Jedro

Ker je iz prošnje za azil razvidno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo zavrnila v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil), ker je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Hkrati je odločilo, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in z razlogi v obrazložitvi odločbe tožene stranke. Sklicuje se na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Navaja, da pijančevanje tožnikovega očeta in s tem povezano pretepanje tožnika, na kar se v prošnji za azil sklicuje tožnik, ne temelji na nobeni izmed podlag, ki jih določa Ženevska konvencija. Zato je tožena stranka ravnala povsem pravilno, ko je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila v pospešenem postopku, ne da bi preverjala dejanski obstoj razlogov za odobritev azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik je vložil prošnjo za azil šele po mesecu nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji. Odlašanje z vložitvijo prošnje za azil po ustaljeni upravno sodni praksi že samo po sebi pomeni utemeljen razlog za sklepanje, da prosilec za azil zlorablja azilni postopek in s tem tudi razlog za zavrnitev njegove prošnje v pospešenem postopku na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. odstavka (pravilno člena) ZAzil. Tožnikovo ravnanje, ko je vložil prošnjo za azil šele po mesecu dni nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, ne ustreza standardu, da mora na podlagi 1. odstavka 8. člena ZAzil zaprositi za azil v najkrajšem možnem času. Zato takšno ravnanje samo po sebi omogoča sklepanje, da tožnik institut azila zlorablja za odložitev odstranitve iz Republike Slovenije. Tožnikove navedbe v tožbi o političnem preganjanju so povsem pavšalne, brez kakršnekoli konkretizacije, predvsem pa gre za navajanje novih dejstev, ki jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Ker ni navedel nobenih verodostojnih razlogov, zato jih sodišče v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni moglo upoštevati. Sodišče prve stopnje je v skladu 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo na nejavni seji, ker tožnik, ki je v tožbi predlagal izvedbo glavne obravnave, ni navedel, v čem bi dokaz z zaslišanjem utegnil biti pomemben za odločitev.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna. Navedel je, da ima politične težave, saj so ga člani vladajoče politične stranke silili v politično udejstvovanje in ker se je temu uprl, so mu grozili s smrtjo. Policija mu pri tem ni nudila ustrezne zaščite. Prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo tožnika na seji, s čemer je kršilo načelo zaslišanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se prošnji tožnika za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik v svoji prošnji za azil, ki jo je vložil en mesec po svojem prihodu v Republiko Slovenijo, kot edini razlog, da se je odločil zapustiti matično državo navedel, da njegov oče pije in ga pretepa. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil v matični državi kdaj na kakršenkoli način preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, je tožnik navedel v svoji prošnji, da je odšel samo zaradi družine. Glede na v njegovi prošnji za azil navedeno dejansko stanje, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila materialno pravo, ko je tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Res je, da je tožnik v tožbi navedel, da mu v matični državi grozi preganjanje, v dokaz tem svojim navedbam pa razen zaslišanja ni predlagal izvedbe nobenih dokazov, ki bi zatrjevane nove okoliščine potrjevali. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker je upravni spor sodna kontrola zakonitosti upravnega akta, sodišče prve stopnje odloča v upravnem sporu le na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.