Jedro

Vprašanje (ne)sklepčnosti tožbe je tesno povezano z materialnim pravom in pravdna stranka ni dolžna obširno in dodatno pojasnjevati vseh zatrjevanih dejstev, ampak je dolžna zatrjevati le minimum dejstev, ki omogočajo odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku. Takšno trditveno breme je tožnica v konkretnem sporu (upoštevaje dejansko pavšalne ugovorne navedbe toženke) zmogla. Na tem mestu velja še opozoriti, da se takrat, ko pravdna stranka v svojih navedbah uporablja splošno znane pravne pojme, šteje, da zatrjuje celotne sklope dejstev, ki predstavljajo njihovo dejansko podstat. Zmotno je zato pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožnica kakorkoli dodatno pojasnjevati utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.813,77 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzemajo, ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (tožnici) 30,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2022 dalje do plačila in 211,00 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma zavrže, podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi priznava, da toženka ni odgovorila na tožničino dopolnitev tožbe, vendar meni, da sodišče prve stopnje vseeno svoje odločitve ne bi smelo opreti na določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bila tožba nepopolna in nesklepčna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči oziroma zavrniti ne glede na (ne)prerekanje tožbenih trditev. Tožnica bi morala navesti trditveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ter zanjo predlagati dokaze. Ni na sodišču in nasprotni stranki, da ugotavljata iz česa naj bi izvirala obveznost toženke. Predložitev obsežnega dokaznega gradiva (listin) ne more nadomestiti pomanjkljivosti (nepopolnosti) trditev. Trditvena podlaga mora biti v tolikšni meri substancirana, da se na njeni osnovi lahko ugotavlja obstoj temelja in višine zahtevka. Sodišču mora biti omogočeno, da na podlagi trditev zahtevek preizkusi tudi po višini. Predložena tožba sploh ne vsebuje „petita“ tožbenega zahtevka. V nadaljevanju pritožbe toženka ob delnem povzemanju tožničine trditvene podlage tožnici očita, da ni navedla na podlagi katere najemne pogodbe vtožuje najemnino in za katere v najem dane poslovne prostore, ki naj bi jih toženka še uporabljala, naj bi šlo; kakšna najemnina naj bi bila dogovorjena; koliko in za katero obdobje je zaračunanih najemnin; katere najemnine naj ne bi bile plačane; katere naj bi bile (delno) plačane in kdaj je katera zapadla v plačilo. Takšne skrajno pomanjkljive trditvene podlage priložene listine ne morejo nadomestiti. Sodišče prve stopnje zahtevku ne bi smelo ugoditi ne glede na to, da toženec trditev ni prerekal. Priznana trditvena podlaga je nesklepčna.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo med drugim soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka sodišču prve stopnje ne očita napačne uporabe 488. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če nobena od strank ni zahtevala razpisa naroka, če med strankama ni sporno dejansko stanje in če ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo v gospodarskem sporu. Povedano drugače, ne poda niti očitka napačne uporabe 488. člena ZPP niti očitka absolutne bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na omenjeno absolutno bistveno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožnica očitno soglaša tudi z uporabo domneve o priznanju dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP, meni pa, da je bila tožničina tožba nepopolna oziroma nesklepčna, da obstoji povezanost trditvenega in dokaznega bremena (glej prvi odstavek 7. in prvi odstavek 180. člena ZPP) in da sodišče prve stopnje posledično ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku, čeprav toženka na tožničine navedbe iz dopolnitve tožbe ni odgovorila.

7. Čeprav ni izrecnega očitka, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati predloženih listin in dopolnjevati tožbene trditvene podlage, je le-ta razviden iz celotne vsebine pritožbe. Predmetnemu očitku pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Upoštevaje 488. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, prvim odstavkom 7. člena ZPP in 212. členom ZPP, bi se sodišče prve stopnje pri presoji v konkretni zadevi lahko oprlo le na tožničino neprerekano trditveno podlago, vendar pa z dodatno presojo listin ni kršilo določb ZPP. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je postopalo nekoliko neekonomično, ko je presojalo predložene listinske dokaze, saj neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na pojasnilo iz 8. točke obrazložitve te sodbe ostalo tudi v mejah siceršnje tožničine trditvene podlage. Iz listin je ugotavljalo le nekatere konkretnejše okoliščine v zvezi s splošneje zatrjevanimi dejstvi. Kot je pojasnjeno v naslednjih točkah obrazložitve te sodbe pa je za ugoditev tožbenemu zahtevku zadoščala sama tožničina trditvena podlaga, zato takšno postopanje v nobenem primeru ni imelo vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Napačna je namreč bistvena pritožbena teza, da je bila dopolnjena tožba nepopolna oziroma nesklepčna. Določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev je tožnica podala že ob vložitvi elektronskega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (v izvršilnem postopku) in ga ni bila dolžna ponavljati ob dopolnitvi tožbe (v po uspešnem ugovoru toženke1 nadaljevanem pravdnem postopku), saj velja, da v takšnih primerih tožbo skupaj sestavljata izvršilni predlog in dopolnitev tožbe. O tako podanem tožbenem zahtevku je sodišče pravilno odločilo v I. točki izpodbijane sodbe. Vprašanje (ne)sklepčnosti tožbe je tesno povezano z materialnim pravom in pravdna stranka ni dolžna obširno in dodatno pojasnjevati vseh zatrjevanih dejstev, ampak je dolžna zatrjevati le minimum dejstev, ki omogočajo odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku. Takšno trditveno breme je tožnica v konkretnem sporu (upoštevaje dejansko pavšalne ugovorne navedbe toženke) zmogla. Na tem mestu velja še opozoriti, da se takrat, ko pravdna stranka v svojih navedbah uporablja splošno znane pravne pojme, šteje, da zatrjuje celotne sklope dejstev, ki predstavljajo njihovo dejansko podstat. Zmotno je zato pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožnica kakorkoli dodatno pojasnjevati utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in višini. Tožnica je med drugim navedla, da terjatev izvira iz sklenjene pogodbe o najemu poslovnih prostorov; da toženka (najemnica) prostore uporablja; da ji zato zaračunava najemnino; da toženka najemnine ne plačuje redno in po pogodbi in da varščine ne more upoštevati za poplačilo terjatve, saj poslovne prostore toženka še vedno uporablja. K dopolnitvi tožbe je med drugim priložila 12 »neplačanih računov«. Predmetne navedbe so sicer skope, vendar vsebujejo povsem zadostno neprerekano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, zato je končna odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

9. Tožnica je predložila dve najemni pogodbi in ne treh, kar je najprej pravno nerelevantno, saj gre le za listinske dokaze (glej razloge zgoraj), nato pa gre še za okoliščino, ki ne vpliva na neprerekane trditve, da terjatev izvira iz najema poslovnih prostorov. Za odločanje o tožbenem zahtevku po temelju zadošča, da nesporno med pravdnima strankama obstoji najemna pogodba oziroma da je toženka najemnica poslovnih prostorov, zato je povsem pravno nerelevantno pritožbeno polemiziranje, da tožnica ni navedla, katera predložena pogodba je relevantna, kje točno se prostori nahajajo, kakšni so, kakšna je njihova površina, ipd.. Toženka nenazadnje v pritožbi ne zanika, da predmet najema uporablja. Višina in zapadlost dolgovanih najemnin so razvidni iz zgoraj omenjenih vlog tožnice. Tožnica se je sklicevala na »neplačane račune« in dodala, da toženka najemnin ne plačuje redno in po pogodbi. Ob neprerekanju s strani toženke predmetno povsem zadošča za odločanje o zahtevku po višini. Toženkino zavzemanje, da bi morala tožnica podati še trditve o pogodbeno dogovorjeni najemnini, na katero obdobje in v kakšnem delu se neplačila nanašajo ter o zapadlosti posamičnih najemnin, je le neutemeljeno (prepozno) pritožbeno problematiziranje sklopa nespornih dejstev, ki je povsem zadoščal za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nenazadnje so zapadlost in neplačila razvidni že iz samega tožbenega zahtevka. Iz tožbenega zahtevka je prav tako vsaj okvirno razvidno obdobje neplačil, medtem ko iz tožničinih trditev izhaja, da gre za neplačila v letih 2021 in 2022. Upoštevaje povedano je torej po presoji pritožbenega sodišča tožnica vložila sklepčno tožbo oziroma zmogla navesti tisti minimum dejstev, ki je ob neprerekanju s strani toženke omogočal presojo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

10. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je odločeno v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko tožnica svojih pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Šlo je za vsebinsko prazen ugovor prerekanja temelja in višine terjatve v povezavi z zatrjevano nevednostjo.