Jedro

Če oškodovanka ni sposobna razumeti pouka, da ni dolžna pričati zoper očeta, to ne pomeni, da izpovedbam prič o oškodovankini izjavi ni mogoče pripisati pomena dokaza, niti, da je oškodovanka absolutno nesposobna biti priča, saj bi jo sodišče lahko zaslišalo, če bi to predlagal obsojenec.

Izrek

I. Zahteva zagovornikov se zavrne kot neutemeljena. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.11.2006 obsojenega A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 182. člena KZ z uporabo omilitvenih določil iz drugega odstavka 42. in drugega odstavka 43. člena KZ (pri uporabi obeh določb bi moralo uporabiti 2. točko, pripomba Vrhovnega sodišča) določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V določeno kazen je obsojencu po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti od 3.8.2005 od 11.40 ure do 5.8.2005 do 11.20 ure. Oškodovanko K.K. je s premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo in na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki pa so jih opredelili le opisno, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je zato treba zavrniti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati le obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki je z izjemo privilegija pridruženja - beneficium cohaseionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) in pooblastila sodišču, da v primerih, ko pri odločanju o tem pravnem sredstvu nastane precejšen dvom o resničnosti posameznih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), izključno v rokah strank. Vrhovno sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitev zakona izven oziroma mimo zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. I Ips 346/2008 tudi zapisalo, da meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi, ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasno, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP).

7. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se sklicuje vložnik na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Ravno slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Vrhovno sodišče ne sme in tudi ni dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno ne sklicuje in jih ne utemeljuje. Pri tem ne zadošča, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

8. Zagovorniki obsojenega A.M. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer ne povedo, katere določbe kazenskega postopka naj bi bile sploh kršene. Tako že v uvodnem delu obrazložitve zahteve navajajo, da je obramba v pritožbi zahtevala izločitev vseh dokazov, ki jih je "predlagalo" sodišče, ker da gre po njenem mnenju za nezakonito pridobljene dokaze. Sodišče nobenih dokazov, pri čemer tudi zahteva ne pove katerih, ni predlagalo in je zato zahteva v tem delu v nasprotju s spisovnimi podatki.

9. Vložniki tudi navajajo, da višje sodišče trdi, da ni podan noben zakonit razlog po Zakonu o kazenskem postopku za izločitev navedenih dokazov in da gre za nenavadno argumentiranje, kdaj lahko domnevni oškodovanec podaja izjave določenim osebam, ne pa sodišču, te izjave pa se potem uporabijo kot dokaz v sodnem postopku, ne da bi oškodovanec imel možnost pojasniti svojo izjavo. Poudarjajo, da gre za sprevrženo logiko, da je potrebno v postopku najprej zaslišanje oškodovanke, za katero sedaj vsi trdijo, da ni sposobna razumeti pravne dobrote biti zaslišana kot privilegirana priča. Oškodovankine izjave, ki jih je pridobila kriminalistka, ki nato niti ni bila zaslišana "v postopku, ki se je začel znova", je sodišče po videnju vložnikov uporabilo za argumentiranje svoje odločitve, ki so jih na podlagi izdelanega uradnega zaznamka dali prisotni ob zaslišanju. Sodišče na eni strani trdi, da oškodovanka ni sposobna razumeti "pomena postopka", po drugi strani pa njenim izjavam pripisuje pomen dokaza, ki bremeni obsojenca.

10. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo, da oškodovanka K.K. v tem kazenskem postopku ni bila zaslišana, ker je na ravni tri in pol letnega otroka in ne bi bila sposobna razumeti pravice, ki jo ima kot privilegirana priča, posledic pričanja in posledic odklonitve pričanja. Navedba v zahtevi, da sodišče oškodovanke ni zaslišalo, ne more omajati zakonitosti sodbe, saj sodišče v takem procesnem položaju na predlog državnega tožilca in tudi po uradni dolžnosti oškodovanke ne more zaslišati, ker bi bil to nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo treba na podlagi 237. člena ZKP iz spisa izločiti. Edina izjema je predpisana v tretjem odstavku 236. člena ZKP, ki določa, da mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec. V obravnavani zadevi pa obsojenec tega ni zahteval. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi zakonske analogije, ki je v kazenskem procesnem pravu dovoljena, sicer polnoletno oškodovanko, ki je zaradi zmerne umske manjrazvitosti na ravni tri in pol letnega otroka, obravnavalo enako kot mladoletne oškodovance v primeru kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz 19. poglavja KZ. Na tej podlagi je sprejelo razlago, da v takem primeru Zakon o kazenskem postopku daje prednost varstvu oškodovanca pred varovanjem poklicne skrivnosti, ko gre za moralno najbolj zavržna kazniva dejanja ter da je zato v skladu s 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP bilo dopustno zaslišati socialni delavki K.H. in V.Z. o tem, kar sta izvedeli pri opravljanju svojega dela v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo K.K., pri čemer sta v tej svoji poklicni funkciji prisostvovali tudi razgovoru kriminalistke z oškodovanko. Da bi bila takšna razlaga očitno nerazumna, ni mogoče trditi. Zato vložnik zgolj z izražanjem odklonilnega stališča, ki pa ni substancirano, zakonitosti sodbe v tem delu ne more izpodbiti. Netočna je navedba zahteve, da se je na zadnji glavni obravnavi postopek začel znova, saj se je takrat začela znova le glavna obravnava. Dejstvo, da oškodovanka ni sposobna razumeti pouka, da ni dolžna pričati zoper očeta, nikakor ne pomeni, da izpovedbam prič o oškodovankini izjavi ni mogoče pripisati pomena dokaza, prav tako to ne pomeni oškodovankine absolutne nesposobnosti biti priča, saj bi jo sodišče lahko zaslišalo, če bi to predlagal obsojenec.

11. Vložniki tudi ne povedo, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo z navedbami, da je farsa še večja, ker sodišče v prvostopenjski sodbi niti ni pojasnilo, iz katerega razloga ni prebralo izpovedbe kriminalistke N.M., da je ta že izvedeni dokaz preprosto prezrlo, pri čemer da je ta dokaz vodil k izvedbi drugih dokazov, ki naj bi pravzaprav potrdili navedbe kriminalistke. Na glavni obravnavi, ki se je začela znova, izvedbe tega dokaza niti obramba niti državni tožilec nista predlagala, sodišče pa ga tudi ni izvedlo po uradni dolžnosti. Zahteva je tudi v tem delu popolnoma nekonkretizirana in njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti, evidentno pa v tem pogledu obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe. Vsebinsko nesubstancirana je tudi nadaljnja navedba, da je obramba mnenja, da so bili v tem postopku kršeni vsi predpisi, ki veljajo tako za varstvo oškodovanca, kakor tudi za varstvo pravic obsojenca. Prav tako vložniki ne pojasnijo, katero kršitev procesnega zakona utemeljujejo z navedbami, da se je že preiskovalnemu sodniku porajal dvom o pravilni uporabi izjave oškodovanke in da je bilo že ob izdaji sklepa o preiskavi zapisano, da oškodovankine izjave na način, kot je bila pridobljena, ni mogoče oziroma ni dovoljeno uporabiti kot podlago pri odločitvi o glavni stvari.

12. Zahteva navaja, da sta se obe sodišči postavili na stališče, da je oškodovanka nesposobna pričanja, da je na ravni tri in pol letnega otroka, da pa kljub temu "vehamentno" zagovarjata stališče, da je okoliščina, da oškodovanka spi pri starših, pomeni obremenilno okoliščino glede dokazovanja kaznivega dejanja ter da je povsem normalno, da tri in pol letni otrok potrebuje nežnost staršev in zatočišče pri njih. Tudi v tem delu zahteva ni obrazložena v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP in je zato ni mogoče preizkusiti.

13. Vložniki navajajo, da obsojenčev zagovornik do konca prvostopenjskega postopka nikoli ni imel stika z oškodovano K.K., da se je ta skupaj s staršema sama zglasila pri njem šele po koncu postopka ter takrat razkrila podrobnosti "opravljenega razgovora". Zahteva izpostavlja, da o tem obstaja tudi zvočni zapis, ki je bil na pritožbeni seji predložen sodišču. Iz zapisa je jasno razvidno, da oškodovanka povsem racionalno pojasnjuje potek predhodnih dogovorov s kriminalistko in socialnima delavkama, ne obdolžuje obsojenca. Zapis ni bil predvajan z razlago, da na seji ni bil prisoten državni tožilec in da bi bila zato onemogočena kontradiktornost postopka. Poudarjajo, da zaradi odsotnosti državnega tožilca nikakor ni mogoče spregledati pomembnega dokaza v tem postopku, ki je v prid obsojencu.

14. Sodišče druge stopnje je tudi glede tega procesnega vprašanja zavzelo povsem jasno stališče. Navedlo je, da je odločalo na seji senata ter da zato ni moglo izvesti dokaza s poslušanjem kasete, ki jo je v spis predložil zagovornik. Tako stališče je utemeljilo z argumentacijo, da senat na seji ne izvaja dokazov, ampak se na seji poda poročilo o stanju stvari, stranke imajo možnost pojasniti pritožbene navedbe, pri čemer pa ni dopuščeno, da bi stranke bodisi pritožbene navedbe, bodisi navedbe iz odgovora na pritožbo širile, ali celo širile pritožbene razloge (tretji odstavek 378. člena ZKP). Navedlo je tudi, da je zagovornik na pritožbeni seji pojasnil, da naj bi bil razgovor med oškodovanko in odvetnikom M.S. opravljen 22.11.2006, to je teden dni po razglasitvi sodbe in še preden so stranke prejele pisni odpravek sodbe in vložile pritožbo ter da je zato obramba imela vso možnost, da bi uveljavljala navedeni pritožbeni razlog in nov dokaz predložila ob vložitvi pritožbe. V podkrepitev sprejetega stališča je tudi navedlo, kar izpodbijajo vložniki, da bi bilo upoštevanje tega dokaza v nasprotju z načelom kontradiktornosti, saj se državno tožilstvo z njim ni moglo seznaniti in posledično tudi ne o njem izjaviti.

15. Po četrtem odstavku 369. člena ZKP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, pri čemer so našteta tudi merila, ki jim mora pri tem zadostiti. V konkretni zadevi pa so vložniki nov dokaz predložili po preteku pritožbenega roka, na seji sodišča druge stopnje v navzočnosti strank. Prvostopenjsko sodbo so izpodbijali tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar se na ta dokaz, s katerim so že razpolagali, niso sklicevali. Takšno ravnanje obrambe na seji pomeni širjenje pritožbenih navedb, kar po razlagi, ki jo sprejema sodišče druge stopnje, ni dopustno. Vložnik tega nosilnega argumenta, na katerem temelji pravna razlaga, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, ne izpodbija, ampak se sklicuje le na razlog, s katerim je pritožbeno sodišče zgolj utrdilo svoje stališče, ki pa nikakor ni nosilnega pomena. Zato je treba tudi v tem obsegu zahtevi odreči utemeljenost. 16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki bi bile relevantne z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu, niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.