Jedro

Kot izhaja tudi iz drugega odstavka 113.a člena ZS, stranke pred sodiščem, zoper odločbo katerega je dovoljeno pravno sredstvo, nimajo pravice do izdaje sklepa o predložitvi. Zato je večinsko stališče teorije, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče, da zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki tak predlog zavrne, zoper njegovo meritorno odločitev pa je dovoljena pritožba, pravnega sredstva ni. Opustitev izdaje takega sklepa pa se lahko graja v postopku s pravnimi sredstvi in v ustavni pritožbi. Upoštevaje vse navedeno zato višje sodišče pritožbe dolžnika zoper izpodbijani sklep ni dovolilo in jo je zavrglo na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prejšnji člen 234 PEZ) in prvega odstavka 113.a člena ZS.

Glede na drugi odstavek 113.a člena ZS pa bi moralo pritožbeno sodišče postaviti referenčno vprašanje, ki ga predlaga dolžnik, le v primeru, da bi v pritožbenem postopku odločalo o pritožbi stranke zoper meritorno odločitev sodišča prve stopnje, in če bi ugotovilo okoliščine iz drugega odstavka 113.a člena ZS. Ker v predlogu dolžnik ne navaja okoliščin po 267. členu PDEU v zvezi z odločitvijo višjega sodišča glede izpodbijanega sklepa, je predlog dolžnika za postavitev predhodnega vprašanja, ki ga je podal v pritožbi zoper izpodbijani sklep, preuranjen in ga je višje sodišče zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrže. Predlog za postavitev predhodnega vprašanja z dne 02. 02. 2011 se zavrže.

Obrazložitev

1. Dolžnik je dne 23. 12. 2010 pri sodišču prve stopnje vložil predlog na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju: PDEU) in sodišču predlagal, da sodišče skladno s 113.a členom Zakona o sodiščih ( Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZS) prekine predmetni izvršilni postopek in sproži postopek predhodnega odločanja ter sodišču Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Sodišče ES) v nadaljevanju postavljeno vprašanje predloži v predhodno odločanje, sodišče pa je z izpodbijanim sklepom njegov predlog zavrnilo.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Vsakdo lahko v vsakem postopku do konca prvostopenjskega postopka, kakor v postopku rednih oziroma izrednih pravnih sredstev podaja predlog za postavitev predhodnega vprašanja, kakor to določa 267. člen Pogodbe o delovanju EU. Sodišče z izpodbijanim sklepom to pravico dolžniku omejuje oziroma je ne priznava iz razloga, ker se vsebina ugovora in vsebina predloga za postavitev predhodnega vprašanja ne ujemata. Dolžnik je podal ugovor 23. 12. 2009, dne 21. 12. 2010 pa je podal predlog za postavitev predhodnega vprašanja, ki ga utemeljuje na sodbi Sodišča ES pod opr. št. C-81/09, ki je bila izdana po vložitvi ugovora. Iz navedene sodbe izhaja utemeljen razlog, da dolžnik poda predlog, ne glede na dejstvo, kakšno vsebino je podal v samem ugovoru. Dolžnik se nahaja v nezakonitem pravnem položaju, ko mu na dveh pravnih podlagah grozi plačilo iz istega pravno poslovnega razmerja in je ob upoštevanju veljavne evropske zakonodaje ter sprejete sodbe sodišča ES C-81/09, njegov predlog več kot utemeljen, saj je celotna pravna ureditev in položaj t.i. izbrisa nezakonita iz razlogov, ki izhajajo iz zgoraj citirane evropske sodbe in razloga, da je navedena ureditev v nasprotju s 63. in 64. členom PDEU, saj gre za administrativno in samovoljno diskriminacijo dolžnika in omejevanje prostega pretoka kapitala in plačil. Navedena nacionalna ureditev je v nasprotju z direktivo o storitvah in s Prvo direktivo Sveta z dne 09. 03. 1968 (68/151/EGS, v nadaljevanju Prva direktiva), zato sodišče ne more nadaljevati izvršbe zoper dolžnika K. K., ki se nadaljuje na podlagi sklepa z dne 20. 11. 2009 iz razloga, ker je prišlo do izbrisa družbe E. T. d.o.o. 3. Dolžnik v pritožbi opozarja, da mora ob upoštevanju 267. člena PDEU in smiselnem upoštevanju 113.a člena ZS tovrstno vprašanje postaviti Višje sodišče v Ljubljani, saj gre za „zadnje“ sodišče v postopku rednega pravnega sredstva. Vprašanje je nujno treba postaviti in predlagati t.i. nujni postopek, saj je slovenska nacionalna zakonodaja v očitnem nasprotju z zgoraj navedeno evropsko zakonodajo in sodno prakso. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Glede pritožbe zoper izpodbijani sklep:

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je odstop zadeve v v odločanje sodišču Evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišče ES) pravica sodišča, če ugotovi, da je to potrebno, ne pa njegova dolžnost. Sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču ES, je Vrhovno sodišče RS oziroma drugo sodišče dolžno izdati le v primeru, ko zoper odločbo Vrhovnega sodišča ali odločbe drugega sodišča, ki je odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva (prim. drugi odstavek 113.a člena ZS).

6. Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep, s katerim se izvršba nadaljuje zoper družbenika dolžnika, bo imel dolžnik po določbi petega odstavka 9. člena ZIZ zoper njo možnost vložiti pritožbo, torej je sprožitev postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem ES s strani prvostopenjskega sodišča v tej zadevi fakultativne narave. Sodišče prve stopnje, ki meni, da je treba glede določenega vprašanja sprejeti odločitev, ima torej zgolj možnost vložiti predlog za predhodno odločanje in k temu ni zavezano.

7. Glede na to pa se postavi vprašanje, ali je pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče dolžnikov predlog zavrnilo, sploh dovoljena. Temeljna značilnost postopka predložitve pravnih vprašanj v odločanje sodišču ES je namreč odsotnost spora, saj gre za objektivni postopek sodelovanja med dvema sodiščema, pri katerem se pred sodiščem Evropske skupnosti dejansko stanje ne ugotavlja, ker ga je ugotovilo nacionalno sodišče in zato ni več sporno. Sama predložitev tudi ni pravno sredstvo sui generis proti odločbam nacionalnih sodišč, temveč je njen namen pomoč nacionalnemu sodniku, ki je zavezan uporabiti evropsko pravo in razlagati ter uporabiti nacionalno pravo v skladu s pravnim redom ES, saj za odločanje o veljavnosti sekundarnega prava ni pristojen.

8. Iz stalne sodne prakse SES izhaja, da je stvar nacionalnih sodišč, pred katerimi je bila vložena tožba oziroma pravno sredstvo in ki izdaja odločbo v stvari, da glede na posamične okoliščine vsakega primera odločijo tako o nujnosti odločbe Sodišča ES zato, da lahko odločijo v sami stvari, kakor o pomembnosti vprašanj, ki naj bi ji predložili. Gre za objektivni spor o razlagi oziroma veljavnosti prava in se o pravicah in pravnih interesih strank v postopku o glavni stvari ne odloča. 9. Zato po mnenju višjega sodišča, kot izhaja tudi iz drugega odstavka 113.a člena ZS, stranke pred sodiščem, zoper odločbo katerega je dovoljeno pravno sredstvo, nimajo pravice do izdaje sklepa o predložitvi. Nedvomno bi ravnanje višjega sodišča, ki bi v okviru odločanja o pravnem sredstvu sodišču nižje stopnje zapovedovalo, kako razlagati in v konkretnem primeru uporabiti pravo ES, v nasprotju s PDEU, saj ima edino Sodišče ES pristojnost razlagati in odločati o veljavnosti prava ES. Zapovedovanje določenega ravnanja sodišču glede 267. člena PDEU pa bi bilo tudi contra legem, saj bi namesto možnosti predložitve uvajalo dolžnost predložitve, s tem pa omejevalo tudi sodnikovo neodvisnost. Zato je večinsko stališče teorije, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče, da zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki tak predlog zavrne, zoper njegovo meritorno odločitev pa je dovoljena pritožba, pravnega sredstva ni (prim. Sladič Jorg, Slovenski sodnik in predložitev pravnih vprašanj v odločanje sodišču ES po 234. členu Pogodbe o, Podjetje in delo, 2003, št. 6, str. 1252). Opustitev izdaje takega sklepa pa se lahko graja v postopku s pravnimi sredstvi in v ustavni pritožbi.

10. Sklep o predložitvi je po sodni praksi držav članic, ki poznajo ta institut civilnega postopka, neke vrste procesni sklep (tudi po mnenju višjega sodišča se za zapolnitev pravne praznine o tem a priori ne more uporabiti 205. in 206. člen ZPP o prekinitvi postopka, ker vse države ne urejajo enako pravnih posledic predložitvenega sklepa in bi bili tako posledično neenako obravnavani enaki položaji, kar bi bilo v nasprotju z Evropskim pravom), katerega temeljna naloga je priprava pravilne meritorne odločbe. Če bi v slovenskem pravu dopustili izpodbijanje predložitvenega sklepa s pravnimi sredstvi, kadar mora sodišče uporabiti Evropsko pravo, bi bilo tu dopustno pravno sredstvo zoper temeljni element, ki omogoča pravilno meritorno odločanje, še preden je izdana meritorna odločba. Glede na opisano naravo sklepa (dodati gre tudi, da po sodni praksi v primeru, da nacionalno sodišče meni, da predložitev ni potrebna za meritorno odločanje, o tem ne sprejme posebnega sklepa, ampak obrazloži razloge v obrazložitvi meritorne odločbe, zaradi katerih meni, da predložitev ni potrebna, izrek meritorne odločbe pa mora nujno vsebovati točko, s katero se predlog stranke za sprejem sklepa o predložitvi zavrne, v obrazložitvi te odločbe pa mora nujno zavzeti stališče, zakaj predložitev ni potrebna). lahko torej stranke uveljavljajo opustitev predložitve kot napačno uporabo prava ES oziroma EU z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, s katerimi se pred hierarhično višjimi sodišči izpodbijajo odločbe, s katerimi je postopek končan, v konkretni zadevi torej s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru dolžnika. Upoštevaje vse navedeno zato višje sodišče pritožbe dolžnika zoper izpodbijani sklep ni dovolilo in jo je zavrglo na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prejšnji člen 234 PEZ) in prvega odstavka 113.a člena ZS.

Glede predloga za postavitev predhodnega vprašanja:

12. Dolžnik je v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavljal tudi, da mora višje sodišče tovrstno vprašanje postaviti ob upoštevanju 267. člena PDEU in smiselnem upoštevanju 113.a člena ZS, saj gre za „zadnje“ sodišče v postopku rednega pravnega sredstva, kar je višje sodišče štelo kot dolžnikov predlog, da višje sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču ES.

13. Sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču ES, kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve prehodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti (prim. prvi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami, ZS). V odločanje Sodišču ES torej predloži vprašanje, če se takšno vprašanje postavi v postopku pred njim in če meni, da je odločitev o predhodnem vprašanju nujna za izdajo odločbe v tem postopku, torej mora biti vprašanje oblikovano tako, da je razlaga oziroma vprašanje veljavnosti prava skupnosti bistveno za odločitev v konkretni zadevi.

14. V tem pritožbenem postopku višje sodišče odloča o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, da se zavrne predlog dolžnika za postavitev predhodnega vprašanja z dne 23. 12. 2010. Odločba višjega sodišča ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske skupnosti, na katerega se dolžnik sklicuje v svojem predlogu. Dolžnikov predlog za odstop zadeve v odločanje Sodišču ES se nanaša na meritorno odločbo sodišča prve stopnje, ki bo odločalo o ugovoru dolžnika z dne 23. 12. 2009. Višje sodišče bi tako glede na drugi odstavek 113.a člena ZS moralo postaviti referenčno vprašanje, ki ga predlaga dolžnik, le v primeru, da bi v pritožbenem postopku odločalo o pritožbi stranke zoper meritorno odločitev sodišča prve stopnje, in če bi ugotovilo okoliščine iz drugega odstavka 113.a člena ZS. Ker v predlogu dolžnik ne navaja okoliščin po 267. členu PDEU v zvezi z odločitvijo višjega sodišča glede izpodbijanega sklepa, je predlog dolžnika za postavitev predhodnega vprašanja, ki ga je podal v pritožbi zoper izpodbijani sklep, preuranjen in ga je višje sodišče zavrglo (prvi odstavek 113.a člena ZS).