Jedro

Na podlagi ugotovitve, da sta tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakoniti, je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen le do datuma, do katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (ki je bila dvakrat nezakonito odpovedana).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se v 2. točki izreka glasi: Tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi z dne 15. 8. 2009, oziroma na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga dne 21. 8. 2009, ampak je trajalo do 2. 12. 2009, ko se je tožeča stranka zaposlila pri drugem delodajalcu, na kar se nadaljuje od 3. 3. 2010 dalje, vendar najdlje do 30. 6. 2010, ko izteče pogodba o zaposlitvi z dne 17. 6. 2009. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 6. 2009 in ji za čas od 15. 8. 2009, oziroma 21. 8. 2009 do 2. 12. 2009 ter od 3. 3. 2010 do poziva nazaj na delo, oziroma najdalj do 30. 6. 2010 prijaviti v socialna zavarovanja in ji za navedena obdobja (od 15. 8. 2009 oziroma 21. 8. 2009 do 2. 12. 2009 ter od 3. 3. 2010 do ponovnega nastopa dela, oziroma najdalj do 30. 6. 2010) obračunati nadomestilo plače z vsemi dodatki in drugimi prejemki na podlagi dela ter po plačilu davkov in prispevkov od plač izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za predhodni mesec do dneva plačila, vse v roku osem dni.

Višji tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja in iz njega izhajajoče pravice za čas od 1. 7. 2010 do 15. 7. 2010, se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 7. 2009 in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2009, ki jo je izdala tožena stranka, nezakoniti in se razveljavita (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da vzpostavi delovno razmerje tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve pri drugem delodajalcu (2. 12. 2009) in nato zopet od 3. 3. 2010, vendar najdalj do 15. 7. 2010, ko izteče pogodba o zaposlitvi z dne 17. 6. 2009. Toženi stranki je naložilo tudi, da pozove tožečo stranko nazaj na delovno mesto in jo prijavi v zavarovanja ter ji obračuna in izplača nadomestilo plače za navedeno obdobje (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 931,76 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne ter plačilo stroškov tožene stranke vključno s pritožbenimi stroški naloži v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo dokazne listine in sicer pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 6. 2009, saj iz nje jasno izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas enega leta, šteto od 1. 7. 2009 dalje, kar pomeni, da bi sodišče kvečjemu lahko ugodilo tožniku glede reintegracijskega zahtevka do 30. 6. 2010 dalje, ko izteče pogodba o zaposlitvi za določen čas, oziroma za čas trajanja delovnega dovoljenja z dne 16. 6. 2009 za čas od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010, ne pa še pol meseca delovnega razmerja, za kar ni pravne podlage v izvedenih dokazih. Napačna je odločitev sodišča tudi glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je tožniku 16. 7. 2009 izdal obvestilo nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi situacije na trgu in hude finančne krize v gospodarstvu, ki je zajela ves svet. Tožena stranka je predložila številne dokaze, ki so potrjevali, da je prišlo do upada prometa. Sreda julija 2009 je naredila analizo poslovanja za prvo polovico leta 2009 in ugotovila upad prometa oziroma prihodkov, zato je bila prisiljena zmanjšati število voznikov. Neutemeljena in protispisna je ugotovitev sodišča, da bilanca toženca za mesece od februarja do junija 2009 ne izkazuje velikih sprememb v prometu, enako primerjalni prikaz prometa v prvi polovici leta 2009 v primerjavi s prvo polovico leta 2008. Vpogled v prikaz prometa po posameznih mesecih leta 2009 pokaže, da se je promet mesečno zmanjševal po nekaj 1.000,00 EUR. Tožena stranka je imela zaposlenih čez 20 delavcev, mesečno pa jim je morala izplačevati plačo z vsemi prispevki in dajatvami. Tudi sprememba sistemizacije, ko je bilo 6. 5. 2009 zmanjšano število izvajalcev za enega voznika in dne 1. 8. 2009 zmanjšano število izvajalcev še za dva, izkazuje trend zmanjševanja števila voznikov pri toženi stranki. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je bila pogodba s tožnikom res sklenjena po prvi spremembi sistemizacije, vendar izključno kot usluga tožniku za pridobivanja osebnega delovnega dovoljenja. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala številne dokaze. Sodišče v tej smeri ni izvedlo vseh predlaganih dokazov npr. poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje, kdaj je tožnik zaprosil za osebno delovno dovoljenje in na podlagi katerih listin, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa nepravilno uporabljeno materialno pravo. V začetku meseca julija 2009 so res zaposlili dva nova voznika za določen čas, pri čemer ne držijo navedbe sodišča, da toženec ni dokazal, da je bil I.P. prevzet od drugega delodajalca skupaj s poslom in da je bil D.M. zaposlen zaradi posebnega prevoza. Posredno iz navedb I.P. vendarle izhaja, da se je na toženca obrnil, ker mu je tako svetoval prejšnji delodajalec. Glede voznika D.M. pa je sodišče spregledalo, da se je imenovanega zaposlilo za prevoze na manjšem kamionu (do 7,5 t) in ne za „šleper“, ki ga je vozil tožnik. Pri toženi stranki pa od 4. 9. 2009 dalje tudi ni bil več zaposlen D.R., saj mu tožena stranka zaradi upada prometa ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekla. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2009. Sodišče kot razlog za izredno odpoved na strani delavca omenja zgolj tretjo alineo prvega odstavka 111. člena ZDR, ko delavcu preneha delovno razmerje, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojih odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, pri čemer kot določil drugega odstavka citiranega člena pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Očitno je sodišče spregledalo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku po 2. alinei 111. člena ZDR, torej zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, to je dolžnosti obveščanja, ki je temeljna obveznost delavca. Ker se delavec ni oglasil po zaključku bolovanja, čeprav je bila to njegova dolžnost, niti ni javil, da je ponovno v bolniškem staležu, ga delodajalec ni mogel razporediti na delo, saj ni vedel, da ima zaključeno bolovanje. Toženec je tožnika dne 31. 8. 2009 pozval naj pojasni svojo odsotnost za čas od 15. 8. 2009 do 20. 8. 2009, vendar tožnik za svojo odsotnost ni imel opravičljivega razloga niti mu ni bil odobren dopust. Naslednji dan po vročitvi vabila na zagovor, je tožnik dostavil delodajalcu potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela za čas od 17. 8. 2009 do 20. 8. 2009, ne pa tudi za 15. 8. 2009 in 16. 8. 2009. Zato je tožena stranka ravnanje tožnika opredelila kot naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, to je obveznost obveščanja delavca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ter pravic iz delovnega razmerja. Za delodajalca je bilo pomembno zgolj dejstvo, da je zdravnica preklicala bolovanje tožniku, ali je pri tem ravnala pravilno in po predpisanem postopku je irelevantno. V zvezi s tem sodišče tudi ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, ki jih je predlagal toženec. Zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bil kršen tudi materialni predpis. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 147. člena ZDR, češ da delodajalec ne more samovoljno začasno prerazporediti delovnega časa. Toženec je dokazal, da sta bila praznik in nedelja v avgustu 2009 pri delodajalcu delovna dneva, v zvezi s čimer je predložil potne naloge na nedeljo. Pogodba o zaposlitvi za tožnika z dne 17. 6. 2009 jasno določa, da glede na naravo dejavnosti traja delovni čas povprečno 40 ur v delovnem tednu med letom ter da o razporeditvi delovnega časa odloča direktor družbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do toženčevih navedb, da za mobilne delavce veljajo določila Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ki med drugim določajo, da teden pomeni čas med 00.00 uro v ponedeljek in 24.00 v nedeljo. Najdaljši tedenski delovni čas pa se lahko poveča na 60 ur, vendar le, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da se je tožnik delodajalcu oglasil šele 31. 8. 2010, s čimer je prekršil temeljno dolžnost delavca do obveščanja, s čimer se je tudi izognil, da bi mu delodajalec odredil delo v zadnjem tednu pred prenehanjem delovnega razmerja. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno presodilo listine, vsled česar je neutemeljeno priznalo obstoj delovnega razmerja od 1. 7. 2010 do 15. 7. 2010, v ostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo bistevenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče se razen v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2010 do 15. 7. 2010, v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Utemeljeno pritožba uveljavlja, da iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2009, ki se nahaja v prilogah spisa B1 in A1 (priloga pridruženega spisa opr. št. Pd 174/2009) izhaja, da sta stranki dne 17. 6. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, šteto od 1. 7. 2009, tako da se ta pogodba izteče 30. 6. 2010. Zato pritožba utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče lahko odločilo le, da delovno razmerje traja najdalj do 30. 6. 2010. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki lahko trajalo največ do 30. 6. 2010 in mu tudi za to obdobje prisodilo pravice iz delovnega razmerja vključno s pravico do nadomestila plače. Za tako svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi druge alinee 358. člena ZPP, saj se sodba sodišča prve stopnje v tem delu, to je delu časa trajanja pogodbe o zaposlitvi, opira na zmotno presojo same listine, to je pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in izvedene dokaze v zvezi z ugotavljanjem obstoja poslovnega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse relevantne dokaze za ugotovitev obstoja poslovnega razloga in jih po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da naj bi tožena stranka v enem mesecu po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ugotovila obstoj poslovnega razloga za odpoved te pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato izvajalo dokaze v smeri ali je dejansko prišlo pri toženi stranki v tako kratkem obdobju do takega zmanjšanja obsega poslovanja, ki bi opravičevalo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do takega obsega zmanjšanja poslovanja, ki bi narekoval odpoved pogodbe o zaposlitvi v času od 17. 6. 2009 do 16. 7. 2009, ko je tožnik prejel obvestilo, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Bilančnih podatkov o prometu v tem mesecu toženec sploh ni izkazal. Do spremembe sistemizacije, s katero je bilo zmanjšano število izvajalcev, je prišlo 6. 5. 2009, za enega voznik in nato šele 1. 8. 2009 za dva izvajalca. Tako je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena po prvi spremembi o sistemizaciji in odpovedana pogodba o zaposlitvi pred drugo spremembo sistemizacije. Sodišče je tudi ugotovilo, da je toženec v mesecu juniju 2009 zaposlil poleg tožnika še dva nova voznika. Kot neresnične so se izkazale trditve tožene stranke, da je bil voznik I.P. prevzet od drugega delodajalca, pritožbene navedbe, da je bil priporočen s strani drugega delodajalca, pa ne pomenijo prevzema delavca, ampak novo zaposlitev, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da voznik D.M. ni bil zaposlen zaradi posebnega prevoza, saj tega tožena stranka ni uspela dokazati. Pritožbene navedbe, da je bil zaposlen za voznika tovornega vozila manjše tonaže kot tožnik, pa niso podprte z listinskimi dokazi. Iz pogodbe o zaposlitvi za tožnika namreč izhaja le, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik razvrščeno v IV. tarifni razred. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku dne 16. 7. 2009. Pri tem je tudi zmotno stališče tožene stranke, da ni dolžna pojasnjevati zakaj se je odločila, da bo ravno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ne morebiti kateremu drugemu. Tožnik je namreč v sodnem postopku ves čas zatrjeval, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njegovega bolniškega staleža, ker je 6. 7. 2009 zbolel na hrbtenici in bil od tedaj odsoten z dela. Trdil je, da je bila njegova bolezen nezakonit odpovedni razlog. Tožnik je tako uveljavljal diskriminatorno obravnavanje po 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po šestem odstavku šestega člena pa mora delodajalec, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevno, da je bila kršena prepoved diskriminacije, dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla razlogov, zakaj je ravno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav je ta zatrjeval, da mu je bila pogodba odpovedana iz razloga, ker je bil v bolniškem staležu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ko je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni neupravičeno izostal z dela pet delovnih dni, kot je to očitala tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v sodnem postopku presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2009, pravno podlago, na kateri je bila odpoved podana in razloge navedene v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da se je tožnik pri delodajalcu oglasil šele 31. 8. 2010 in s tem prekršil temeljno dolžnost delavca, to je dolžnost obveščanja delodajalca, s čimer se je tudi izognil, da bi mu delodajalec odredil delo v zadnjem tednu pred prenehanjem delovnega razmerja, saj ta dejstva niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, ker izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz navedenih razlogov. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge in tretje alinee prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 110. členom ZDR, ker ga od 15. 8. 2009 več kot pet dni zaporedoma ni bilo na delu, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, oziroma je to storil naknadno s tem, da je delodajalcu predložil potrdilo o opravičeni zadržanosti od dela za čas od 17. 8. 2009 do 20. 8. 2009, ki ga je zdravnica dne 4. 9. 2009 preklicala. S takim ravnanjem naj bi naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je lečeča zdravnica tožniku izdala bolniški list za čas od 17. 8. 2009 do 20. 8. 2009, ki ga je sicer dne 4. 9. 2009 preklicala, vendar ta preklic ni učinkoval, ker ni bil izpeljan po zakonitem postopku. Pritožbeno sodišče se s pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v celoti strinja in ga ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil tožnik v času od 17. 8. 2009 do 20. 8. 2009 v takem zdravstvenem stanju, da bi bil bolniški stalež utemeljen. Zato je pravilen dokazni zaključek, da tožnik v obdobju od 17. 8. 2009 do 20. 8. 2009 ni bil neopravičeno odsoten z dela, zato tudi ni bil izpolnjen pogoj najmanj petdnevne zaporedne neopravičene odsotnosti, kot je štela tožena stranka, in sicer čas od 15. 8. 2009 do 20. 8. 2009. Zato so tudi nepomembne pritožbene navedbe o prerazporeditvi delovnega časa in da sta bila pri toženi stranki delovna dneva tudi 15. 8. 2009 in 16. 8. 2009. Sodišče prve stopnje je namreč razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je štelo, da tožnik ni bil neopravičeno odsoten tudi v dneh od 17. 8. 2009 do 20. 8. 2009. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da 15. 8. 2009 in 16. 8. 2009 tožnik ni bil dolžan priti na delo, ker ni bil obveščen o prerazporeditvi delovnega časa na način, da sta ta dva dneva, ki sta sicer dela prosta dneva, pri toženi stranki delovna dneva. Stališče tožene stranke, da so v dejavnosti, ki jo opravlja, delovni dnevi, kar vsi dnevi v tednu, je pravno zmotno. Prerazporeditev delovnega časa mora biti namreč predhodno pisno odrejena. Delavci morajo biti z njo seznanjeni. Potni nalog nima narave takega akta. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo razloge za odsotnost tožnika v dneh od 15. 8. 2009 do 20. 8. 2009, saj so bili to dnevi, za katere je tožena stranka trdila, da je bil tožnik neopravičeno odsoten in zaradi te neopravičene odsotnosti je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kot izhaja iz obrazložitvi pisne odpovedi. Tudi postopek pred sodiščem prve stopnje je ves čas tekel v smeri dokazovanja, da je bil tožnik neopravičeno odsoten v tem obdobju in tožena stranka ni trdila, da bi mu odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnik naj ne bi pravočasno obvestil o razlogu izostanka z dela. Dejstvo, da je tožena stranka kot razlog za odpoved prepisala zakonski tekst tretje alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, pa še ne pomeni, da je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker tožnik razloga svoje odsotnosti ni sporočil. Zato dokazovanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem razlogom šele v sodnem postopku ni mogoče. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita pravilna, ker ni obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je bila najmanj v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjena s tem, da je bil tožnik v spornem obdobju nesposoben za delo in v bolniškem staležu, ki je bil sicer nato na njegovo posredovanje preklican, vendar ta preklic ni učinkoval, ker ni bil izpeljan po zakonitem postopku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo na podlagi določbe druge alinee 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo, v ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.