Jedro

Po 4. odstavku 28. člena ZBPP je dolžnost prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči dati soglasje za mediacijo le, če da soglasje tudi nasprotna stranka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Bpp 415/2010 z dne 29.3.2011 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR-ov, povečane za 20% DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je tožeči stranki prenehala upravičenost do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Bpp 415/2010 z dne 25.11.2010. Z isto odločbo je odvetnico A.A. iz Idrije, ki je bila z isto odločbo določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči, razrešilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v skladu s 4. odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. V skladu s 5. odstavkom navedenega člena pa mu v primeru, da ne izpolni tega pogoja, pravica do brezplačne pravne pomoči preneha oziroma se šteje, da je bila brezplačna pravna pomoč neupravičeno prejeta, če so stroški že nastali. Ker je iz dopisa odvetniške pisarne B.B. z dne 22.2.2011 izhajalo, da tožeča stranka – upravičenka do brezplačne pravne pomoči izrecno izjavlja, da ne želi sodelovati v postopku mediacije v predmetni pravdni zadevi dodelitve mladoletnega otroka, določitev stikov in preživnine, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, opr. št. II P 22/2011, tožeča stranka ni izpolnila pogoja, določena v 4. odstavku 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, zato ji upravičenost do brezplačne pravne pomoči preneha.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč, v skladu s 4. odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka. Nasprotna stranka (oče mladoletnega otroka) pa sploh še ni sodeloval v navedeni pravdni zadevi z odgovorom na tožbo niti z podajo soglasja za postopek mediacije, saj mu sodišče svojih pisanj ni uspelo vročiti. Ob upoštevanju vsega navedenega, predvsem pa ker toženi ni podal soglasja za postopek mediacije, niso podani pogoji za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pristojno sodišče v zadevi II P 22/2011 tožencu poslalo povabilo k postopku mediacije dne 15.2.2011 vendar se je pošiljka dne 7.3.2011 vrnila z oznako, nima hišnega predalčnika. Navedena pošiljka se je vrnila po dopisu tožeče stranke, v katerem je sodišču sporočila, da ne želi sodelovati v postopku mediacije. Prav navedeno ravnanje tožeče stranke pa je bila podlaga za odločitev pristojnega (pravdnega) sodišča, da se mediacija ne bo izvedla. Obvestilo o tem je sodišče poskusilo vročiti toženi stranki, vendar vročitev ni uspela.

Tožba je utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04, 96/04 – UPB1 in 23/08 – ZBPP) v 4. odstavku 28. člena določa, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. V 5. odstavku istega člena ZBPP pa je določeno, da prosilcu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali, če ni izpolnil pogoja iz 4. odstavka 28. člena ZBPP.

Iz upravnih spisov sicer izhaja, da je tožeča stranka 22.2.2011 pravdnemu sodišču poslala dopis iz katerega izhaja, da ne želi sodelovati v postopku mediacije. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da nasprotni stranki v pravdni zadevi opr. št. II P 22/2011, vse do izdaje izpodbijane odločbe, sodišče ni uspelo vročiti niti tožbe niti drugih pisanj sodišča, zato je nesporno da se nasprotna stranka sploh ni mogla opredeliti do ponujene možnosti mediacije. Po 4. odstavku 28. člena ZBPP pa je dolžnost prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, dati soglasje za mediacijo le, če da soglasje tudi nasprotna stranka. Ker tega soglasja nasprotne stranke do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo se po oceni sodišča tudi niso iztekli pogoji za prenehanje pravice do brezplačne pravne pomoči po 5. odstavku 28. člena ZBPP.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ugodilo, saj tožena stranka v postopku za izdajo upravnega akta ni pravilno uporabila Zakona o brezplačni pravni pomoči, ter zadevo, skladno s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 tožeči stranki prisodilo pavšalni znesek 350,00 EUR-ov skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), povečano za 20% DDV.