Jedro

Višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolg B. B. do tožene stranke poravnala zato, da bi tožena stranka podala predlog za preklic javne dražbe, kar je ta (na predlog dolžnice) tudi storila. S plačilom dolžničinega dolga je tožeča stranka kot tretja oseba uredila upniško dolžniško razmerje med toženo stranko in B. B. in ne razmerja med toženo in tožečo stranko, ki ni nikdar obstajalo, gotovo pa si tožeča stranka pri tem ni pridržala pravice zahtevati plačani znesek nazaj. Tožeča stranka lahko vrnitev plačanega zneska zahteva le od dolžnice, s katero je bila v pogodbenem razmerju. Tožečo stranko je zato potrebno šteti kot tretjega, ki je izpolnil obveznost dolžnice B. B. do njenega upnika (tožene stranke), dolžnica pa se je s tem plačilom strinjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerimi je tožeča stranka zahtevala, naj ji tožena stranka plača 8.853,23 EUR s pripadki ter (2.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je svoje stališče, da med pravdnima strankama ni obstajalo pogodbeno razmerje, zgradilo skoraj izključno na podlagi pisnega gradiva v spisu. Res je, da je sodišče prve stopnje (5. točka obrazložitve) zapisalo, da dokazov z zaslišanjem predlaganih prič (A. A., B. B. in C. C. ne bo izvedlo, ker je ocenilo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Glede na to, da je v nadaljevanju (6. točka obrazložitve) ugotavljalo, kakšno je dejansko stanje, je očitno, da navedba o nespornosti ne drži. Ne glede na to pa višje sodišče ugotavlja, da iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da (že) iz trditev obeh pravdnih stranki in iz predložene listinske dokumentacije dovolj jasno izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Višje sodišče zato soglaša z njegovo ugotovitvijo, da bi bilo izvajanje predlaganih dokazov z zaslišanjem prič v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP).

6. Pri tem pa višje sodišče še opozarja na povezanost trditvene in dokazne podlage (7. in 212. člen ZPP). Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o odlogu izvšbe. Trdila je, da je bilo sporno nakazilo toženi stranki opravljeno izključno zaradi pričakovanja in pod pogojem, da javna dražba dne 14.7.2016 ne bo izvedena ter da nepremičnina ne bo prodana drugemu kupcu. Tožena stranka je takšno dogovarjanje odločno zanikala in poudarjala, da bi o takšnem zatrjevanem predlogu B. B. (če bi v resnici obstajal) moral odločati neposredno nadrejeni C. C., zadevo pa bi obravnaval še pristojni sektorski odbor pri toženi stranki. Po trditvah tožene stranke je šlo za običajno poravnavo dolga s strani tretjega, kar je pri banki pogost način plačila, zato se posebni postopki niso izvedli in je bila zadeva zaključena skladno s prošnjo dolžnice, da se javna dražba prekliče. Zaradi navedenega je bilo na tožeči stranki, da natančno opiše, kaj se je dogajalo in še posebej skrbno utemelji trditve o ustnem dogovoru, sploh zato, ker trditvam tožene stranke o striktni pisnosti njenega poslovanja in o omejeni pristojnosti odločanja bančnih referentov tožeča stranka ni z ničemer nasprotovala.

7. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi referentka tožene stranke potem, ko bi jo poklical „nek gospod iz Rusije“ (za katerega tožeča stranka ne navede točno niti kdaj niti s kom pri toženi stranki se je pogovarjal), sama (ustno) sprejela zavezo, da bo sprejela nakazilo opisanega gospoda in se hkrati (veljavno za toženo stranko) zavezala, da bo po prejemu zneska sodišču podala predlog za preklic javne dražbe ter še, da bo tožena stranka prejeti znesek v primeru, če javna dražba ne bo preklicana in bo nepremičnina, ki je predmet kupoprodajne pogodbe med tožečo stranko in dolžnico tožene stranke prodana, navedenemu gospodu (oziroma tožeči stranki, ko bo ta že obstajala) vrnila. Predložene listine (elektronska komunikacija med toženo stranko in B. B.) dokazujejo, da zadeve niso potekale na tak način.

8. V nasprotju s pritožnico je višje sodišče prepričano, da navedbe tožeče stranke, da je „toženi stranki nedvomno bilo znano, da je bilo nakazilo dano izključno zaradi pričakovanja in pod pogojem, da javna dražba dne 14.7.2017ne bo izvedena in nepremičnina ne bo prodana drugemu kupcu“, ne kažejo na to, da bi se stranki o navedenem dogovorili. Na to prav tako ne kaže postopanje tožene stranke, ki je podala predlog za preklic dražbe po tem, ko je prejela vtoževani znesek. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka le izpolnjevala obveznost, ki jo je sprejela do svoje dolžnice B. B. 9. Tožeča stranka po oceni višjega sodišča ni postavila takšnih trditev o odločilnih dejstvih, da bi sodišče prve stopnje glede njih moralo izvesti zaslišanje predlaganih prič, ki bi ta dejstva potrdile. Dejansko stanje je bilo za sprejem odločitve dovolj razjasnjeno že z vpogledom v predloženo listinsko dokumentacijo.

10. Tudi če bi držale vse pritožbene trditve: da sta pravdni stranki (tožena stranka in A. A.) neposredno komunicirali in z zvezi s preklicem javne dražbe sklenili zavezujoč dogovor; če bi si A. A. osebno pridobil zagotovilo s strani tožene stranke, da bo v zameno za plačilo vtoževanega zneska tožena stranka podala predlog za preklic javne dražbe in odlog izvršbe; to vse še ne bi dokazovalo, da se je tožena stranka kakorkoli zavezala, da bo v primeru neuspeha načrtovanega posla tožeče stranke (nakupa nepremičnine v lasti dolžnikov) tožeči stranki vrnila prejeti znesek. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožena stranka predlagala preklic dražbe, sicer pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da se tožena stranka ni držala dogovora, ki ga zatrjuje tožeča stranka (preklic javne dražbe s strani tožene stranke po tem, ko bo tožena stranka prejela vtoževani znesek).

11. (Pravilna) zavrnitev dokaznih predlogov izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tožeča stranka je imela možnost sodelovati v postopku, odgovoriti na navedbe tožene stranke, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno.

12. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo Izjavo (Priloga A 12) A. A., vendar tudi višje sodišče ugotavlja, da iz Izjave ne izhaja, da bi se A. A. s komerkoli (ne z banko X. ne s toženo stranko) dogovoril, da bo tožeča stranka bankama nakazala denar, banki pa ga lahko obdržita le, če dražba v resnici ne bo izvedena in bo tako tožeča stranka lahko kupila želeno nepremičnino. Iz Izjave izhaja le, da je A. A. banki X. (in verjetno tudi toženi stranki) predlagal odlog javne dražbe za dva meseca.

13. To, da bi priča A. A. lahko, kot to trdi pritožnica, „celovito izpovedal o vsej korespondenci s toženo stranko in o tem, da je z njene strani prejel zagotovila, da bo podala preklic javne dražbe po prejemu vtoževanega zneska“, ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Med strankama namreč, tako kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni sporno, da je tožena stranka podala preklic javne dražbe po prejemu vtoževanega zneska. Res je, da tožena trdi, da je to naredila na predlog dolžnice, tožeča stranka pa trdi, da je šlo za njen predlog, vendar to za odločitev v zadevi ni pravno relevantno.

14. V delu obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sprejeto odločitev res, kot to trdi pritožnica, utemeljuje (med drugim) tudi na kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in lastnikoma nepremičnine in višje sodišče pritrjuje pritožnici, da drži, da ni trdila, „da se je tožena stranka do nje zavezala na podlagi Pogodbe“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Pogodba ni bila sklenjena pod pogojem, da bo izvršba odložena (kar bi bilo pričakovati glede na trditve tožeče stranke o dogovarjanju tožeče stranke in dolžnikov z bankama). V pogodbi je namreč določeno le, da se s plačilom dela kupnine toženi stranki doseže odlog izvršbe. Vendar pa je kljub navedenemu odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je v obrazložitvi navedlo še druge utemeljene razloge.

15. Pritožnica nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zastopanje s strani B. B. Med strankama ni sporno, da je komunikacija med strankama glede dogovora o preklicu dražbe potekala med toženo stranko in B. B. Tako kot sodišče prve stopnje pa tudi višje sodišče iz njune elektronske korespondence nikakor ne more razbrati, da se, kot trdi pritožnica, B. B. glede pogojev nakazila s strani tožeče stranke s toženo ni dogovarjala v lastnem imenu in da naj bi toženi stranki dala jasno vedeti, da bo vtoževani znesek tožeča stranka plačala pod pogojem preklica javne dražbe.

16. Nič takšnega ne izhaja iz predložene dokumentacije, pritožnica pa navaja, da naj bi se B. B. in tožena stranka o tem dogovarjali ustno. Višje sodišče ugotavlja, da je iz elektronske komunikacije med B. B. in toženo stranko razvidno, da je ta toženo stranko seznanila le s tem, da bo njen dolg poplačal “nek gospod iz Rusije“. Očitno je bilo za toženo stranko vseeno, kdo bo plačal znesek (ki ga je dolgovala B. B.) in je privolila v to, da poda sodišču predlog za preklic dražbe po tem, ko bo vtoževani znesek prejela.

17. Pritožnica potrjuje, da tožena stranka ni bila seznanjena s Pogodbo in ponovno poudarja, da sta pravdni stranki vse elemente dogovora dosegli ustno in trdi, da je bilo „toženi stranki gotovo znano, da bo tožeča stranka nakazilo spornega zneska opravila z namenom oziroma pod pogojem, da javna dražba ne bo izvedena in nepremičnina ne bo prodana drugemu kupcu.“ Tudi če bi bil toženi stranki lahko znan tak namen tožene stranke, pa tožeča stranka ni predložila listin, iz katerih bi izhajal dogovorjen pogoj niti ni trdila, da bodo priče povedale, da je tožeča toženi stranka nakazala sporno nakazilo pod prej navedenim pogojem.

18. Tožeča stranka je trdila, da je s toženo stranko sodelovala preko B. B. oziroma da je navedena v pogovorih s toženo stranko delovala v imenu in za račun tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je natančno in popolnoma prepričljivo pojasnilo, zakaj v tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi B. B. v pogovorih s toženo stranko nastopala kot zastopnica tožeče stranke. Tudi višje sodišče ugotavlja, da iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da se je B. B. s toženo stranko dogovarjala le kot dolžnica v zvezi s svojim dolgom in dražbo, razpisano za njeno hišo. Navedba v njenem e-mailu, „da se je našel en gospod iz Rusije, ki je pripravljen plačati 420.000,00 EUR, ker pa ne more kupiti hiše kot fizična oseba in mora urediti podjetje, s katerim bi (jo) kupil, bi lahko to storil v roku dveh mesecev“, nikakor ne potrjuje trditve tožeče stranke, da je B. B. delovala kot pooblaščenka A. A., kaj šele tožeče stranke. Pri tem niti ni jasno, kakšno vlogo ima tu A. A., ki takrat niti še ni „našel“ tožeče stranke in kako naj bi on takrat pooblastil B. B. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, B. B. niti ni točno povedala, kdo naj bi bil kupec nepremičnine. Iz listinske dokumentacije v spisu pa nikakor ne izhaja, da bi B. B. toženo stranko na kakršenkoli način seznanila s tem, da je bila že sklenjena kupoprodajna pogodba za nepremičnino in kakšna je njena vsebina, da bi tako tožena stranka lahko vsaj slutila, kakšni so nagibi tožeče stranke oziroma, da ta sploh obstaja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne drži trditev tožeče stranke, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o odlogu izvršbe.

19. B. B. se je v vseh dopisovanjih s toženo stranko dogovarjala o poravnavi svojega dolga, tožečo stranko pa je omenila le enkrat kot „gospoda iz Rusije“, zato ni mogoče šteti, da bi tožena stranka morala vedeti, da dolžnica nastopa kot pooblaščenka tožeče stranke. Sploh pa ni mogoče priti do zaključka, da se je med toženo in tožečo stranko formiralo zavezujoče pogodbeno razmerje, kot to skuša skonstruirati tožeča stranka.

20. Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na določilu 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj naj bi bila tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke. Trdi, da obveznost vrnitve nastane, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje da zato, ker med strankama ni bil sklenjen noben dogovor, uporaba navedene zakonske določbe ne pride v poštev.

21. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je plačilo vtoževanega zneska predstavljalo plačilo tujega dolga v smislu 271. člena OZ, zato ga tožena stranka ni dolžna vrniti.

22. Višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolg B. B. do tožene stranke poravnala zato, da bi tožena stranka podala predlog za preklic javne dražbe, kar je ta (na predlog dolžnice) tudi storila. S plačilom dolžničinega dolga je tožeča stranka kot tretja oseba uredila upniško dolžniško razmerje med toženo stranko in B. B.in ne razmerja med toženo in tožečo stranko, ki ni nikdar obstajalo, gotovo pa si tožeča stranka pri tem ni pridržala pravice zahtevati plačani znesek nazaj. Tožeča stranka lahko vrnitev plačanega zneska zahteva le od dolžnice, s katero je bila v pogodbenem razmerju. Tožečo stranko je zato potrebno šteti kot tretjega, ki je izpolnil obveznost dolžnice B. B. do njenega upnika (tožene stranke), dolžnica pa se je s tem plačilom strinjala.

23. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da je to, zakaj je tožeča stranka izpolnila tujo obveznost, pomembno le v razmerju med tožečo stranko in B. B. in da le zato, ker je tožeča stranka izpolnila tujo obveznost, katere kavza se ni uresničila, ni upravičena zahtevati od tožene stranke, da ji vrne plačani znesek, temveč ima lahko zahtevek za vrnitev tistega, kar je plačala (na podlagi kupoprodajne pogodbe, katere podlaga se ni uresničila) le do svojega sopogodbenika (tretji odstavek 190. člena OZ).

24. Tožeča stranka se pri nakazilu vtoževanega zneska toženi očitno ni (z ničemer) zavarovala, to pa sedaj poskuša nadomestiti s konstruktom ustnih dogovorov med A. A., B. B. in toženo stranko. Dogovor, ki ga je sklenil A. A. z banko X. in B. B. s toženo stranko bi za potrebe tožeče stranke zadostoval, če ne bi prišlo do dražbe in do prodaje nepremičnine na dražbi. Tožeča stranka bi plačala še preostanek kupnine bankama in lastnikoma in bi postala lastnica nepremičnine. Da se zadeva ni izšla na tak način, pa ni krivda tožene stranke.

25. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).