Jedro

SZ-1 priznava skupnosti lastnikov kakovost pravne osebnosti, če je takšna skupnost kot pravna oseba vpisana v sodni register. Skupnost lastnikov izgubi lastnost pravne osebe z izbrisom iz registra skupnosti lastnikov (tretji odstavek 82. člena SZ-1).

Dokler je tožeča stranka vpisana v sodni register, je treba šteti, da ima kakovost pravne osebnosti. Pravno sredstvo za dosego prenehanja pravne osebe zaradi ničnosti listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis, je tožba za ugotovitev ničnosti vpisa iz 41. člena ZSReg.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 21. 4. 2015 se delno ugodi in se sklep z dne 21. 4. 2015 spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 1.379,70 EUR zniža za 558,60 EUR (na 821,10 EUR), besedilo „(tisoč tristo devetinsedemdeset evrov in 70/100)“ pa nadomesti z besedilom „(osemsto enaindvajset evrov in 10/100)“.

- v II. točki izreka tako, da se znesek 303,53 EUR zniža za 122,89 EUR (na 180,64 EUR), besedilo „(tristo tri evre in 53/100)“ pa nadomesti z besedilom „(sto osemdeset evrov in 64/100)“.

II. V preostalem delu se pritožba zoper sklep z dne 21. 4. 2015 zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep z dne 21. 4. 2015. III. Pritožbi zoper sodbo z dne 15. 2. 2016 se delno ugodi in se sodba z dne 15. 2. 2016 spremeni: - v tretji alineji I. točke izreka tako, da se znesek 265,32 EUR nadomesti z zneskom 153,89 EUR, - v II. točki izreka tako, da se pika nadomesti z vejico, ki ji sledi besedilo: "sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 30190/2009 z dne 11. 3. 2009 se razveljavi v delu, s katerim je bilo dolžnici (sedaj toženi stranki) naloženo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 111,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1. 4. 2009 dalje do plačila.

IV. V preostalem delu se pritožba zoper sodbo in sklep z dne 15. 2. 2016 zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep z dne 15. 2. 2016. V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje povrniti stroške pritožbe zoper sklep z dne 21. 4. 2015 v znesku 37,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

VI. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka zoper sodbo in sklep z dne 15. 2. 2016.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 21. 4. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da se sodni izvedenki dr. I. L., s. p., za izdelavo izvedenskega mnenja z dne 25. 8. 2014 odmeri nagrada in povrnitev stroškov v skupnem znesku 1.379,70 EUR (I. točka izreka) in da se od odmerjene nagrade in stroškov obračuna 22% DDV v višini 303,53 EUR (II. točka izreka) ter ugotovilo, da je bilo plačilo odmerjene izvedenine v skupnem znesku 1.683,23 EUR s strani skupne finančno računovodske službe sodišča izvršeno dne 29. 10. 2014, in sicer iz sredstev dne 7. 3. 2014 založenega predujma tožeče stranke in njenega doplačila z dne 3. 10. 2014 v znesku 683,23 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje. Sodni izvedenki je plačalo nagrado in stroške še pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar načenja videz nepristranskosti sodišča, saj v skladu z enotno sodno prakso sodni izvedenci prejmejo plačilo šele po pravnomočnosti sklepa o izvedenini. Odmera nagrade in stroškov je preuranjena, saj glede na pripombe in dokazne predloge pravdnih strank dokaz z izvedencem še ni bil v celoti izčrpan. Pisno mnenje in njegove dopolnitve ter zaslišanje izvedenca predstavljajo enoten dokaz. Zahtevnosti izvedenskega mnenja ni mogoče oceniti brez njegove vsebinske presoje, vsebinska presoja izvedenskega mnenja pa predstavlja odločanje, ki pred zaključkom dokazovanja in sklenitvijo glavne obravnave ni dopustno. Zahtevnost izvida in mnenja je treba presojati zlasti ob upoštevanju kriterijev iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). Napačna je ocena, da gre za izjemno zahtevno izvedensko mnenje. Vsebinski pregled mnenja utemeljuje zaključek, da gre (zgolj) za zahtevno izvedensko mnenje. Narava spora je enostavna, izvedensko mnenje ne vsebuje kakšnih posebej težkih matematičnih operacij, temveč gre zgolj za prepisovanje podatkov iz listin ter seštevek obračunskih operacij plus minus. Glede prilog in listin je bolj obsežno, vendar je pri tem treba upoštevati le listine, ki so pomembne za izvedensko mnenje, te pa obsegajo med 300 in 600 strani (48. in 51. člen Pravilnika). Nagrada za študij spisa zato znaša 138,00 EUR do 230,00 EUR. Prav tako ni ključno število pripravljalnih vlog, temveč njihova vsebina. Sodna izvedenka se do večine postavljenih vprašanj (v 26. alinejah) ni izrecno opredelila, temveč je do nekaterih zavzela le pavšalno stališče. Plačilo po času ni primarni kriterij za določitev nagrade, temveč zgolj korekcija osnovne nagrade. Porabe časa za izdelavo izvedenskega mnenja (zaradi obsežnih prilog) ni mogoče enačiti z zahtevnostjo podanega izvedenskega mnenja. Tabelarni prikazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, so bili pridobljeni in sestavljeni na podlagi podatkov, ki jih je v računalniški obliki poslal računovodski servis tožeče stranke, zato ni šlo za fizično prepisovanje podatkov, temveč za kopiranje in lepljenje. Edina postavka, ki je v obravnavni zadevi neobičajna, je torej obseg listinske dokumentacije, do katere pa se izvedenka konkretno ni opredelila, saj je rešitev spora odvisna od načelnih pravnih stališč, ki jih je izvedenka nesistematično povzela, čeprav je zavzemanje pravnih stališč pridržano sodišču. Odmera nagrade za proučevanje dodatne dokumentacije ni utemeljena, saj njeno upoštevanje krši razpravno načelo. S pridobitvijo dodatne dokumentacije je izvedenka prekoračila nalogo, določeno s sklepom sodišča prve stopnje. Tudi sicer sta bili priloga A in priloga B izpisana v manj kot minuti, narava prilog pa ni takšna, da bi bilo potrebno dodatno preučevanje, kar pokaže tudi kritičen pregled izvedenskega mnenja.

3. S sodbo in sklepom z dne 15. 2. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30190/2009 z dne 11. 3. 2009 ohrani v veljavi, kolikor je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 17.146,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2009 dalje do plačila, glavnico v znesku 4.386,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 265,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe); da se predmetni sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je bilo dolžnici, sedaj toženi stranki, naloženo plačilo dela glavnice v znesku 10.747,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2009 ter plačilo dela glavnice v znesku 4.819,93 EUR od 11. 3. 2009 ter se zahtevek v tem obsegu zavrne (II. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.147,79 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe brezobrestno, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (III. točka izreka sodbe). Nadalje je sklenilo, da se ugovor tožene stranke z dne 30. 3. 2010 glede stvarne pristojnosti zavrže (I. točka izreka sklepa) in da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za del glavnice v znesku 4.870,58 EUR postopek ustavi in predmetni sklep o izvršbi v prvi točki izreka za plačilo dela glavnice v znesku 4.870,58 EUR razveljavi (II. točka izreka sklepa).

4. Zoper I. in III. točko izreka sodbe ter zoper I. in II. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugovor, da gre v obravnavani zadevi za spor, glede katerega sta stranki sklenili arbitražni dogovor, ker je bil podan pravočasno. Glede na ugovor tožene stranke, da je bilo o obveznostih za obdobje od julija do decembra 2003 že pravnomočno odločeno, bi bilo treba v tem delu zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen, ne pa ustaviti postopka. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo ugovora prekluzije. Sodišče ne sme upoštevati prepoznih dokazov, če bi njihovo upoštevanje spravilo stranko v ugodnejši procesni položaj. Sodna praksa ne dopušča procesne favorizacije pri uporabi omejitev iz 286. člena ZPP. Do takšne situacije je prišlo v obravnavanem primeru, saj bi bila ob upoštevanju ugovora prekluzije tožba nesklepčna. Tožeča stranka ni navedla, da prepozno predloženih razlogov ni mogla prej predložiti brez svoje krivde. Takšnega zaključka ne vsebuje niti izpodbijana sodba. Podrobneje ugovor prekluzije izhaja iz pripravljalne vloge z dne 28. 3. 2001, ki naj se šteje kot sestavni del pritožbe. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v vlogi 18. 1. 2011 in kasneje. S tem je procesno favoriziralo tožečo stranko, to pa vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe in pomeni neenako obravnavo strank, saj omejitve iz 286. člena ZPP veljajo za toženo stranko, ne veljajo pa za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov (vpogled v sodni register in podpise ustanovnih članov zaradi ugotavljanja članstva tožeče stranke, sklep Višjega sodišča v Mariboru Cpg 413/99, vpogled v listine spisa Okrožnega sodišča v Mariboru Srg 198/99 ter Srg 3006/99 ter povzem vsebine registrskih listin), ki dokazujejo ničnost Pogodbe o ustanovitvi tožeče stranke glede na kogentno določilo 22. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in 72. člena SZ-1. Neizvedbe teh dokazov tudi ni obrazložilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 6. in 13. člena EKČP. V 18. točki obrazložitve sodbe je predmet spora pomanjkljivo opredeljen. Tožena stranka je namreč ugovarjala tudi višini. Ugovarjala je tudi, da je bila tožeča stranka v obdobju od 25. 7. 2007 do 25. 3. 2009 brez organov in predsednika, saj je Zdenku Šilcu 24. 7. 2007 pretekel dveletni mandat, o novem predsedniku pa se je odločalo šele 25. 3. 2007, vendar se do teh navedb, ki so pomembne za presojo aktivne legitimacije in pravne narave spora, sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker obenem listinski dokazi potrjujejo, da je na podlagi sklepa etažnih lastnikov v letu 2009 imela upravljanje družba D., d.o.o., katero pogodbo šteje sodišče prve stopnje za veljavno, bi morala izpodbijana sodba vsebovati poglobljeno pravno diskusijo glede aktivne legitimacije in glede temelja. Predlog za izvršbo je bil vložen, ko tožeča stranka ni imela predsednika, zato je pooblastilo tožeče stranke nično in so podani razlogi za razveljavitev celotnega sklepa o izvršbi. Tožeče stranke ni zastopala oseba, ki ima to upravičenje na podlagi zakona oziroma po statutu. Ker gre za pomembno dejstvo, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni predlog tožene stranke in pridobiti statut tožeče stranke. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora, da izpis iz poslovnih knjig L., d.o.o., (A16) ni verodostojna listina, saj ga je izdala druga pravna oseba in ne tožeča stranka. Ker ni opravilo skrbnega pregleda v tej smeri in ni kritično presojalo vsakega relevantnega dokaza posebej, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo solastniških deležev in delilnih ključev (kot odločilnih dejstev), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skupni deli stavbe M. 10 in skupni deli stavb M. 10, 12, 14, 16, Razlagova 1, 3, 5, 7, P. 11, U. 4 niso pogodbeno ali zakonsko definirani, saj pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij (za katero je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov) med etažnimi lastniki ni podpisana, prav tako v zvezi s tem ni tekel nepravdni postopek. Skupnost etažnih lastnikov je bila po navedbah tožeče stranke v sodni register vpisana 27. 3. 2000, pri čemer stranke Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. niso določile skupnih delov in skupnih površin. Z vpogledom v javno dostopne podatke je mogoče ugotoviti, da etažna lastnina v spornem obdobju ni bila vzpostavljena, sedaj pa se etažna lastnina vzpostavlja na vsakem posameznem vhodu in ne na celotnem kompleksu. To je pomembno, saj so delilni ključi (solastniški deleži, neto površina, število oseb) drugačni, če se upošteva le posamezni vhod, kot če se upošteva celoten kompleks stavb. Zato je obračunavanje ob upoštevanju navedenega ključa zmotno. Ne držijo ugotovitve, da so se preračuni ugotavljali po neto površini, ugotavljali so se po bruto površini (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 12. 9. 2014 oziroma pripombe na izvedensko mnenje, ki operira z bruto površino). Sodišče prve stopnje ni niti primeroma pojasnilo skupne površine stavbe oziroma stavb, skupnih deležev (glede na dejstvo, da je tožeča stranka oddajala posamezne skupne prostore, prihodke pa knjižila samo na račun posameznega vhoda, status hišniškega stanovanja) in njihove velikosti. Pravna podlaga za obračunavanje ni podana, saj sklepa o delitvi stroškov etažni lastniki niso sprejeli, Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. pa niso podpisali vsi etažni lastniki oziroma njihovi predniki. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo izjasniti o pravni naravi in obveznosti plačila tožene stranke. Po mnenju tožene stranke gre za poslovodstvo brez naročila (199. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri čemer pa tožeča stranka ni dokazala, da je obveznosti poravnala (ni predložen noben dokaz o plačilu dobaviteljem), zato je tožbeni zahtevek treba zavrniti. Zavrniti ga je treba tudi zato, ker tožena stranka ni dala soglasja k ustanovitvi tožeče stranke (soglasja k ustanovitvi tožeče stranke ni dal niti njen pravni prednik) in njenega delovanja ni priznavala, niti ga ni kasneje odobrila (204. člen OZ). V času sklenitve pogodbe z dne 10. 10. 1994 tožeča stranka še ni obstajala in ni njena pogodbena stranka. Da je njena pogodbena stranka, tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala. Neutemeljena in protispisna je argumentacija v 22. točki obrazložitve (da je mogoče namestiti individualne priključke in merilce). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti delilne ključe in velikost solastniških deležev posameznega vhoda v razmerju do neto površine stanovanja tožene stranke in površino vseh površin skupaj ter solastniškega deleža tožene stranke na teh površinah. Do števila oseb kot delilnega ključa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V odsotnosti pogodbe o upravljanju oziroma pogodbe o medsebojnih razmerjih je zakonsko določena delitev po solastniških deležih in ne po osebah. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih hiš je začel veljati šele po vtoževanem obdobju. Zmotne so navedbe tožeče stranke, da je bila tožeča stranka ustanovljena na podlagi določb SZ-1 in na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. za upravljanje večstanovanjske stavbe. Glede na navedbe tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje presojati ničnost zgoraj navedene pogodbe. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da bi tožena stranka lahko uveljavljala ničnost vpisa (le) v roku iz 41. člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg). Treba je ločiti med ničnostjo vpisa v sodni register in ničnostjo pogodbe. Protispisna je ugotovitev, da je bilo o ničnosti te pogodbe že pravnomočno odločeno. Zavrženje tožbe ne predstavlja vsebinsko pravnomočnih učinkov, tožena stranka tudi ni bila stranka postopka I Cpg 502/2013. Na ničnost se je mogoče vedno sklicevati (93. člen OZ). Avtomatsko članstvo v tožeči stranki nasprotuje 3. členu OZ (ob smiselni uporabi 14. člena OZ). Ne obstaja pravna podlaga, ki bi predpisovala obvezno članstvo v tožeči stranki (ob ustanovitvi ali kasneje), zato je zmotna obrazložitev, da ni pomembno, ali je tožena stranka soglašala z ustanovitvijo tožeče stranke. Predpostavka za avtomatsko članstvo novega etažnega lastnika (namesto prejšnjega) je zakonita ustanovitev tožeče stranke oziroma veljavnost Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G., česar pa sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugotavljalo. Obrazložitev iz 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je zato protispisna, ugotovitve glede članstva tožene stranke in njenega pravnega prednika ob ustanovitvi tožeče stranke pa napačne. Kot pritožbene navedbe naj se štejejo tudi navedbe iz pripravljalne vloge z dne 5. 11. 2015. Dokaza B26 ne bi smelo upoštevati zaradi ugovora prekluzije. Odločitev o stroških izvršilnega postopka je napačna, saj je glede na uspeh v pravdi tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela teh stroškov. Glede zastaranja ni mogoč preizkus višine. Zmotno je materialnopravno stališče glede zastaranja stroškov upravljanja, ki ga sodišče prve stopnje utemeljuje s sklicevanjem na sodbo VS RS II Ips 80/2014, saj ta loči med plačilom dobaviteljem in lastnimi stroški, ki so podvrženi 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje samo za postavke pod označbo 004, 007, 009 (glej vlogo z dne 28. 3. 2011). Stroškovna odločitev je napačna, saj bi sodišče prve stopnje moralo presojati vrednost posameznih opravil glede na sklepe o dovolitvi spremembe tožbe oziroma umika. Ker je odločilo o umiku šele z izpodbijanim sklepom, je zmotno izračunan uspeh glede na vtoževano terjatev.

5. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba zoper sklep z dne 21. 4. 2015 je delno utemeljena. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 15. 2. 2016 je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 21. 4. 2015:

7. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen in ga je mogoče preizkusiti, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje iz sklepa z dne 11. 3. 2015. 8. Pritožbenim navedbam o preuranjeni odmeri nagrade in stroškov za izdelano pisno izvedensko mnenje ni mogoče pritrditi. Pravica do nagrade in povračila stroškov nastane, ko izvedenec opravi nalogo, ki mu je naložena s sklepom sodišča. V obravnavanem primeru jo je izvedenka tudi po presoji pritožbenega sodišča opravila.

9. V skladu s 5. točko prvega odstavka 48. člena Pravilnika je sodišče prve stopnje izvedenki pravilno priznalo nagrado za študij spisa v višini 460,00 EUR. Ko je bil spis posredovan izvedenki je obsegal 390 strani, skupno s prilogami, ki jih je bilo treba preučiti, pa nedvomno več kot 1000. 10. V sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zaupalo izvedensko delo izvedenki finančne stroke dr. I. L., je izvedenki naložilo, da po potrebi pridobi tudi dodatno dokumentacijo (primerjaj 7. točko obrazložitve sklepa z dne 11. 4. 2014). Izvedenka je zato upravičena tudi do nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Glede na njen obseg, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša 57 strani, je sicer v skladu s 1. točko prvega odstavka 49. člena Pravilnika upravičena le do 46,00 EUR (in ne 92,00 EUR).

11. V četrtem odstavku 47. člena Pravilnika je določeno, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja.

12. V obravnavanem primeru je izvedenka res morala odgovoriti na veliko število postavljenih vprašanj, vendar pritožba utemeljeno opozarja, da so bila postavljena vprašanja s področja finančne stroke enostavna (z vidika te stroke) in niso zahtevala dodatnega poglobljenega študija. Na druga vprašanja, ki niso spadala na področje finančne stroke, a jih je sodišče prve stopnje izvedenki kljub temu postavilo, je bilo (večinoma) mogoče odgovoriti že z vpogledom v spisovno dokumentacijo. Drži sicer, da je bila ta bolj obsežna kot v običajnih primerih s podobno tematiko, saj vtoževana terjatev zajema kar petletno obdobje, vendar pa je sodišče prve stopnje ravno iz tega razloga dalo izvedenki daljši rok za izdelavo izvedenskega mnenja. Ob upoštevanju vsega navedenega je po presoji pritožbenega sodišča sodna izvedenka upravičena le do nagrade za zahtevno izvedensko mnenje v znesku 276,00 EUR po 2. točki prvega odstavka 51. člena Pravilnika.

13. Skupna nagrada, do katere je izvedenka upravičena, zato znaša 782,00 EUR. Materialni stroški v višini 5% skupne nagrade znašajo 39,10 EUR. Ob upoštevanju skupne nagrade in povračila stroškov v skupni višini 821,10 EUR znaša 22% DDV 180,64 EUR. Ob pribitku 22% DDV na neto znesek nagrade in stroškov znaša izvedenina 1.001,74 EUR.

14. Pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, saj niso odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožena stranka je imela s pritožbo približno 40% uspeh (uspela je za znesek 681,49 EUR, sporen pa je znesek 1.683,23 EUR). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo na podlagi stroškovnika in ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Toženi stranki je tako priznalo pritožbene stroške v skupnem znesku 94,00 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 v znesku 50,00 EUR, 22% DDV, sodna taksa za pritožbo v znesku 33,00 EUR). Priglašenih 2% materialnih stroškov ji ni priznalo, saj za to v Tarifi ZOdvT ni podlage. Ob upoštevanju uspeha ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 37,60 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 15. 2. 2016:

17. Ker je tožena stranka več pritožbenih očitkov konkretizirala s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podala v posameznih pripravljalnih vlogah, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora stranka navesti pritožbene razloge in vse argumente v sami pritožbi. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče ne more upoštevati trditev iz drugih vlog v postopku.

18. Odločba sodišča prve stopnje, ki je predmet pritožbenega izpodbijanja, je obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti, saj ima zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedb, s katerimi jih pritožba utemeljuje, izhaja, da v resnici pritožba ne uveljavlja protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je z odločanjem v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka podati ugovor o pristojnosti arbitraže že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Takšno je tudi večinsko stališče sodne prakse. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba v podkrepitev svojega stališča, da je bil ugovor o pristojnosti arbitraže podan pravočasno, upošteva zakonsko ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit). V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, ki ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru, ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen po njegovi uveljavitvi, lahko ugovor o pristojnosti arbitraže tožena stranka poda najpozneje v odgovoru na tožbo. Če je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z 62. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izenačen s tožbo v pravdnem postopku, je edino logično, da se ugovor zoper sklep o izvršbi obravnava kot odgovor na tožbo. Zgolj s sklicevanjem na to, da predstavlja predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj z dopolnitvijo tožbe popolno tožbo, pritožba ne more uspeti. Bistveno je, ali je tožena stranka lahko identificirala terjatev upnika že na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Glede na vsebino podanega ugovora zoper sklep o izvršbi je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Ugovor arbitražnega sporazuma, ki ga je tožena stranka podala šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2010, ko je zadeva že prešla iz izvršilnega v pravdni postopek, je bil zato prepozen.

20. Tožeča stranka je upoštevala, da je bilo o obveznostih tožene stranke od julija do decembra 2003 že pravnomočno odločeno, in ustrezno znižala tožbeni zahtevek. Ker te obveznosti tožene stranke tako niso bile več predmet tožbenega zahtevka, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bilo o zgoraj navedenih obveznostih že pravnomočno odločeno in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu postopek ustavilo (in sklep o izvršbi razveljavilo). Velja še pojasniti, da je res iudicata negativna procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje zadeve, katere posledica je zavrženje tožbe (in ne zavrnitev tožbenega zahtevka, kot zmotno navaja pritožba).

21. Ugovor prekluzije dokazov, na katerega se sklicuje pritožba, je tožena stranka konkretizirala z navedbami, da je tožeča stranka predložila dokaze, ki so bili priloženi III. pripravljalni vlogi (A76-A78)(1), šele 18. 1. 2011, kar je po poteku postavljenega roka. Takšen očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo (na katerem sta obe pravdni stranki vložili pripravljalni vlogi, tožena stranka pa je predložila še listinske dokaze B8-B14) določilo tožeči stranki rok 60 dni za predložitev listinske dokumentacije in za odgovor na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi, postavljenemu roku pa tožena stranka tedaj ni nasprotovala. Zgoraj navedene dokaze je tožeča stranka predložila dne 17. 1. 2011 (glede na pisemsko ovojnico, ki je pripeta k l. št. 127), kar je znotraj postavljenega roka(2). Pritožbeni očitki, da bi morala tožeča stranka zgoraj navedene dokaze predložiti že na prvem naroku za glavno obravnavo, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na to, da je v skladu s petim odstavkom 286.a člena ZPP upoštevanje dokazov, ki so bili predloženi prepozno, dopustno, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora(3). Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, ker je šele z njihovo dopustitvijo tožba postala sklepčna (kar je tožečo stranko postavilo v ugodnejši procesni položaj). Sklepčnost se tudi sicer presoja glede na navedbe o pravno relevantnih dejstvih, ne pa glede na dokaze. Poleg tega iz spisovnih podatkov izhaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo le tistih dokazov, ki jih je po prvem naroku za glavno obravnavo predložila tožeča stranka, temveč tudi tiste, ki jih je po prvem naroku za glavno obravnavo predložila oziroma predlagala tožena stranka. Pritožbeni očitki o favoriziranju tožeče stranke zato niso utemeljeni. V skladu z 286.b členom ZPP niso upoštevni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala po 18. 1. 2011. Na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o izvedbi listinskih dokazov od A79 do A83 (narok za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2013), namreč tožena stranka ni ugovarjala prekluzije.

22. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave, ker ni izvedlo predlaganih dokazov in ker njihove neizvedbe ni obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih izrecno navaja pritožba. Razvidno je, da je dejstva, ki jih je toženka z njimi dokazovala, štelo za pravno nerelevantna in jih zato ni ugotavljalo (in v zvezi z njimi posledično ni izvajalo predlaganih dokazov). Takšne so trditve, da tožena stranka ni dala soglasja k sklepu o ustanovitvi skupnosti etažnih lastnikov, niti ni takšnega soglasja dal njen pravni prednik (kar je tožena stranka dokazovala s predlaganim vpogledom v članstvo tožeče stranke v sodnem registru). Nadalje so takšne tudi trditve o nepravilnostih pri ustanavljanju tožeče stranke oziroma trditve, da je Pogodba o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. nična, ker je niso podpisali vsi etažni lastniki (kar je tožena stranka dokazovala s sklepom Višjega sodišča v Mariboru Cpg 413/99, vpogledom v listine spisa Okrožnega sodišča v Mariboru Srg 198/99 ter Srg 3006/99 ter povzemom vsebine registrskih listin). Ker je takšna presoja sodišča prve stopnje pravilna (razlogi so podrobneje pojasnjeni v 23. in 26. točki obrazložitve predmetne odločbe), z neizvedbo predlaganih dokazov ni kršilo pravice do dokaza.

23. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka postopka. SZ-1 priznava skupnosti lastnikov kakovost pravne osebnosti, če je takšna skupnost kot pravna oseba vpisana v sodni register. Skupnost lastnikov izgubi lastnost pravne osebe z izbrisom iz registra skupnosti lastnikov (tretji odstavek 82. člena SZ-1). Z navedbami, ki se tičejo napak pri ustanovitvi tožeče stranke (konkretno gre za navedbe o ničnosti Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom) tožena stranka ne more doseči neupoštevanja tožeče stranke kot pravne osebe v obravnavanem postopku. Dokler je tožeča stranka vpisana v sodni register, je treba šteti, da ima kakovost pravne osebnosti. Pravno sredstvo za dosego prenehanja pravne osebe zaradi ničnosti listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis, je tožba za ugotovitev ničnosti vpisa iz 41. člena ZSReg. Med razlogi, zaradi katerih se ta tožba lahko vloži, je v prvem odstavku 41. člena ZSReg navedena tudi neveljavnost listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis. Tožba ni več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa (tretji odstavek 41. člena ZSReg). Skupnost etažnih lastnikov je bila 27. 3. 2000 vpisana v sodni register, tožba na ničnost takšnega vpisa pa je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje zavržena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cpg 502/2013 z dne 17. 4. 2014. Očitno je, da bi bila (morebitna) ponovna tožba za ugotovitev ničnosti vpisa zaradi poteka triletnega roka od vpisa zavržena kot nedopustna. Tožečo stranko je zato treba šteti kot obstoječo pravno osebo. Po pojasnjenem sodišče prve stopnje utemeljeno ni vsebinsko presojalo ugovora ničnosti Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. S sklicevanjem, da v skladu s 93. členom OZ pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, pritožba ne more uspeti. V primeru, da je bila nična pogodba osnova za vpis v sodni register, namreč velja posebna ureditev iz 41. člena ZSReg.

24. Ugovor, da je bila tožeča stranka v obdobju od 25. 7. 2007 do 25. 3. 2009 brez predsednika, ker je Z. Š. dne 24. 7. 2007 pretekel dveletni mandat, o novem predsedniku pa se je odločalo šele 25. 3. 2009, ni pomemben za presojo pravne narave spora, kot zmotno meni pritožba, temveč je pomemben z vidika pravilnega zastopanja tožeče stranke, ki je pravna oseba, oziroma z vidika veljavnosti pooblastila odvetniku D. K. z dne 11. 3. 2009. Drži, da se sodišče prve stopnje do navedenega očitka ni opredelilo, vendar je to pomanjkljivost lahko odpravilo pritožbeno sodišče. Prvenstveno velja pojasniti, da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to, da tožeča stranka ni bila pravilno zastopana oziroma da je pooblastilo odvetniku D. K., na podlagi katerega je ta vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (nato pa opravljal še nadaljnja procesna dejanja), dala oseba, ki ni bila zakoniti zastopnik tožeče stranke. V tem primeru bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa se glede na njen namen, lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se v spisu nahaja tudi pooblastilo, ki ga je odvetniku D. K. kasneje dal I. A. kot predsednik tožeče stranke. S tem, ko je navedeni zakoniti zastopnik tožeče stranke pooblastil odvetnika D. K. za zastopanje v predmetnem postopku, je (konkludentno) odobril vsa dotedanja procesna dejanja, ki jih je odvetnik D. K. opravil kot pooblaščenec tožeče stranke. Odobril je torej tudi predlog za izvršbo, ki ga je pooblaščenec tožeče stranke vložil na podlagi pooblastila z dne 11. 3. 2009, izdanega v času, ko je bila po navedbah tožene stranke tožeča stranka brez zakonitega zastopnika (in posledično ni imela poslovne in procesne sposobnosti). Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti sklep o izvršbi, zato niso utemeljeni. Ker v opisani situaciji zgoraj pojasnjene navedbe tožene stranke niso relevantne, sodišče prve stopnje v zvezi z njimi tudi ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza s pridobitvijo statuta tožeče stranke.

25. Sodišče prve stopnje je izčrpno in pravilno obrazložilo, zakaj šteje, da ima tožeča stranka aktivno stvarno legitimacijo. Pri tem se je opredelilo do vseh ugovornih navedb tožene stranke, ki so pomembne za to presojo. Zatrjevano dejstvo, da je bila tožeča stranka v obdobju od 25. 7. 2007 do 25. 4. 2009 brez predsednika in organov, kot tako ni relevantno za presojo aktivne stvarne legitimacije. Pravna sposobnost skupnosti lastnikov je omejena na sklepanje poslov upravljanja večstanovanjske hiše (in tiste posle, ki so potrebni za njen obstoj in opravljanje dejavnosti, ne pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti). V tem obsegu je skupnost kot enovita celota lahko nosilka pravic in obveznosti materialnega prava. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se vtoževane terjatve nanašajo na plačilo stroškov upravljanja, vplačila v rezervni sklad in stroške sanacije strehe, ki predstavljajo tipične terjatve upravljanja večstanovanjske stavbe(4). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v razmerju do upnikov kot dolžnica nastopala tožeča stranka - skupnost kot pravna oseba, na katero so se glasili računi. Poleg tega morajo v skladu z določbo 80. člena SZ-1 člani skupnosti lastnikov mesečno plačati skupnosti lastnikov vsak svoj delež stroškov upravljanja ter vplačilo v rezervni sklad. Po pojasnjenem pritožbeno sodišče nima pomisleka, da je aktivna stvarna legitimacija tožeče stranke podana. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bila na zboru etažnih lastnikov dne 29. 1. 2009 kot bodoči upravnik predmetnega večstanovanjskega kompleksa izbrana družba D., d.o.o., v drugi polovici meseca februarja pa je nato Pogodbo o opravljanju upravniških storitev podpisalo toliko etažnih lastnikov, da je njihov skupni solastniški delež presegal 50% (in je Pogodba o opravljanju upravniških storitev postala veljavna), tožeči stranki ne odvzema aktivne legitimacije (primerjaj 28. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). V obravnavani zadevi namreč tožeča stranka vtožuje plačilo obveznosti, ki so nastale oziroma zapadle pred 29. 1. 2009. Pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati listinskega dokaza B26 (pogodba o opravljanju upravniških storitev), ni mogoče upoštevati. Gre za dokaz, ki ga je po prvem naroku za glavno obravnavo predložila tožena stranka, zaradi česar v zvezi s tem dokazom logično ni ugovarjala prekluzije.

26. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba konkretizirano ne nasprotuje, izhaja, da je tožena stranka postala lastnica leta 2003. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da postane posamezni etažni lastnik s pridobitvijo lastninske pravice avtomatsko oziroma prisilno član skupnosti lastnikov kot pravne osebe. Pri tem ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da to velja le v primeru, da pri ustanovitvi tožeče stranke ni bilo napak oziroma da je bila tožeča stranka ustanovljena zakonito. V razmerju do skupnosti ni pomembna objava spremembe članstva v sodnem registru. Ta je pomembna le z vidika odgovornosti članov do tretjih oseb(5). Ali je toženka v sodnem registru vpisana kot članica tožeče stranke, zato v obravnavanem primeru ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali je tožena stranka stranka Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G., ali je podala soglasje k ustanovitvi tožeče stranke oziroma odobrila njeno delovanje.

27. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne narave vtoževanih terjatev (primerjaj 26. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Pravno podlago vtoževanih terjatev predstavlja 80. člen SZ-1, po katerem morajo člani skupnosti lastnikov mesečno plačati skupnosti lastnikov vsak svoj delež stroškov upravljanja ter vplačilo v rezervni sklad. Pojasnjeno pomeni tudi, da v obravnavanem primeru pravne podlage vtoževanih terjatev ne predstavljajo določbe o poslovodstvu brez naročila niti določbe o neupravičeni pridobitvi. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je dobaviteljem poravnala obveznosti tožene stranke, zato niso relevantne za presojo izpodbijane odločitve.

28. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do navedb tožene stranke, da izpis iz poslovnih knjig (A16) ni verodostojna listina. Takšna navedba bi bila relevantna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar pa ni odločilnega pomena glede na to, da je z razveljavitvijo sklepa o izvršbi izvršilni postopek prešel v pravdnega. Omenjena listina je v pravdnem postopku dokaz, ki ima enako dokazno moč kot ostale listine, sodišče pa jo presoja po načelu proste presoje dokazov. Pritožba konkretizirano ne navaja, kako je zatrjevana kršitev 8. člena ZPP (opustitev skrbnega pregleda in kritične presoje vsakega relevantnega dokaza) vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Vsekakor pa zaradi zatrjevane opustitve ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Iz razlogov izpodbijane sodbe kot celote izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini. O tem spornem dejstvu je izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je izvedlo tudi dokaz z izvedenko finančne stroke.

30. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da okoliščina, da na predmetni večstanovanjski stavbi etažna lastnina še ni v celoti pravnoformalno vzpostavljena, ne pomeni, da o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zatečeno stanje oziroma dejansko vzpostavljeno etažno lastnino, kot ta izhaja iz registra enot večstanovanjske stavbe. V obravnavani zadevi skupni deli stavbe (in njihova velikost) ne predstavljajo pravno relevantnega dejstva, zato jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Posledično niso relevantne niti pritožbene navedbe, da skupni deli niso bili pogodbeno določeni in da v zvezi s tem prav tako ni bil sprožen nepravdni postopek. Pritožba namreč obenem ne navaja, da so ji bili neutemeljeno obračunani tudi stroški tistih delov stavbe, ki v resnici ne predstavljajo skupnih delov. Navedbe o nepravilnostih pri upoštevanju dohodkov od skupnih delov stavbe same po sebi niso relevantne za preizkus pravilnosti porazdelitve stroškov.

31. Ker je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ugotovilo, da večstanovanjska stavba z vhodi R. 1, 3, 5, 7, P. 11, M. 10, 12, 14, 16 in U. 4, t. i. H. blok, predstavlja funkcionalno celoto, ki ima npr. skupno tudi streho in dele, ki so nujni za funkcioniranje celote (npr. kurilnico), jo je pravilno štelo za eno samo večstanovanjsko stavbo. Pritožbeno sodišče zato nima pomisleka v pravilnost tistih delilnih ključev, pri katerih je bilo upoštevano, da predstavljajo vsi vhodi eno samo večstanovanjsko stavbo. Zgolj z navedbami, da se sedaj etažna lastnina vzpostavlja za vsak posamezen vhod posebej, pritožba po pojasnjenem ne more uspeti.

32. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ključa delitve vtoževanih stroškov kot pravno odločilnega dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so se vtoževani stroški obračunavali po različnih ključih delitve. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ključa delitve po neto površini in po številu uporabnikov, ki ju pritožba izrecno izpostavlja, določena v Pogodbi o upravljanju in medsebojnih razmerjih z dne 10. 10. 1994. Pri tem se je sklicevalo na 19. člen Pogodbe o upravljanju in medsebojnih razmerjih, v katerem so delilni ključi posameznih stroškov natančno opisani. V zvezi s to pogodbo pritožba navaja le, da tožeča stranka v času njene sklenitve še ni obstajala, kar pa ne vpliva na njeno veljavnost in ne onemogoča njene uporabe. Za delitev po solastninskem deležu obstaja pravna podlaga v 30. členu SZ-1. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da za uporabljene ključe delitve ni obstajala pravna podlaga. Pritožba ga utemeljuje tudi z opozarjanjem na to, da Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti etažnih lastnikov G. niso podpisali vsi etažni lastniki, kar pa ne more biti relevantno, saj imajo uporabljeni ključi delitve po obrazloženem drugo pravno podlago.

33. Glede na to, da solastniški deleži na skupnih delih še niso bili določeni, je sodišče prve stopnje solastniške deleže na skupnih delih ugotavljalo samo (kot predhodno vprašanje). Pri tem je upoštevalo solastniške deleže posameznega stanovanja, kot izhajajo iz registra enot večstanovanjske stavbe (A78), ki izkazuje tudi neto in bruto površino posameznih stanovanj, povzeto po točkovalnih zapisnikih družbe K. d.o.o. V pravilnost tako ugotovljenih solastniških deležev pritožbeno sodišče zato nima pomisleka, pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo solastniških deležev, pa niso utemeljeni.

34. Na obračunavanje po neto površini se je sodišče prve stopnje sklicevalo v zvezi s stroški ogrevanja, kar je povsem pravilno. Pritožbeni očitek, da so se preračuni ugotavljali po bruto površini, je pavšalen, saj ga pritožba argumentira s sklicevanjem na pripravljalno vlogo z dne 12. 9. 2014, ki pa je ni mogoče upoštevati kot del pritožbenih navedb. V kolikor se šteje, da je pritožbeni očitek dovolj konkretiziran, da je nanj treba odgovoriti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila bruto površina upoštevana pri izračunu prispevka v rezervni sklad, za kar je prav tako obstajala pravna podlaga.

35. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče nima pomisleka v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravilno obračunala vtoževane stroške, ki jih tožena stranka ni plačala.

36. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje glede zastaranja. Iz razlogov izpodbijane sodbe (32., 33. in 40. točka) dovolj jasno izhaja znesek zastaranih terjatev, saj so vtoževane terjatve, ki so po presoji sodišča prve stopnje zastarane, vsebinsko opredeljene, kar omogoča tudi preizkus njihovega zneska. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z ugovorom zastaranja za postavke pod označbo 004, 007, 009 ni ustrezno konkretiziran. Pritožba namreč teh postavk vsebinsko ne opredeli, temveč se sklicuje kar na vlogo z dne 28. 3. 2011, ki pa je ni mogoče šteti kot del pritožbenih navedb. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ. Vse vtoževane terjatve so tipične občasne terjatve skupnosti do posameznega člana, ki dospevajo mesečno in nastanejo na podlagi zakona. Vtoževanih terjatev skupnosti etažnih lastnikov zato ni mogoče subsumirati pod 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ.

37. Pritožba utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati končni uspeh pravdnih strank tudi pri odločitvi o izvršilnih stroških. Ob upoštevanju končnega uspeha tožeče stranke, ki znaša 58%, je tožeča stranka upravičena le do 153,89 EUR izvršilnih stroškov (upoštevajoč, da pritožba ne nasprotuje znesku odmerjenih izvršilnih stroškov 265,32 EUR). Za navedeni znesek izvršilnih stroškov je zato treba sklep o izvršbi potrditi, za preostali znesek izvršilnih stroškov, to je 111,43 EUR, pa ga je treba razveljaviti. V tem smislu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

38. Pri izračunu posameznih pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsakokratno spremenjeno vrednost spornega predmeta glede na umik in spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je izračunalo uspeh pravdnih strank po posameznih fazah postopka. Če bi o povrnitvi odmerjenih stroškov odločilo upoštevaje končni uspeh pravdnih strank (pri njegovem izračunu je treba izhajati iz znižane višine tožbenega zahtevka in ne iz njegove prvotne višine), pojasnjen v 37. točki obrazložitve predmetne odločbe, to po izračunu pritožbenega sodišča ne bi spremenilo stroškovne odločitve v korist tožene stranke,(6) zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo (359. člen ZPP).

39. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

40. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v tretji alineji I. točke izreka in v II. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

41. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari (uspela je le s pritožbo zoper odločitev o izvršilnih stroških), sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V zvezi z listinskimi dokazi A18-A75, ki jih je tožeča stranka prav tako predložila dne 17. 1. 2011, tožena stranka ne ugovarja prekluzije.

Op. št. (2): Ker se je rok 60 dni iztekel v nedeljo 16. 1. 2011, je treba v skladu s četrtim odstavkom 111. člena ZPP šteti, da se je iztekel v ponedeljek, 17. 1. 2011. Op. št. (3): VS RS sodba II Ips 335/2013 z dne 27. 8. 2015. Op. št. (4): Primerjaj VS RS sodba II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014. Op. št. (5): Primerjaj VS RS sodba II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014. Op. št. (6): Tožena stranka bi bila dolžna tožeči stranki povrniti nekaj višji znesek pravdnih stroškov.