Jedro

Dogovorjeni znesek pogodbene kazni varuje morebitno pogodbenikovo odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbe, v delu, v katerem to terjatev presega, pa varuje zgolj pogodbeno disciplino. Sodišče lahko na ugovor dolžnika pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka (274. čl. ZOR), pri čemer se upošteva razlog določitve pogodbene kazni (271. čl. ZOR). Kot kriterij za določitev višine pogodbene kazni pa se lahko upošteva tudi stopnja krivde za neizpolnitev pogodbenih določil.

Izrek

Ob reševanju pritožbe tožene stranke se po uradni dolžnosti izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v višini tolarske protivrednosti zneska 19.500,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter tolarsko protivrednost obresti od tega zneska od 18.10.1991 dalje do plačila po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 138.389,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor, da je pogodbena kazen previsoka, štelo kot zahtevo za njeno zmanjšanje po 274. čl. ZOR in vtoževani znesek pogodbene kazni zmanjšalo za polovico.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali določi bistveno nižjo pogodbeno kazen in podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da bi se sodba morala glasiti na tolarski znesek, ne pa na tolarsko protivrednost za nemško marko. Nadalje meni, da sploh ni pasivno legitimirana k tožbi. Za izobraževanje se je namreč dogovorila s tožečo stranko agencija A., ki je to izobraževanje dogovorila tudi z zavezo, da bo kasneje opravljala zavarovalne storitve izključno za tožečo stranko, toženec pa ni imel prav nobenega vpliva na to, da je kasneje agencija A. izigrala tožečo stranko in navezala sodelovanje z drugo zavarovalnico. Pogodba je bila tožencu predložena v podpis tik pred opravljanjem izpita, ni je imel možnosti niti dobro prebrati, nanj pa je bil izvajan pritisk, da ne bo mogel opravljati izpita, če ne podpiše pogodbe, ob podpisu pa je bil celo prepričan, da se pogodba nanaša na njegovo delo pri agenciji A.. Tožeča stranka si je z visoko pogodbeno kaznijo izgovorila in določila nesorazmerno korist v primerjavi z njenimi obveznostmi in s tistim, kar je sama nudila, izkoristila je toženčevo lahkomiselnost in stisko, ko je bil že dve leti pred tem brez zaposlitve, kar kaže na to, da gre za oderuško pogodbo. Tudi, če bi bila pogodba veljavna, pa pogodbena kazen ni mogla dospeti v plačilo, saj toženec s svojo izpolnitvijo ni prišel v zamudo glede na to, da ga tožeča stranka ni pozvala k sklenitvi pogodbe o delovnem razmerju ali pogodbe o delu oziroma je sporazum o pogodbeni kazni izgubil pravni učinek, saj je do neizpolnitve prišlo iz vzroka, za katerega toženec ne more odgovarjati. Izključno podrejeno pa tožena stranka ugovarja višini dosojene pogodbene kazni.

Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila, osporavala je pritožbena izvajanja in zahtevala povračilo pritožbenih stroškov.

Ob reševanju pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti razveljaviti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče, ki po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP), je ob reševanju pritožbe tožene stranke ugotovilo, da so razlogi izpodbijane sodbe glede višine pogodbene kazni tako med seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z izrekom sodbe, poleg tega pa tudi razlogov glede nekaterih odločilnih dejstev ni, zaradi česar se izpodbijana sodba ne more preizkusiti in je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določbo 274. čl. ZPP, ki pravi, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka, vendar pa v obrazložitvi svoje odločitve ni navedlo, na podlagi katerih okoliščin je za polovico zmanjšalo prvotno dogovorjeno in vtoževano višino pogodbene kazni. Iz pogodbe o izobraževanju, ki sta jo pogodbeni stranki sklenili dne 4.9.1991 izhaja, da znaša pogodbena kazen desetkratne revalorizirane stroške usposabljanja, skupaj 39.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je znesek stroškov tritedenskega usposabljanja, ki ga je organizirala tožeča stranka, pretiran in naredilo primerjavo s šolnino za prvi letnik študija ob delu na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru, ki je znašala tolarsko protivrednost 900,00 DEM. Iz takšne obrazložitve pa ni razvidno, zakaj je sodišče naložilo toženi stranki plačilo pogodbene kazni v višini tolarske protivrednosti 19.500,00 DEM. Zato je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP).

Pritožbene trditve tožene stranke, da bi se sodba morala glasiti na tolarski znesek in ne na tolarsko protivrednost za nemško marko, niso utemeljene, saj Zakon o deviznem poslovanju v 1. odst. 5. čl. dovoljuje uporabo deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami. Prav tako ni utemeljen ugovor tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podana njena pasivna legitimacija, ker naj bi se za izobraževanje pri tožeči stranki dogovorila agencija A. in ne toženec. Iz pogodbe o izobraževanju je razvidno, da je pogodbo podpisal toženec, kar pomeni, da je on stranka pogodbenega razmerja in je s tem pasivno legitimiran v tej zadevi. Tudi pritožbene trditve, da je pogodba o izobraževanju oderuška oziroma sklenjena brez prave pogodbene volje tožene stranke, niso utemeljene, saj je bilo v dosedanjem postopku že jasno ugotovljeno in obrazloženo, da sporna pogodba ni nična, za izpodbijanje pa so pretekli že vsi predpisani prekluzivni roki, pri čemer se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na doslej navedene razloge. Kolikor pa se pritožnikova izvajanja nanašajo na višino pogodbene kazni, pa jih je mogoče razumeti kot zahtevo za znižanje pogodbene kazni po 274. čl. ZOR, kar pa je upoštevalo že sodišče prve stopnje. S tem, ko je toženec začel delati za drugo zavarovalnico, je prekršil obveznost iz 3. člena pogodbe in je zato tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni.

Po določbi 1. odst. 275. čl. ZOR bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo pogodbene kazni, tudi če ne bi pretrpela nobene škode.

Bistvo pogodbene kazni je, da sopogodbenika sili k izpolnitvi pogodbe, saj bo moral, če bo pogodbo kršil, sopogodbeniku plačati določen denarni znesek (prim. 270. čl. ZOR). Dogovorjeni znesek pogodbene kazni varuje tudi morebitno pogodbenikovo odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbe. V delu, v katerem to terjatev presega, pa varuje zgolj pogodbeno disciplino (prim. 275. čl. ZOR).

Toda znesek pogodbene kazni ne sme biti višji, kot je potrebno, da se dolžnik pripravi k pogodbeni zvestobi. ZOR zato določa, da sodišče na ugovor dolžnika pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka (274. čl.). Po 271. čl. ZOR lahko pogodbeni stranki poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. V obravnavani zadevi iz pogodbe jasno izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da znaša pogodbena kazen desetkratno vrednost revaloriziranih stroškov usposabljanja, kar po logiki stvari pomeni, da je po medsebojnem dogovoru pravdnih strank en del pogodbene kazni namenjen za kritje škode (sorazmeren del dejanskih stroškov usposabljanja), ostalih devet delov pa za pogodbeno zvestobo, pri čemer je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča kot kriterij za določitev višine pogodbene kazni v tej zadevi upoštevati tudi stopnjo toženčeve krivde. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da so stroški tritedenskega usposabljanja za posredovanje pri sklepanju zavarovanj znašali bistveno manj, kot je določila tožeča stranka v sami pogodbi (in sicer največ tolarsko protivrednost 900,00 DEM-kot to vsaj smiselno zaključuje sodišče prve stopnje). Zato naj sodišče prve stopnje glede na dogovor pogodbenih strank, da znaša pogodbena kazen desetkratno vrednost revaloriziranih stroškov usposabljanja, na novo določi višino pogodbene kazni, pri tem pa naj upošteva tudi nizko stopnjo krivde tožene stranke za neizpolnitev pogodbenega določila o prepovedi dela za druge zavarovalnice. Toženca je na izobraževanje napotila agencija A., ki se je s tožečo stranko dogovarjala o medsebojnem sodelovanju, vendar do dogovora ni prišlo, pač pa je agencija A. začela sodelovati z drugo zavarovalnico. Ker je imel toženec z agencijo A. sklenjeno pogodbo o delu, je tudi logično, da je sklepal zavarovalne pogodbe za zavarovalnico, s katero je omenjena agencija imela takšen dogovor, kar je potrebno upoštevati kot okoliščino za znižanje pogodbene kazni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 3. odst. 166. čl. ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.