299 čl. ZPP to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka to kršitev izrecno uveljavlja.

Tožeča stranka je namreč na glavni obravnavi dne 27.3.1995 predlagala dokaze za svoje trditve in sicer zaslišanje dveh prič, R.J. in J.P. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo - ne zato, ker bi menilo, da je zadeva dovolj razjasnjena, ampak zato, ker je štelo, da bi tožeča stranka te dokaze morala predlagati že prej oziroma da bi morala odgovoriti na ugovor tožene stranke. Po določilu 2. odst. 299 čl. ZPP smejo stranke med vso glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, kot pravilno zatrjuje pritožba, pa to smejo storiti tudi še v pritožbi (čl. 352/1 ZPP). Tako je torej sodišče prve stopnje te določbe kršilo, ker ni dopustilo zaslišanja predlaganih prič, to pa je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ne gre torej, da se tožeči stranki najprej odreče pravica predlagati dokaze, nato pa ugotovi, da svojih trditev ni dokazala. Kršitev je torej vplivala na odločitev sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo torej treba izvesti predlagane dokaze in tako dati tožeči stranki možnost, da svoje trditve dokaže. Doslej zbrani dokazni namreč niso zadostni za razjasnitev dejanskega stanja in v zvezi s tem za odločitev o tožbenem zahtevku. Po zaslišanju predlaganih prič in po izvedbi morebitnih drugih dokazov, ki jih bodo stranke še predlagale, bo moralo sodišče ponovno odločiti v tožbenem zahtevku.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 369/I ZPP.