Jedro

Ogrožanje varnosti je bilo kot kaznivo dejanje od 15. 5. 2012 inkriminirano kot grožnja po 135. členu KZ-1B. Za obravnavani primer je pomembna razlika, ki gre v korist obdolženemu, da je obdolženčevo dejanje po KZ-1 izpolnjevalo znake dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po temeljni obliki, glede na KZ-1B pa je storil le eno kaznivo dejanje grožnje (kvalificirana oblika) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi in kazenski sankciji po uradni dolžnosti tako spremeni, da se opisano ravnanje opredeli kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B, za kar se obdolžencu izreče p o g o j n a o b s o d b a v kateri se mu po drugem odstavku 135. člena KZ-1B določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; sicer pa se zagovornikova pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil I. B. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, zatem pa mu po pravilih o steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Oškodovanca je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5., 7. in 8. točke 92. člena ZKP, nagrada in izdatki zagovornika pa gredo na breme sredstev brezplačne pravne pomoči glede na pridobljeno odločbo o brezplačni pravni pomoči, opr. št. Bpp 381/2012 z dne 1. 10. 2012. Nadalje je obdolženemu naložilo plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti oziroma, da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo.

3. Pritožba ni utemeljena, je pa bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane zadeve pravilno ugotovilo. Neutemeljeno zagovornik očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker ni izvedlo nobenega dokaza, predlaganega s strani obrambe, zaradi česar je po mnenju zagovornika prišlo do hujše kršitve pravic do obrambe. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je sodišče v točki 2 jasno in prepričljivo navedlo razloge za nepribavo spisov, ki bi dokazovali obstoj spora med obdolžencem in družino oškodovanca. Tekom samega dokaznega postopka na prvi stopnji je bilo evidentno in jasno ugotovljeno, da obstaja med obdolženim in oškodovancema nesoglasje glede lastništva parcel, obstoj spora pa prav tako potrjuje vsak od udeležencev obravnavanega dogodka, pri čemer obdolženi še pove, da nesoglasja med njimi segajo že v leto 1975. Nobene potrebe zato ni bilo po pribavi spisov, ki bi takšna razmerja dokazovali, saj se nenazadnje pritožbeno sodišče tudi strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je samo stanje lastništva na parceli oziroma spori okrog tega brezpredmetno za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja samega. Glede zaslišanja priče M. B. ima pritožba sicer prav, da navedba prvostopnega sodišča, da gre za privilegirano pričo, ki je zainteresirana za izid postopka, samo po sebi ne daje podlage za zavrnitev dokaznega predloga po njenem zaslišanju. Vendar pa je bistveno, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da obdolženčeva žena na kraju samega dogodka ni bila prisotna ter da je glede obdolženčevega razpolaganja s puško imelo sodišče prve stopnje dovolj zanesljive podlage v izpovedbah obeh oškodovancev ter končno tudi na podlagi najdbe različnih nabojev pri hišni preiskavi obdolženega, pri čemer zaseženi naboji niso ustrezali orožju, ki je bilo najdeno pri obdolženemu.

5. Ne strinja se sodišče druge stopnje s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ravno nasprotno, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov in nesprejemanju obdolženčevega zagovora pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbi oškodovancev kot skladni v vseh bistvenih in odločilnih vprašanjih. Res je, da puška pri opravi hišne preiskave pri obdolženemu ni bila najdena, drži tudi pritožbena pripomba, da sta se izjavi oškodovancev razlikovali glede časa prihoda na terase ter oddaljenosti obdolženca, vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi logično in življenjsko pojasnilo, zakaj in čemu gre pripisati te nebistvene razlike v izpovedbah obeh oškodovancev. Oškodovanca sta skladno izpovedala, da se je obdolženi nenadoma pojavil na terasi ter ju s tem presenetil, v roki je držal puško, ki jo je nameril proti njima, nakar pa sta oba preplašena in zgrožena stekla stran in se skrila ter takoj poklicala policijo. Iz policijskega zapisnika namreč izhaja, da je policija prispela na kraj dogodka v roku ene ure. Nadalje sta oba oškodovanca soglasna in skladno opisovala, da je obdolženi v roki držal puško, ki jo je nato tudi nameril proti njima, zaradi česar sta se počutila ogrožena, glede opisa puške pa sta navedla njen profil, barvo pa enotno primerjala z odtenki rjave v sodni dvorani. Upoštevajoč oddaljenost in povzročen občutek strahu ter dejstvo, da sta se skrila in zbežala, je popolnoma naravno, da si nista zapomnila podrobnosti puške, kot na primer število cevi, na kar opozarja pritožba. Po oceni pritožbenega sodišča nenazadnje pritožba nekoliko prestrogo ocenjuje bistvene neskladnosti v izpovedbah obeh oškodovancev in seveda pri tem prezre, da zaradi strahu zase in umika v zavetišče, nista bila pozorna na detajle na puški. Tudi okoliščina, da puška po opravljeni hišni preiskavi ni bila najdena, ne dokazuje, da obdolženi obravnavanega dne ni imel puške, saj kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila hišna preiskava opravljena štirinajst dni po dogodku, kar pomeni, da jo je obdolženi že lahko skril, številčnost in raznovrstnost najdenih nabojev pa omogočata le zaključek, da ne pripadajo najdeni štartni pištoli. Dokazni zaključki izpodbijane sodbe so jasni in prepričljivi in pritožbeno ponujanje drugačne dokazne ocene izhajajoč iz zagovora obdolženega je zato neutemeljeno.

7. Zagovornik odpira tudi vprašanje, kateri od oškodovancev je bil dejansko ogrožen, glede na to, da je bilo v ovadbi navedeno, da je obdolženi meril le na enega izmed njiju. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče odgovarja, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila, ne glede na navedbe v kazenski ovadbi, puška namerjena v taki smeri, in sicer proti obema oškodovancema, da sta se zaradi tega oba počutila ogrožena, saj sta bila eden do drugega v neposredni bližini, prav tako pa sta se zaradi grožnje oba zatekla v skrivališče, nato pa počakala na prihod policije. Vsa odločilna dejanska in pravna vprašanja so torej pravilno ugotovljena, v kolikor pa na kakšno pritožbeno navedbo ni podan odgovor, pa je prepričljive odgovore podalo že sodišče prve stopnje in dodatno pojasnjevanje ni potrebno.

8. Je pa sodišče prve stopnje, kar je pojasnjeno že uvodoma, kršilo kazenski zakon v škodo obdolženega, ker ni upoštevalo novele KZ-1B, ki se je začela uporabljati od 15. 5. 2012. Glede na to, da je po storitvi kaznivega dejanja prišlo do spremembe kazenskega zakona je potrebno ugotoviti, ali je novejši zakon za storilca milejši. V skladu s 7. členom KZ-1B namreč velja za storilca kaznivega dejanja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, je potrebno upoštevati ta zakon, če je milejši za storilca.

9. V konkretni kazenski zadevi je sodišče dne 13. 2. 2013 obdolženega spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti v njegovi temeljni obliki, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Ogrožanje varnosti je bilo kot kaznivo dejanje od 15. 5. 2012 inkriminirano kot grožnja po 135. členu KZ-1B. Za obravnavani primer je pomembna razlika, ki gre v korist obdolženemu, da je obdolženčevo dejanje po KZ-1 izpolnjevalo znake dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po temeljni obliki, glede na KZ-1B pa je storil le eno kaznivo dejanje grožnje (kvalificirana oblika) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B. Sedaj veljavni KZ-1B namreč v drugem odstavku inkriminira dejanje storjeno na več možnih izvršitvenih načinov, med drugim zajema tudi storitev dejanja zoper več oseb. In glede na to, da je istovrstno kaznivo dejanje opredeljeno v sedaj veljavnem drugem odstavku 135. člena KZ-1B, z enakim kaznovalnim okvirom kot za prej veljavno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je po presoji pritožbenega sodišča sedaj veljavni zakon za obdolženega milejši, saj je izvršil zakonske znake le enega kaznivega dejanja grožnje in ne dveh, kot je bil spoznan za krivega.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe. Zaradi navedene spremembe je obdolženemu na novo izreklo kazensko sankcijo in sicer pogojno obsodbo z določeno kaznijo petih mesecev zapora in časovnim okvirom preizkusne dobe štirih let. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna kazenska sankcija pravična, pri tem pa so tako pri določeni kazni kot njenem časovnem okviru našle svoje mesto olajševalne okoliščine in sicer obdolženčeva starost in urejenost, po drugi strani pa kot obteževalna okoliščina predvsem dolgoletni spori med oškodovanci in obdolžencem, zaradi česar je upravičena daljša preizkusna doba, ki bo obdolženega odvračala od morebitne ponovitve kaznivega dejanja.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, ob dejstvu, da kakšnih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti, v izpodbijani sodbi ni bilo, izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo na način in iz razlogov, ki so že pojasnjeni, sicer pa pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.