Jedro

Pošteni prejemnik odškodnine je prejeti znesek porabil za izredno investicijo, ki je sicer ne bi bilo (obnova strehe). Zato je pravilen zaključek, da koristi zaradi neutemeljeno izplačane odškodnine nima.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju P 80/2002 z dne 12. 9. 2002, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 3163/2002 z dne 19. 4. 2005, je tožeča stranka tožencu 26. 7. 2005 izplačala odškodnino za nepremoženjsko škodo v zvezi s telesnimi poškodbami v višini 2,967.418,01 SIT ter stroške 297.645,01 SIT. Skupaj je bilo izplačano, preračunano v sedanjo valuto 13.624,86 EUR. Sedanja tožnica (tedaj tožena stranka) je hkrati z izplačilom odškodnine vložila revizijo zoper drugostopenjsko sodbo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II Ips 562/2005 z dne 7. 12. 2006 sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožeča stranka zahteva od toženca plačilo zneska 13.624,86 EUR s trditvijo, da je odpadla pravna podlaga za plačilo odškodnine, zato je toženec dolžan prejeto vrniti. Dne 27. 3. 2007 je neuspešno pisno zahtevala vrnitev prejetega, zato toženec od 27. 3. 2007 dalje ni več dobroverni prejemnik nakazanega denarja.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4. Tožeča stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je po splošnem pravilu dolžan tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. V 195. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je urejena posebna vrsta vračila odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, kjer je iz humanitarnih in socialnih razlogov določeno, da pošteni prejemnik lahko obdrži neutemeljeno izplačani znesek odškodnine. Prejemnik mora biti pošten ves čas od prejema povračila, kar pa toženec ni bil. Toženec je sicer vedel, da je prejel odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe, moral pa bi računati s tem, da revizijsko sodišče lahko odloči drugače kot sodišče druge in prve stopnje. Za vložitev revizije je toženec moral nedvomno vedeti oziroma bi moral vedeti, saj je bil izvod revizije vročen tudi njegovemu pooblaščencu. S prejetim denarjem bi moral ravnati posebno skrbno in ga ne bi smel uporabiti za namen, ki ne varuje njegove poškodbe. Po stališču teorije norma 195. člena OZ ni utemeljena, če ima prejemnik korist, ki jo je prejel ali kakšno drugo nadomestno korist. Tožnik je izplačano odškodnino porabil za obnovo strehe in tako korist nedvomno še ima. Plačane odškodnine ni uporabil v skladu z namenom, za katerega je bila dana. S tem je odškodnina izgubila pomen varstva njegove poškodbe ali restitucije v zvezi s poškodbo in dobila značaj obogatitve, zato je materialno pravo uporabljeno napačno.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s trditvijo, da je sodišče na podlagi pavšalnih navedb toženca zaključilo, da je del denarja porabil za zdravljenje, pri čemer iz navedb v spisu in predloženih dokazov za to ni imelo nobene opore. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za pavšalno in neutemeljeno uveljavljanje procesne kršitve. O porabi dela odškodnine za stroške v zvezi z zdravljenjem je namreč toženec izpovedal (list. št. 19).

8. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, razvidne iz sodb sodišč prve in druge stopnje: tožencu je bila s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; tožencu je tožeča stranka 26. 7. 2005 izplačala odškodnino in stroške v znesku 13.624,86 EUR; za sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 562/2005, s katero je bila pravnomočna sodba spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je toženec zvedel ob njenem prejemu 27. 3. 2007; toženec je prejeto odškodnino porabil za obnovo dotrajane strehe, delno pa za zdravljenje; tožeča stranka ni trdila, da bi toženec prejeta sredstva porabil kasneje, kot je zvedel za sodbo Vrhovnega sodišča; toženčevi dohodki znašajo 350 EUR na mesec, njegova žena ni zaposlena.

9. V skladu s 190. in 195. členom OZ je pravilna presoja, da je bila tožencu neutemeljeno izplačana odškodnina, saj jo je prejel glede na podlago (pravnomočno sodbo), ki je pozneje odpadla (s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je v revizijskem postopku pravnomočno sodbo spremenilo). V tem postopku gre torej za kondikcijski zahtevek, za take postopke pa velja v našem pravu obogatitveno načelo(1), to je vrnitev koristi ali nadomestitev vrednosti koristi. To pomeni, da mora okoriščenec vrniti le korist, ki jo še ima. Tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse in stališče pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi.

10. Iz obogatitvenega načela in tudi iz izrecne določbe 195. člena OZ izhaja pomen poštenosti prejemnika neutemeljeno izplačane odškodnine. Kdor je v dobri veri odškodnino prejel in jo nato v dobri veri porabil, koristi pa nima več, denarja ni dolžan vrniti. Če pa ob porabi izplačane odškodnine ni bil v dobri veri (ni bil pošten prejemnik), za vračilo ne odgovarja po obogatitvenem načelu, temveč po vrnitvenem načelu.

11. Obe sodišči toženca obravnavata kot poštenega prejemnika odškodnine. Njegova dobra vera o utemeljenosti izplačila odškodnine je trajala do 27. 3. 2007, ko je prejel sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila spremenjena odločitev o odškodnini. Tožeča stranka ni trdila, da bi predhodno izplačano odškodnino porabil po navedenem datumu. Tožeča stranka se je s toženčevo poštenostjo izrecno strinjala še v pritožbi, ko je navedla, da je poštenost trajala do prejema sodbe Vrhovnega sodišča. V reviziji pa tožeča stranka zatrjuje nepoštenost toženca, češ da je vedel ali bi moral vedeti za vložitev revizije in zato z denarjem posebno skrbno ravnati. Tožeča stranka s to trditvijo nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je zato neupoštevna. Presoja o toženčevi poštenosti je pravilna in dopušča toženčev ugovor neobstoja koristi od izplačane odškodnine.

12. Ker je toženec prejeto odškodnino pošteno porabil, je v tej pravdni zadevi odločilno vprašanje, ali še ima korist, katere vrednost bi lahko nadomestil. Obnovljene strehe ne more vrniti, del odškodnine v zvezi z zdravljenjem je porabljen. Glede na namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v moralnem zadoščenju – satisfakciji in glede na toženčevo poštenost, ni pravilno stališče tožeče stranke v reviziji, da bi smel odškodnino porabiti samo v zvezi s poškodbo. Za ugotovitev obstoja koristi pa je pomembno, ali je šlo za prejemnikovo neobičajno ravnanje, za dejanje, ki ga brez prejete odškodnine ne bi opravil, torej, ali bi toženec brez izplačane odškodnine obnovil streho svoje hiše. Ugotovljeno je, da toženec zasluži mesečno 350 EUR in da ima nezaposleno ženo, s strani tožnice pa niso zatrjevani kakšni toženčevi dohodki, s katerimi bi tudi brez izplačane odškodnine lahko popravil streho. Glede na ugotovljene premoženjske razmere je šlo za izredno investicijo, ki je sicer ne bi bilo. Poleg tega ni bilo v trditvah tožeče stranke sploh ničesar o tem, v čem naj bi bila korist obnovljene strehe, ali morda v kakšnem prihranku, ali morda v povečani vrednosti. V opisanih okoliščinah je zato po presoji revizijskega sodišča pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženec koristi zaradi neutemeljeno plačane odškodnine nima. Zaradi pravilne uporabe 195. člena OZ je s strani tožeče stranke uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. V skladu z navedenim je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, II. knjiga, str. 47; S. Cigoj, neupravičena pridobitev, Zbornik znanstvenih razprav 1981, str. 44.