Jedro

Izvršilni organ je s spornimi sklepi o dovolitvi izvršbe ugotovil, da so postali plačilni nalogi izvršljivi ter tudi določil način izvršbe. S sklepi torej glede na določbo 2. člena ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepi je Carinski urad Sežana na podlagi določbe 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) zoper tožnika začel davčno izvršbo na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru zaradi plačila sodne takse v zadevah opr. št. U 57/2008, U 142/2008 in II U 252/2009. Izvršba je bila dovoljenja z rubežem denarnih prejemkov tožnikov, ki jih prejemata pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer do 2/3 prejemkov, vendar tako, da dolžnikoma ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. V pritožbenem postopku je tožena stranka v dveh zadevah (DT 493-3140/2010-4 in DT 493-3559/2010-6) delno ugodila pritožbam tožnikov, tako da je pravilno navedla številke plačilnih nalogov, v preostalem pa je pritožbe zavrnila kot neutemeljene. Pred izdajo sklepa o izvršbi je prvostopni organ tožnikoma poslal opomin ter ju pozval, da poravnata dolgovano obveznost. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za davčni organ se šteje tudi Carinska upava RS, ki je po Zakonu o carinski službi pristojna tudi za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja sodne takse. Za celotno območje RS je za navedene postopke pristojen Carinski urad Sežana. V obravnavanem primeru so bile izpolnjene procesne predpostavke za postopek davčne izvršbe, saj iz dokumentov zadeve nedvomno izhaja, da tožnika sodne takse nista poravnala. V skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi plačilni nalog. V obravnavanem primeru so bili plačilni nalogi opremljeni s klavzulo o izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP. Kolikor tožnika temu nasprotujeta, lahko izpodbijata potrdilo pri organu, ki ga je izdal, v posebnem postopku, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki ga vodi davčni oziroma carinski organ.

Tožnika v tožbi navajata, da se pritožujeta zoper sklepe o davčni izvršbi, ker se ju krivično bremeni stroškov izvršbe. Navedenih stroškov nista povzročila, zato ni osnove za rubež, predvsem kar zadeva sodne takse, ki se jima nalaga v plačilo. Odločno nasprotujeta prisilni izterjavi in predlagata, da sodišče zanju neugodne sklepe odpravi.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka navedbe tožnikov in vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah njenih odločb. V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, zato so očitki o tem, da ni podlage za izvršbo, neupoštevni. Vsi izvršilni naslovi so opremljeni s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdalo Upravno sodišče RS, iz katerih izhaja, da so plačilni nalogi izvršljivi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu so sklepi o davčni izvršbi. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitostih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedene določbe 2. člena ZUS-1 torej izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Z izpodbijanimi sklepi je prvostopni organ pričel davčno izvršbo. V skladu s 151. členom ZDavP-2 mora sklep o izvršbi med drugim vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj nastopi izvršljivost, znesek obveznosti in pripadajoče obresti, sredstva in predmet izvršbe, stroške izvršbe ter naslov izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika. Po navedeni določbi postopa davčni organ tudi v primeru, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, za kar gre v obravnavanem primeru (člen 156 ZDavP-2). Izvršilni naslovi za davčno izvršbo pa so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2. Med njimi je tudi izvršljiv plačilni nalog.

V obravnavanem primeru je prvostopni organ s spornimi sklepi o dovolitvi izvršbe ugotovil, da so postali plačilni nalogi izvršljivi ter tudi določil način izvršbe. S sklepi torej glede na določbe 2. člena ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. O tem je bilo odločeno v plačilnih nalogih, ki v konkretnem primeru predstavljajo izvršilni naslov. Sklepi o dovolitvi izvršbe tako predstavljajo sklepe procesen narave, saj z njimi ni bilo poseženo v pravni položaj tožnikov, zato glede na določbe 2. člena ZUS-1 ne morejo biti predmet izpodbijana v upravnem sporu. Prav tako izpodbijani sklepi niso tisti sklepi, ki so našteti v določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 (s katerimi bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), zato jih tudi iz tega razloga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Takšno je tudi zavzeto stališče v sodni praksi, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 449/2012 z dne 25. 4. 2013. Ker v zadevi niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi tožnikov, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.